Drugačne zgodbe: Na območju Zakrajskih peči se Dobroveljska planota strmo spusti proti Zadrečki dolini. Tik pod temi razpotegnjenimi pečmi, stoji Orlova peč. Končno sem se v bratovi družbi spravil pod njo.
Od takrat, ko smo se v sosednjo Zgornjesavinjsko dolino še vozili družno z očetom in mamo na »tribrzincu«, je minilo že nekaj let in mesecev. Če so hoteli, da sem v »tabrgu« ostal na kar se da najbolj neopazen način, sva šla s starim očetom lovit zajce. Med tem časom je seveda »tribrzinec« odbrzel nazaj v deželo Kranjsko. Midva pa seveda tudi nisva ulovila nobenega zajca.
Včasih je ata na tem »lovskem pohodu« povedal tudi kakšno drugo stvar. Tako mi je pokazal oddaljeno skalo, ki se je jasno izražala nad gozdom, in se razgovoril o grozodejstvih, ki so se med drugo vojno odvijala tam pod pečevjem.
Pripoved mi je z leti, ko sem pogledoval tja gor, postala malo čudna, ker sem spoznal, da je Orlova peč težje dostopna. Ljudje, ki živijo na okoliških kmetijah so, sicer nekam neradi govoreč o teh grozodejstvih, povedali, da so ljudi zmetali ... z Zakrajskih peči.
Enkrat dopoldne, med prazniki in bolj kislim vremenom, ki ne omogoča vseh poti, pa je le prišel tudi čas za bolj podroben ogled tega vsekakor zanimivega osamelca.
Na mestu, kjer je peč najnižja je tudi »najlažji« vzpon. Skala se še ni dobro osušila in pogledi so bili več ali manj namenjeni vzpenjanju.
Varovalna oprema, je razen trakov, ostala obešena na pasovih.
Na vrhu je lep razgled na dolini pod gozdovi. V gorah se snega polna Raduha bohoti s svojo belo podobo.
Na Orlovi peči ostankov sledi človeka ni prav veliko. Stara trakova, vrvica in vponka, to je vse kar sva opazila. Čeprav sva pogledovala in iskala kovinske okraske - svedrovce, jih nisva našla. In prav je tako, naj vsaj nekaj peči ostane dokaj neokrnjenih.
Dokaj ozka je Orlova peč. Na severno stran proti dolini je visoka petdeset in morda še nekaj metrov. Na južno stran proti Čreti kakih dobrih trideset metrov. Pogled nanjo pa je nedvomno najlepši z vzhodne strani (zgornja slika).
Nad Orlovo pečjo, na vrhu Zakrajskih peči, tale sveča na skali nedvomno nekaj pomeni. Tam, kjer je kazal atov prst na njegovi tresoči roki, nekje na tem mestu, se je zgodilo nam težko (ali pa tudi ne) razumljivo dejanje ...
Spodaj v gozdu, ob cesti in markiranih poteh, stoji planinska koča Farbanca. O že tradicionalni prijaznosti tukajšnjih planincev ne gre izgubljati besed. Čaj pa boste dobil že za pol evra, kar neverjetno, mar ne?
Boris Štupar