Nedelo - Grega Kališnik: Alpsko smučanje, skoki, teki, biatlon, mavžanje, sankanje, telemark, kepanje, sem pozabil katerega od snežnih športov? Turno smučanje zagotovo.
Primerjalna, ohlapna definicija za vsakdanjo rabo ga opredeljuje kot smučarski tek v klanec. V klasičnem slogu. S prilagoditvami.
Ker je turistovsko turno smučanje menda najsvobodnejša oblika gibanja v gorah in ker je tisočletja veljalo, da se v hribih ne spodobi tekmovati, se turnemu smučanju, pri katerem merijo čas, pravi tekmovalno. Pri nas so tekme kako desetletje, na italijanski strani Kanina mejaki letos pripravljajo 51. dirko. Najbolj nori turci v Evropi so poleg Italijanov Francozi, Švicarji in, ni hec, Španci. V Italiji se na tekmovanju zgnete do 2000 navdušencev. Pomislim, da si tam očitno vsi pocestni kolesarji pozimi nadenejo turno opremo.
Disciplinarno
Konec februarja je 25-letni Nejc Kuhar iz Kokre – iz katerega dela vasi, je nemogoče opisati, saj gre za naselje, daljše od jare kače – kot prvi Slovenec prinorel med deseterico veličastnih. Z osmim mestom na svetovnem prvenstvu v italijanskem Piancavallu. V disciplini vertical race, po domače vzponu. Vzpon pomeni turanje naravnost v hrib, od 700 do 1000 višincev, po smučišču. Skupinski štart, do onemoglosti.
Druga, najbolj čaščena, je klasična posamična tekma, zunaj smučišča, s približno 1500 metri vzpona (v treh kosih), enako spusta, štart je cilj. »Vsi imamo enake razmere, špura je narejena vnaprej, proga označena z zastavicami, mogoče je prehitevanje, en del moramo vedno opraviti peš, si sneti dilce in jih zatakniti na nahrbtnik, v njem so lavinska žolna, lopata, sonda, alufolija, vetrni komplet.« Vsebina je pri netekmovalcih varnostna obveza, pri športnikih bolj okras, da se ne bi tradicija in duh izgubila. Pri spustih morajo s smuči sneti pse, navzdol gre po celcu, vratolomno, z obvezno čelado na buči. Kuhar je bil v klasiki na SP 12.
Še daljša je skušnja v dvojicah, sotekmovalca sta ves čas skupaj, si pomagata, močnejši ošibelega lahko na štrikcu vleče. Z roko v roki, smučko ob smučki, v cilj.
»Nov je šprint, traja recimo tri minute, ima vzpon (80 metrov) in spust, enako kot v teku kvalifikacije, nato izločilne boje do finala šesterice.«
Za državno prvenstvo imajo pet, šest tekem, v svetovnem pokalu jih je šest, vse v klasiki. In še nekaj, »strmine niso pretirane«.
Cestno kolesarstvo je tortura, zato se njihova najveličastnejša dirka imenuje Tour (tur po naše). Smučarski tek je morda še bolj neusmiljen do športnikovega telesa. Turno smučanje, ponovim, pa je smučarski tek v hrib. Kolesarji o njem priznajo, da česa tako svinjskega pa še ne.
Nejcu, štirje otroci so doma, je vrata v ta šport odškrnil oče Miha, zaposlen v vojski, gorski vodnik. Mami Marija je predmetna učiteljica. Sta šla oče in najstarejši sin v hribe (verjetno večkrat), Nejc je na hrbtu tovoril alpsko opremo in sčasoma spoznal, da gre z dilami lahko tudi navzgor. »Tekmovalno se s turnim smučanjem ukvarjam od 18. leta,« je polprofi, »pet let imam osebnega trenerja Iztoka Cukjatija, ki zadnje čase skrbi za reprezentančno šesterico.« Nejc pripravlja diplomo iz geografije, o plazovih bo razmišljal. Neverjetno, o snežnih.
V nasprotju z alpinčki, ki vižajo tudi na Štajerskem in, je to mogoče, na Dolenjskem, Primorskem, so (najboljši) turni smučarji pretežno Gorenjci. Naš olimpijski komite jih priznava, »smo kategorizirani«, turno smučanje se zaganja na zimske olimpijske igre, cilj si je postavilo v leto 2018. Tekmovalci pri nas so člani planinskih društev (ne klubov), Nejc jezerskega, so pod streho PZS, v tujini je zveza od leta 2008 samostojna, je ušla gorništvu.
Gramatika
Nejc je spredaj, na robu svetovne deseterice, drugi Slovenci slabi dve deseterici za njim. Trenira vsak dan, »če je sneg, ogromnokrat na Zelenici«, letos ni snega – so težave. »Največ smo na Starem vrhu, Pokljuki, proti Viševniku, Velikemu Draškemu vrhu.« To sezono je začel novembra, ves mesec je bil v dolomitski Arrabi.
Enkrat sem dal svojo turno dilo, izdelano pred potopom, na vago, ne spomnim se, ali je bil pripet tudi čevelj. Vagica je pokazala dve kili in pol za eno. Potežkam Nejčevo. Popravljam, nisem je potežkal, ampak polahkal, ena vrhunska turna smučka z okovjem (ki je tako racionalizirano, da ga komaj opaziš) ima 850 gramov. En čevelj tehta 700 gramov, je karbonski. Da pa čisto vse ni lahkotno, opozorim, da so dile težke 700 evrov, čevlji pa jurja petsto. Smuči so iz karbona in seveda malo lesa. »S karbonom gre teža dol, trdnost gor.«
Opremo mu plačajo sponzorji, za tekmovanja denarce trga od svojega, dres mu je sfinancirala PZS – ampak lepega. »Je iz enega kosa, znotraj ima žepek za pse, da so sneti na toplem, da lim bolj prime.«
Turno smučanje je izrazito vzdržljivostno, torej primerno tudi za zreloletne kerle, a proti zakonom narave zadnja leta prodirajo mladci. V Piancavallu je bilo v verticalu med prvimi desetimi vsaj sedem četrtstoletnikov.
Ko nastopi sedem (kakšen več ali manj) dolgih, suhih – mesecev, Nejc Kuhar kolesari cestno in gorsko, tudi v fitnes gre, pa na gorski tek, uvrstil se je v reprezentanco za lansko svetovno prvenstvo na Veliki planini, na ciljni listi bi ga našli takoj za prvo stoterico. Je tudi alpinist, nekoč je treniral športno plezanje.
Kljub temu da gre navzgor do svojih meja in še kanček čez, navzdol pa na ful, turci, no, lepše, turniki, poškodb skoraj ne poznajo. Ko divjajo, divjajo po mehkem. Zato: »V celcu smo gotovo najboljši.«
Se vam vse skupaj zdi premalo oprijemljivo? Turne smuči na noge, pa ajd na Kredarico: ko boste zgoraj, se obrnite, mislim, da za 180 stopinj, in po približno isti sledi nazaj, v Krmo, kajneda. Če boste za vse skupaj porabili manj kot uro in pol (ena petnajst gor, petnajst minut dol), je Nejc drugi najboljši tekmovalni turni smučar na Slovenskem.
Grega Kališnik, besedilo in fotografije