Gorniška potepanja: Iz Nerezin vodita na vrh dve poti. Prva pripelje na sedlo Počivalice, nato sledi grebenu do sv. Mikule in naprej na Televrin, druga pa se povzpne naravnost do kapele, kjer se pridruži prvi. Mi smo zašpilili klobaso na svoj način. Uporabili smo obe poti in dodali še obisk prazgodovinske Vele jame, kar je prijeten pohod podaljšalo za nekaj ur.

Otok spominov in novih doživetij

 

Od časov, ko je bil za otroške oči vsak izlet iz rodne doline težko pričakovan dogodek, je minilo že precej let. Potovanje na morje, ki ga je nepozabna katrca vedno zmogla brez težav, pa je bilo vsako leto vrhunec brezskrbnih dni na koncu sveta. Vsaj meni se je zdelo, da se tam svet konča. Bolje rečeno, da je naprej samo še morje …

Spomnim se prve vožnje s trajektom, številnih ovinkov na Cresu, kjer sem na enem izmed njih v trdi temi s pomočjo avtomobilskih luči zagledal popolnoma uničeno vozilo, ki je kdove zakaj zgorelo, nadalje poleta z letalom nad Lošinjem, pa številnih ur preživetih na igrišču za mini golf, morja, ki je »slano kot hudič«, obiska na Susaku in še bi lahko našteval. Tam doli je bilo staršem tako všeč, da smo se, v nasprotju s prejšnjo prakso, vrnili dve leti zapored in če dodam še šolsko kolonijo na istem otoku, ki jo je nekaj let kasneje doživela tudi Biserka, je koš spominov res dobro napolnjen.

Na kratko sva se vrnila že jeseni pred petimi leti, ko naju je slabo vreme pregnalo na obmorsko Učko, vendar je bilo tudi na njej tako brezupno, da sva bolj ali manj zbežala do trajekta in z njega na najvišje vzpetine Sis, Gorico in Osorščico, kjer je za spoznanje manj pihalo, predvsem pa je imelo sonce precej več moči. Že takrat sva poiskala najino prebivališče iz osnovnošolskih dni, ki je bilo precej bolj ubogo, predvsem pa veliko manjše kot takrat, ko sva ga gledala z otroškimi očmi. Stara ladja na pomolu, s katere smo (neodgovorno!) skakali v morje, je bila še vedno tam. In vse ostalo bolj ali manj tudi.

V drugi polovici septembra smo odkrili nekaj novih zanimivih kotičkov. Zadnja leta so prinesla precej sprememb.  Nerezine so bogatejše za obvoznico, zato je označena pot speljana pod njo. Urejevalce poti moram pohvaliti, saj so se zelo potrudili, da pohodnikom ni treba skakati čez cesto, ki je v turističnih konicah verjetno zelo prometna. Na najvišji točki (Televrin) je obnovljen betonski kamen, tretja novost pa je televizijski oddajnik, ki je postavljen ravno nekje na sredo med najvišjim vrhom in kapelo sv. Mikule. Do oddajnika so zgradili tudi cesto, ki na srečo markiranih poti ni »pohodila«, je pa postala zelo primerna za vzpon z gorskimi kolesi. Izkušeni kolesarji verjetno vedo, kje se bodo spustili navzdol …

Iz Nerezin vodita na Osorščico dve poti in po novem že prej omenjena cesta. Prva pot pripelje na sedlo Počivalice (246 m), nato sledi grebenu do sv. Mikule (557 m) in naprej na Televrin (588 m), druga pa se povzpne naravnost do kapele, kjer se pridruži prvi. Mi smo zašpilili klobaso na svoj način. Uporabili smo obe poti in dodali še obisk prazgodovinske Vele jame, kar je prijeten pohod podaljšalo za nekaj ur.

Do sedla Počivalice vodi široka pot, naprej proti Veli jami pa je drugačna pesem. Stezica je sicer označena, a zelo slabo uhojena. Na nekaterih mestih je bilo zelo težko najti nadaljevanje. Pot nas je vodila gor in dol na zahodni strani glavnega grebena, pod veličastnimi spodmoli in strmimi stenami, skozi pravcate predore, ki jih je dobrohotna roka ustvarila med gostim rastjem. Resnici na ljubo tudi sedaj, ko je to postorjeno, ni nikakršne gneče. Še vedno je pot samo za tiste, kako bi rekel ... Malo drugačne. Bila je lepa septembrska nedelja. Srečali nismo nikogar in tudi slišali ne. Najprej smo prispeli do vhoda v manjšo jamo, po nadaljnje pol ure hoje, pa se je pred nami razkril veličasten pogled na Velo jamo. V zgodovinskih knjigah lahko preberemo, da so v njej živeli eni od prvih prebivalcev Lošinja.

Izpred jame smo se povzpeli do glavnega grebena Osorščice, ki smo ga dosegli med Planinsko kočo sv. Gaudent in Televrinom. Vseskozi je bil prekrasen pogled na morje z bližnjim otokom Unije. Z vrha smo sestopili proti kapelici sv. Mikule, kjer je sonce že počasi padalo v morje. Do Nerezin nas je ločil le še sestop po zelo dobro uhojeni poti, ki v nekaj okljukih premaga kar spoštljivo strmino.

Naslednji dan smo lenarili ob morju, nato pa po dnevu počitka spoznali še južni, nenaseljeni del otoka, kjer je prav tako urejenih veliko kilometrov pešpoti. Krožna pot ob obali je bila cilj tega dneva. Začeli smo med Malim in Velim Lošinjem. Za zalivom Ravenska je zmanjkalo hiš in tudi betona pod nogami. Prijetna pot nas je vodila mimo mirnih zalivov Javorna, Kriška in Jamna. Pri zadnjem smo se za nekaj časa poslovili od morja in mimo Trasorke dosegli zaliv Mrtvaška do koder po sredini otoka pripelje cesta, ki se na koncu v nekaj serpentinah strmo spusti k morju. Ker avto seveda ni prišel po nas, smo s krogom nadaljevali ob zahodni obali. Sledili so si zalivi z zanimivimi imeni: Pećina, Vinikova, Plieski, Balvanida, ljubka Krivica (ime najbrž ni povezano z našim dojemanjem te besede), Sunfarni, Velika in Mala Draga ter Cuanguski, kjer smo se malo pred turistično Sunčano uvalo oziroma Čikatom poslovili od morja in v mraku po stopnicah dosegli zanemarjeno (to je še mila beseda za to kar smo videli) predmestje mondenega središča. Do izhodišča pred Velim Lošinjem je bil po obmorski promenadi samo še korak …

V celoti gledano je pot ob zahodni obali lepša od tiste na vzhodni. K tej oceni predvsem pripomore mehkejša podlaga in bujno rastje z omamnimi vonjavami Sredozemlja. Toda pozor! V tej divjini lahko vidite marsikaj. Če stopiš tja, kamor ne bi smel, se plazilec brani in takrat ne pozna šale. Mi smo srečali nekaj takega. K sreči pravočasno …

 

O literaturi. Turističnih vodnikov je seveda kolikor hočete. Planinski vodnik Hrvatske planine, ki ga je napisal dr. Željko Poljak, bo tudi prišel prav, saj vključuje planine hrvaškega otočja. Uporabljal sem drugo izdajo iz leta 1998. Pred dvema letoma je izšla že četrta.

Med pohodniškimi zemljevidi sta se presenetljivo dobro (morda tudi zato, ker drugih nisem imel) izkazala tista, ki ju najdete na spletni strani Turistične skupnosti Malega Lošinja. Priznam, da sem ju najprej malo nejeverno gledal. Takšnim zemljevidom, ki so brez plastnic in ostalih »nepogrešljivih« stvari, ponavadi rečem neuporabna slikanica, s katero si človek ne more veliko pomagati. Tokrat ni bilo tako. Če drugega ne, sta imeli ti dve pobarvanki vsaj označene smeri neba in merilo. Ponavadi niti tega ni in velikokrat sem v neznanem svetu že bentil nad avtorji, ker nisem vedel, kako naj obrnem kos papirja, ki naj bi se mu reklo turistična karta in kako daleč je v resnici do naslednje označene točke. Skratka, s tem zemljevidom boste daleč prišli, čeprav se pravim hribovcem na prvi pogled ne bo zdelo tako. Za povrh so vpisani še časi med posameznimi točkami, čeprav so, roko na srce, včasih malo čudni. Za pot, kjer piše devetdeset minut, smo potrebovali dve uri in pol, tam kjer piše šestdeset, pa le dobre pol ure. Ob istem tempu seveda. Dopuščam pa možnost, da so se na počitnicah ure in minute malo čudno vrtele …

Dan po tem »sprehodu« je bil zopet na vrsti (zaslužen?) počitek – tokrat Čikat z okolico – in še cel naslednji dan tudi, saj je bilo na vrsti spoznavanje južnega dela otoka z vzdolžne slemenske ceste, ki se konča v že omenjenem zalivu Mrtvaška. Odtod je zelo blizu na Ilovik, kamor plujejo domačini s skromnimi barkami. Zelo priporočljivo se je ustaviti pri kapeli sv. Ivana (231 m). Veli Lošinj z okolico je kot na dlani. Pomaga tudi razgledna plošča.

Še nekaj stavkov o izletu na Susak. Že dva dni prej smo se pozanimali, kdaj plujejo ladje Jadrolinije na okoliške otoke. Noč je še bila, ko smo se zgodaj zjutraj vkrcali na brod, ki nas je iz Malega Lošinja ob sončnem vzhodu pripeljal na otok Unije in dalje na Susak. Po okrepčilu s krofi smo takoj doživeli prijetno slovensko dobrodošlico. Med ozkimi ulicami strnjenega spodnjega naselja (zgornje s cerkvijo je »stopnico« višje) smo iskali in našli markacije, ki so nas popeljale do svetilnika sredi otoka. Prišli smo do prijazne gospe, ki si ni mogla kaj, da nas ne bi povprašala, kam smo namenjeni. Ker na tako majhnem otoku ni ravno velike izbire in je bil odgovor bolj ali manj odveč, je v isti sapi dodala še prisrčen pozdrav najmlajši obiskovalki otoka. Po njenih besedah je s podmladkom na otoku že dolgo let križ. Mladi so odšli in še odhajajo. Čez celo leto ostajajo starejši. »Z mano na čelu,« je dodala z lepim koroškim naglasom. Tudi napis na majici jo je spominjal na dom, njen zagoreli obraz pa naju na to, da že veliko let živi pod vročim soncem sredi Jadranskega morja.

Že ko nas je nagovorila, je bolj potrdila svoje domneve, kot vprašala, če smo Slovenci. Z Biserko sva se potem hecala, da verjetno ni veliko tistih, razen najinih rojakov, ki bi prišli na Lošinj (kaj šele na Susak), z nahrbtnikom in pohodnimi čevlji. A kaj se hoče. Če se rodiš kot hribov'c, si to tudi na morju. Sicer pa … Glede na zemljevid, ki sem vam ga predstavil prej, so tudi na Susaku markirane poti. Prav veliko jih res ni, saj otok meri nekaj kvadratnih kilometrov in premore najvišji vrh, ki ne doseže niti sto metrov, a vendarle dovolj za lušten sprehod skozi divjino. To smo kaj kmalu tudi spoznali.

Na otoku boste kamen zaman iskali, mivke pa našli obilo. In to ne samo na plaži. Do svetilnika smo se povzpeli po pravem rovu in nadaljevali skozi zaraščeno pokrajino do zapuščenega (verjetno vojaškega) objekta v bližini ali na V. Straži (91 m). Toliko živali, ki so se podile po poti, že zlepa nisva videla. O kuščarjih se nama je sanjalo še naslednji dve noči. Susak je zaščiten naravni raj in to je opaziti na vsakem koraku. Naselje na otoku je samo eno (pravzaprav sestavljeno iz dveh delov), tu je še svetilnik s stanovanjsko hišo, potem pa se bolj ali manj konča. Vse drugo je prepuščeno gospodarjenju narave, z izjemo nekaj vinogradov, ki pa so tudi bolj ali manj del nje.

Tudi na Susaku smo naredili krožno turo. Proti naselju smo se vrnili po južni poti mimo pokopališča, vmes pa dosegli še divji zaliv Tijesni, kjer je potrebne kar nekaj spretnosti, da dosežeš morje. Nato smo se sprehodili na rt Arat do slikovite kapelice in veličastnega pogleda na morje ter nazaj grede sestopili še do zaliva Bok, ki je pravo nasprotje pet minut oddaljenim Tijesnim na drugi strani. Tam divja obala, tukaj pa prijazen zaliv za majhne in velike otroke. Ko bi naju videli, bi verjetno vprašali koliko sva stara. Hja, Julija se še ne zna igrati v mivki, pa sva kar midva izkoristila priložnost … Hodiš in hodiš z obale v morje, pa imaš po sto metrih še vedno samo kolena v vodi, medtem ko te vsake toliko časa zalijejo mogočni valovi. Ob tem sva pomislila, da tistim, ki dopust preživijo na plaži sploh ni tako slabo …

Če smo se na Susak cijazili z navadnim brodom, smo nazaj s pomočjo katamarana skoraj leteli po zraku. Še dobro, da smo pred Lošinjem zavili tudi na Ilovik, sicer bi bilo vsega konec v nekaj minutah. Jutranja plovba je trajala precej več časa. V miru smo si lahko ogledali otoka Male in Vele Srakane. Peter Kozler ju imenuje Kanjdol. Tudi Susak ima na drugem »s« strešico, pa še kakšna razlika bi se našla v imenih.

Tako, »pripluli« smo do konca gorniškega udejstvovanja na morju. O Cresu sem že zadnjič natrosil dovolj. Morda samo še tole. Ali veste, v kateri vasi je okrepčevalnica kar v cerkvi? Bolje, da ne napišem, ker bi bili potem vsi radi tam doma. Saj veste, kam gredo pravi možje po nedeljski maši. V tem kraju bi to odpadlo, ker bi šank našli že v verskem (skoraj se mi je zapisalo vinskem (hramu in bi žene ostale brez pridige. Kot da ni že župnikova dovolj, kajne?

Na trajektu v Porozini je še sijalo sonce, ki je ob plovbi do Brestove zašlo in takoj je postalo precej hladneje. Nad Mošćeničko Drago je zasijala lunca in nam osvetljevala nadaljnjo pot domov ...