za Nepalce v Nepalu: avgusta in septembra 2005 v Katmanduju in Langtangu - Več kot četrt sto let sodelovanja med PZS in NMA – Bojan Pollak
Osnovni tečaj planinskih veščin
za Nepalce v Nepalu – 2005
V nedeljo, 25. septembra so se iz Nepala vrnili Damijan Meško, Bojan Pollak in Tadej Pušavec, ki so pomagali učiti Nepalce varnejšega gibanja in vodenja v planinah.
V okviru več kot četrt stoletnega sodelovanja med PZS in NMA je bil v času 
med 15. avgustom in 19. septembrom tečaj osnovnih planinskih veščin za Nepalce. Tečaj se je odvijal od 15. do 25. avgusta v Katmanduju, nato pa v Langtangu. Udeležilo se ga je 35 tečajnikov in dve tečajnici, ki so tudi vsi uspešno opravili izpite. 
Vodilo ga je 7 nepalskih in trije slovenski inštruktorji. Bil je to že 22 skupni tečaj oziroma četrti tečaj osnovnih planinskih veščin. Prejšnji tečaji so bili namenjeni predvsem usposabljanju za vodnike, zadnji štirje pa dajejo osnovna planinska znanja, ki so nujno potrebna za poznejše usposabljanje za vodniško delo. Na vseh skupnih tečajih do vključno letos je več kot 600 Nepalcev pridobilo najmanj osnovno znanje za varnejše gibanje po visokih planinah.
Program je obsegal 18 tem: priprava na turo, vzpon, nevarnosti v planinah, plazovi, vreme, oprema, taborjenje in bivakiranje, varstvo okolja, planinsko izrazje, opis in ocena ture, planinska orientacija, prva pomoč, višinska bolezen, utrujenost, prehrana v planinah, vrvi in vozli, skalno plezanje, snežno in ledno plezanje, reševalna tehnika. Teme so bile obdelane na kratko teoretično, glavni poudarek pa je bil na praktičnem delu. Tako so bili tudi izpiti predvsem praktični. Kjer se je le dalo, je bilo potrebno narediti, ne govoriti. Tečajniki so imeli zelo različno predznanje in izkušnje, vendar je bila velika večina že precej časa v planinskem oziroma vodniškem delu. Dva sta bila celo že po štirikrat na vrhu Sagarmate. So bili pa med njimi tudi taki, ki še nikoli niso bili v planinah. Dva sta bila povsem nepismena, vsaj polovica je znala angleško vsaj toliko, da so lahko prevajali drugim, ki jim je angleščina delala težave.
Če ni bilo stolov, so tečajniki kar sede na tleh prisluhnili predavanjem
Inštruktorji so svoje delo usklajevali, tako da je potekalo nemoteno. Pri tem je bilo dostikrat potrebno zmanjšati obseg prenosa znanja, da ne bi med tečajniki prihajalo do zmede zaradi več različnih možnosti. Posamezni inštruktor je bil nosilec teme, praktično delo pa je potekalo po skupinah, ki so jih vodili vsi inštruktorji – vsak svojo.
S tabora na višini 5000 m se je lepo videla Šiša Pangma
V Katmanduju je bilo praktično skalno plezanje izvedeno v Baladžuju, ki se je pokazal za začetniški tečaj manj primeren, ker so smeri za začetnike pretežke, poleg tega pa jebilo veliko pijavk in komarjev. V Langtangu je bil kopni del izveden pri samostanu Kjangdžing, snežni oziroma predvsem ledni (ker je bilo snega samo za vzorec), pa na višini okoli 5000 m pod Najakango oziroma pod Urgjenmo.
Poleg osnovnega namena – dati tečajnikom ustrezna znanja in jih naučiti določenih veščin, je imel ta tečaj tudi namen, določiti ustrezne vsebine za prihodnje osnovne tečaje. Tako bodo Nepalci in Slovenci na osnovi izkušenj iz tega in treh predhodnih tečajev napisali ustrezni učbenik, saj so se dosedanji pokazali za preobsežne (slovenski) oziroma ne povsem ustrezne (nepalski). To pa pomeni, da bo potrebnega še veliko skupnega dela v prihodnje, saj Nepalci spet prosijo za pomoč in sodelovanje v naslednjem letu in nato še naprej.
Bojan Pollak