Večer, Prekmurje, Prlekija - Miha Šoštarič:
Ormožan na vrhu Aconcague
Od ormoške odprave se je na vrh Aconcague, najvišjega vrha Severne in Južne Amerike, povzpel Miro Rakuša, Leon Lužar in Franc Ačko sta zaradi zdravstvenih težav morala odnehati
Miro Rakuša, Leon Lužar in Franc Ačko, člani Planinskega društva Maksa Meška iz Ormoža, so se konec januarja letos podali na Aconcaguo, s 6965 metri najvišji vrh Severne in Južne Amerike. Gorovje je del največjega gorskega masiva na svetu, Andov, sama Aconcagua pa leži na meji med Argentino in Čilom. Ormožani so se na pot podali 28. januarja, odprava je trajala 26 dni. “V Santiagu nas je pričakalo poletno vreme s temperaturami nad 30 stopinj Celzija. Ker smo lahko iz domovine na to dolgo pot nesli vsak le po 20 kilogramov opreme, smo v Čilu nakupili še preostalo potrebno opremo, po pridobljenih dokumentih za bivanje v državi in plezanje po njihovih gorah pa smo se odpravili sto kilometrov severovzhodno od Santiaga, kjer je odlično izhodišče za plezanje na številne vrhove, med drugim na tri, višje od 6000 metrov, pripoveduje Rakuša, ki je skupaj z ostalima članoma odprave najprej “za ogrevanje“ osvojil 4047 metrov visoko goro Cerro la Parva, z Ačkom pa sta nato stopila še na nekaj metrov višji Cerro de Pintor.
Vzpon v snežni nevihti
“Naslednji dan smo se odpravili v Argentino, kjer smo uredili vse potrebno za vzpon na Aconcaguo. Za precej draga dovoljenja smo odšteli vsak po 220 ameriških dolarjev. V kraju Puenta de Incas smo 2. februarja še zadnjič prespali v posteljah, nato pa se z mulami, ki so nam pomagale prenašati tovor, odpravili proti baznemu taboru Confluencia na višini 3400 metrov. Kljub snežni nevihti smo naredili še vzpon pod južno steno Aconcague na višini 4000 metrov,“ o začetkih vzpona na Aconcaguo razlaga Rakuša ter dodaja, da jih v baznem taboru niso čakale vzpodbudne novice, saj so v zadnjih desetih dneh vrh osvojili le trije alpinisti, hkrati pa je potekalo tudi reševanje mladega Poljaka, ki se je končalo neuspešno, saj je Poljak zaradi ozeblin umrl. “Opravili smo zdravniški pregled, na predlog zdravnika pa smo naslednji dan le opravili vzpon proti naslednjemu višinskemu taboru Nido de Condores. ki ga je edini dosegel Franc, sam sem se obrnil na 5100 metrih, Leon Lužar pa na 4800 metrih. Na Nido de Condores smo se vrnili spet 6. februarja, ko smo tam odložili opremo in se nato zaradi slabega vremena hitro vrnili nazaj v bazo. Prve resnejše težave so se pojavile 7. februarja, ko je moral
zaradi zdravstvenih težav premalo kisika v krvi ekipo zapustiti Leon. S helikopterjem so ga odpeljali v dolino, s Francem pa sva pot nadaljevala,“ pravi in dodaja, da jima je nagajajo vetrovno in mrzlo vreme, ponoči pa se je ozračje ohladilo tudi na 30 stopinj Celzija.
Pred glavnim vzponom sta opravila tudi aklimatizacijski del, saj sta že dvakrat poprej prespala na mrzlem in vetrovnem taboru Nido de Condores in se v tem času enkrat celo povzpela nad 6000 metrov. “S Francem sva skovala načrt, da bova 12. februarja odrinila v višinski tabor Nido de Condores. Tako sva tudi naredila. Prespala sva v tam postavljenem šotoru in nameravala zgodaj zjutraj odriniti proti vrhu. Franc je imel že pri vzponu na Nido de Condo res zdravstvene težave, ki so se v zelo hladni noči še stopnjevale. Proti jutru je bilo obema jasno, da se mora Franc vrniti v bazo Plazza de Mulas. Vzroki njegovih težav so segali tri dni nazaj, ko je bilo treba pričeti zdravljenje z antibiotiki. Tako sem od ormoške odprave ostal sam, kljub vsem težavam pa sem se odločil, da nadaljujem pot. Na višini 6400 metrov sem se priključil drugi skupini alpinistov. Ves čas vzpona me je zelo zeblo v roke in noge, aj so temperature segale tudi pod 30 stopinj Celzija. Med potjo sem veliko pozornosti posvečal razgibavanju prstov, ker bi v nasprotnem primeru lahko kakšnega celo izgubil. Vrh smo dosegli nekaj minut po 15. uri. Občutki na vrhu so bili kljub vsem naporom nepopisni,“ je o svojem podvigu po povratku v Ormož povedal Rakuša. Sledil je še sestop z vrha, ki se je ob močnem vetru končal s povsem uničenim šotorom. V bazi Plazza de Mulas je Rakušo pričakal Ačko, ki si je medtem opomogel, vendar ponoven vzpon na Aconcaguo zaradi slabega vremena ni bil več možen. V Santiago sta prispela 16. februarja, kjer sta se pridružila Lužarju, ki je tudi že okreval. Ormoški alpinisti so se v domovino vrnili 22. februarja, za celotno odpravo pa so po rabili nekaj več kot 10.000 evrov, brez stroškov za opremo.
MIHA ŠOŠTARIČ