Lanež (1925 m) je sicer malo obiskana gora z ravnim vrhom, oddaljena le deset minut sprehoda z Durc, a ga pohodniki v senci bližnje Raduhe večinoma niti ne opazijo ...
Pred časom sem zasledil opis stare Hojnikove poti na Lanež (PV 3-2013), ki mi je zbudila zanimanje, saj sem bližnjo Raduho obiskal že mnogokrat, njenega nižjega soseda pa zaradi neke namišljene neatraktivnosti še nikoli.
Lanež in Raduha z Grohata
To pot je pred okoli osemdesetimi leti nadelal koroški duhovnik in velik narodnjak Ivan Hojnik, ki je do prisilnega izgona leta 1941 služboval v bližnji Koprivni, od koder si je vsak dan ogledoval široko steno Raduhe in skrotasti Lanež. Zagotovo je bilo v njem nekaj "Aljaža", da se je lotil gradnje te poti, ki je kasneje ostala prepuščena zobu časa in v veliki meri tudi pozabi.
Gneče na tej uradno neoznačeni zahtevni poti ni, saj jo obiskujejo le redki (predvsem koroški) poznavalci. Začetek od Koče na Grohatu je še najtežje najti, vendar ne predstavlja hude težave. Treba je nekaj minut v smeri osamljenega macesna (in Laneža), kjer najdemo leseno puščico z napisom Lanež. Potka je od tu dalje shojena kot slaba lovska stezica, ki čez bolj ali manj poraščen hrbet pripelje do vstopa v veliko krušljivo grapo, ki pripelje na vrh. Med potjo naletimo na nekaj narisanih oznak, v grapi pa nekaj starih ukrivljenih klinov in skob, ki so obiskovalcem še vedno v pomoč. Grapa je zelo krušljiva in polna grušča, zato ni primerna za sestop.
Od Bukovnika do vrha Laneža je okoli 1,5 -2 ure.
Pogled z Raduhe na idilično Tolstovršnikovo planino Javorje
Ker je bila vožnja do izhodišča dolga, tura pa kratka, sem se spustil skozi Durce in se po plezalni poti povzpel še na Raduho. Mimogrede sem poslal nekaj nevoščljivih pogledov dvema alpinistkama, ki sta ravno dobro načeli priljubljeno smer "čez platke". ZZP na Raduho spada med naše lažje in kaj kmalu sem bil na prostranem in razglednem vrhu. Na južni strani čepi Koča na Loki. Pogled nanjo mi je zbudil še nekaj dodatnih prijetnih spominov.
Pred 25 leti sem v njej preživel cele tri tedne, pri MK PZS so namreč organizirali mednarodni planinski delovni tabor. Očistili smo obsežne pašnike, ki so se zaraščali, zabili nekaj sto lesenih kolov, nanje nabili izolatorje in skoznje potegnili več kilometrov žic. Nekaj let je bilo še lepo priti na planino, ne le zaradi nekoč znanega koturovca (borovničevca), pogled na veliko opravljeno delo je človeku tudi prijeten. Žal pa za ograjo kasneje ni nihče skrbel, kakšen kol je morda klonil pod snegom ali je na ograjo padla večja veja, popravljal pa je ni nihče.
Lokalna pašna skupnost jo je morda vzela v stilu izikam-izigo saj je ni stalo praktično nič, razen za material. Bil je pač še socializem in na nekatere stvari se je gledalo na lahek način, čeprav se človek danes s to ugotovitvijo vedno težje strinja - če sploh se. Spomnim se še, da sta se za "likof" do Loke s fičotom pripeljala dva od pašne skupnosti in nam na tla zložila gajbo piva in eno steklenico šnopca - za 35 ljudi. Ampak ni, da bi tarnal zaradi tega, tabor je bil čudovit, popoldne in zvečer smo imeli še obilo energije za prijetnejše stvari. Ker sem moral za tabor dati svoj dopust, me marsikdo ni razumel, da grem raje delat v hribe kot pa poležavat na morje in tam preganjat opečene punce.
V naslednjih letih jih je sledilo še šest, okus soli s potnega obraza pa mi je še danes ljubši od tiste z vonjem po sunmixu ...
Besedilo in foto: Dušan Škodič