NeDelo, zapelji me - Grega Kališnik: Neuničljiva Marija.
Tržičani so lani obudili gorco uradnega imena Kamnik in se je pri priči lotili z akcijo sto vzponov v enem letu.
Veliko je bilo poklicanih, veliko tudi izbranih, a absolutni sloves gre domačinki Mariji Beganovič.
Ob vprašanju, ali bomo pisali o Kamniku, Kamnjeku ali Kamneku, ne gre za prislovično gorenjsko šparovnost, ki tamkajšnje Slovence sili, da za hude čase še samoglasnike (ali celo drugorodne črke) na stran dajejo, po domače goltajo. Samo to je, da ga različno pišejo v učenih knjigah, na spletu in na usmerjevalnih tablah.
Pravijo, da se je čez 873 metrov visoki kucelj od vekomaj vila pot na Kofce in naprej na Košutin greben, zadnje čase pa, kot bi bila Tržičanom skrita za ritjo. V letu 2008 je tržiško planinsko društvo praznovalo stoletnico in poleg drugega veseljačenja so se lotili Kamneka. Očistili poti, na vrhu zabili vpisno skrinjico in drog z zastavo – s slednjo se veter ni strinjal in jo je po svoje razparal. In Kamnek je izza zadnjice Tržičanom pred nos skočil ter postal krajevna Fudžijama, sveta gora. Bi se po vašem spodobilo, da bi bili klančki in spustki zapuščeni, in to na območju, ki je znano po športnih ultrakerlcih, ne nazadnje so zgodovini prispevali tudi najpšeničnejšega smuškega junaka v zgodovini Jugoslavije? Prav se jim je zdelo, da stoletnico okrancljajo še z akcijo stotih vzponov v enem letu, in tu se vključujemo v neposredni prenos zgodbe.
Naj Marija
Marija Beganovič s tržiškega Virja je bila med zmagovalkami, in kljub temu da je bilo stotnikov cela rajda, je bila ona zmagovalka vseh zmagovalcev. Dobili smo se pred Mercatorjem, da bi šli skupaj po poti njenega podviga. Največkrat hodi sama, precejkrat s starejšo hčerjo istega imena, tokrat ni imela izbire, na vzpon je morala z enim starim in enim grdim. Pa ji z Mirkom nisva bila v preveliko breme, že ob začetnem rokovanju smo se režali in okoliustne mišice so se širile in krčile ves čas. Seveda hodi sama, njene sošolke večinoma neprimerljivo teže dihajo ali ne dihajo več, desetletja mlajšim pa noče biti bremza. Marija ne hodi najhitreje. Marija je stara več kot 81 let in pol.
Iz Tržiča do vrha Kamneka je za krepko Šmarno goro, povišano za kar nekaj deset metrov, približno 360 višinskih metrov. Hribček, pravi Tržičanka, poleti ni najbolj prijazen, poln je nevarnih klopov in, verjamemo, še nevarnejših kač. »Zato je najbolj priljubljen spomladi in jeseni, če ni prezasnežen, tudi pozimi.« Predvsem pa je osončen, kar je v Tržiču lahko bistvena prednost, določeni deli mesta in okoliških bregov so v najhladnejših mesecih neožarčeni. »Letos sem bila vrh Kamneka samo petkrat,« se skoraj opraviči. Je pa obredla vse drugo, kar okoli Tržiča ne leze in ne gre. Vsaj trikrat na teden gre na turo, enkrat zahtevnejšo.
Je kar pretresljivo, kakšno izjemnost je življenje namenilo naši sopohodnici, da ima pri osmih križih tako ubogljivo telo. Pot, ki smo jo ubirali, je strmo naklonjena, a Marija je šla v svojem ritmu, večkrat kot kakšen zagaman štiridesetletnik je postala le, da se je nadihala. In ko je iz globeli prišla izza ovinka na prvi razglednejši konček vijuge: »Glejte, a je čudno, da človeka na tak dan gor nese!«
Pojamra, pa mine
Hribi so jo poklicali, ko je imela 35 let in ji je umrl prvi mož. »Sem dvakrat poročena, dvakrat vdova.« Z vsakim polmetrskim korakom se je za milimeter oddaljila od nevzdržne žalosti. In ker se človek vsega prijetnega kaj hitro navadi, so se ji gore zalezle v noge. »Zdaj je za mano že cela vojska, vsi smo za hribe,« se ji dobro zdi. Pojasni – ima dve hčeri, sin je pokojen, sedem vnukov, osem pravnukov. Veselja na kupe, če je kdaj kaj narobe, pa: »Malo pojamram in hitro mine.« Fajn recept, poznam ljudi, ki veliko jamrajo, pa nič ne pomaga, prej škodi.
Nekje sredi poti se je vame začel zažirati dvom in na četrt za hec, na tri četrt zares sem jo hotel prositi za legitimacijo, da preverimo, ali letnica rojstva drži. Pa mi je sunkoma vrnila: »Saj tudi jaz ne vem, ali ste res novinar, pa še čudno se mi zdi, da se zanimate zame.« Smo o starosti zatem molčali.
Sproti je razlagala, kar se je očem kazalo. In vidi se s poti na Kamnek marsikaj. Belo zalita Begunjščica, pa Storžič, ki je lahko Storžc, v dalji celo velikanka Kočna, na drugi strani neba pa se na prijazen dan menda svetlika celo Mangart. Čeprav v resnici vidim približno 40 metrov od mesta, kjer stojim, sem zatrjeval, da povsem jasno razločim tudi julijskega očaka.
Mleko za žvalco
Zakoračimo nazaj, v lansko leto. Sto vzponov je Marija zmogla do začetka avgusta, v dvesto dneh. Dobila je samo enega sitnejšega klopa, s kačami pa je zgodba bolj razklana. Na nadlogo se, če hočeš v letu doseči sto zmag, ne moreš ozirati, na pot je treba o petku in svetku, tudi poleti, sevé. Pazila je vsakič, da je korak ne bi zapeljal na zvitek, ki ni vrv, še bolj pa jo je mučilo, potem ko je slišala, da pod večjo skalo malo pod vrhom domuje zelo velik modras. So ga videli, tisti, ki so gori še bistveno večkrat od naše junakinje. Mariji pa se ni in ni pokazal. Saj ne, da bi si ga želela božati, a preveriti, ali je res tak strah, to pa že. Pa je vedno, ko je šla tam mimo, bodisi spal, se potikal kod drugod ali ji samo nagajal. Zato se je odločila: »Če te v 99 poskusih ne ugledam, ti stotič nesem mleka!« In ga je, v stotem poskusu, v spremstvu, saj je bila tedaj Kamnekova slavljenka. »Mleko sem mu pustila pred luknjo. In ob naslednjem obisku, dan pozneje, je bila skledica prazna.« A kačona spet nikjer. Samo meni je na misel prišlo, da bi morda lahko imel usta vmes kakšen profitarski Gorenjec.
Tistega slavnega dne je v knjižico na vrhu med drugim zapisala: … smo hodili, se trudili, se potili in celo leto 100-letnico slavili. Kače srečevali (kakor kdo, kajne, opomba pisca), klope pobirali, a na koncu zdravi na vrhu pristali. Lepo smo se družili in se vsake stotke veselili ... in tak dogodek zalili ... Bog mi je moč in zdravja dal in osem križev tudi poslal, zato naj bo njemu prvi pozdrav.« Pozdravila je tudi planince, ki skrbe za poti, pa reševalce pa svoje sotrpine – s Kamneka in drugih gora.
Veliko jih je 81-letnica v življenju osvojila, zapišimo, da je bila pri 74 letih še na vrhu Slovenije, pa ne sama, bile so hkrati njene štiri generacije. In pred dvema letoma je s Pokljuke še zlahka zmogla do Kredarice.
Navzdol kot srnica
Na vrhu smo se vpisali in z Marijo in Mirkom prispevali približno 2600. vpis od letošnjega aprila. Kar veliko jih mora nositi uboga vzpetinica. Mi smo v pičlih urah, kolikor smo jo prepredali, dol grede srečali enega planinca, na temenu pa jo je mimo primahala mladenka v kratkih rokavcih, bilo pa je, no, ne pretirano nad ničlo. Se bojim, da globoka misel: »Kva pa baba ve, kva je mraz!« ni bila na mestu.
Če sem gor grede zijal ob Marijini vzdržljivosti, sem se ob začetku spusta le vprašal, kako bo opravila z ničkolikokrat zoprnejšim delom pohodništva. Pa jo je podurhala, da sva ji komaj sledila, čeprav sem, roko na podplat, resda simbol spuščajoče se nerode. Ampak noge, kolena, navzdol velikokrat najbolj trpijo. Marije pa ni bolelo nič. Smo malo podebatirali, da če nog ne čutiš, si bodisi odlično telesno pripravljen ali pa, bog ne daj, na onem svetu. Jasno, Marija je ekstremna športnica in se ne meni za vlažno listje, speče na drekavi zemljasti podlagi. Niti enkrat ji ni zdrsnilo, kaj šele, da bi se spotaknila ali klecnila. Kot vekarca je šla, brez napake.
O načrtih za prihodnost se nismo pogovarjali, bolje je, da se pač dobimo čez sedem let, recimo na Storžcu. Marija je za. Čeprav nama je že pod zastavno scefranko ponujala doma donegovano ta kratko arcnijo, sva si jo z Mirkom upala pokusiti šele v mestni gostilnici. Ko sva si po pekočem šoku opomogla, sva pa le izdavila: »Marija, na zdravje!«
Grega Kališnik