Večer, 21.11. – Boris Strmšek: Ob 60. obletnici prvega vzpona izšla knjiga Čopov steber dvakrat prvič
REPORTAŽE, ZANIMIVOSTI
Ob 60. obletnici prvega vzpona je izšla knjiga Čopov steber dvakrat prvič
"Oštja, Joža, ga moraš provare!"
Takoj po koncu druge svetovne vojne sta Paula Jesihova in Joža Čop preplezala znamenito smer v severni steni Triglava - Prva zimska ponovitev leta 1968 je trajala osem dni - "No, sneg je že v dolini, jaz pa sem še vedno tu!"
Stegujem se za oprimki, ki vodijo nekam desno navzgor. Ni jih prav veliko, nekateri se majejo. Tudi za noge ne najdem kakšnega posebnega razkošja stopov. Le počasi se premikam navzgor in obenem otresam roke, v katerih čutim vso težo zahtevne smeri. Na srečo je kar nekaj klinov, sicer so nekateri že zviti in rjavi, pa vendar je bolje kakor nič. "Le kako je Joža Čop plezal tukaj pred 60 leti?" se mi utrne. Ja, že dolgih 60 let je od takrat, ko je Joža s Paulo Jesihovo preplezal tole smer. "Kako si je upal solirati?" sprašuje soplezalec Jure. "Ne sprašuj! Ni mi jasno," mimogrede odvrnem in občasno pogledam navzdol, kjer se daleč spodaj riše dolina Vrat.
Odrešilno varovališče se bliža, visoko zgoraj pa naju vabi rob stene in modrina neba nad njo. "Ja, Čopov steber še vedno ni lahek," zavzdihnem, čeprav mi kljub vsemu srce veselo razbija ob doživetju mogočne stene našega Triglava.
"Ma, ga poškuši!"
26. junija 1945 sta pod severno steno Triglava prišli dve postavi. Vojna leta so pustila posledice, utrujenost; manjkalo jima je treninga, vendar je v njima tlela velika želja. Joža Čop in Paula Jesihova, dve veliki imeni našega predvojnega alpinizma, sta se vrnila pod steno, na katero ju je vezalo toliko lepih spominov. Spet plezati, se dotikati skale, božati oprimke, zreti z visokih polic na okoliške vrhove in proti dolini. A še ena želja je bila. Osrednji ali centralni steber, ki si ga je Joža že dolgo ogledoval. Nekoč je zrl iz doline Vrat proti steni skupaj z dolomitskim mojstrom Emiliem Comicijem, ki mu je rekel v svoji slovenščini: "Oštja, Joža, ga moraš provare! Ma ga poškuši, ga vidiš, al ga greš, al ga ne greš!" Po nekaj letih hrepenenja in pogledov čez žico okupirane Ljubljane proti goram, sta bila končno tukaj. Joža je imel že 52 križev na ramah, Paula osem manj. V steno sta vstopila s konopljeno vrvjo in nekaj sposojenimi klini ter začela znamenito zgodbo, ki se je za oba končala pet dni kasneje in 1000 metrov višje na robu stene.
Kljub težavam, ki so bile za takratne razmere skoraj nepremagljive, so se ob velikih naporih vrstili za njima preplezani metri. Po dveh hladnih bivakiranjih v steni je Paula na koncu omagala. Težke prečnice pod vrhom smeri zaradi utrujenosti več ni zmogla in Joža se je razvezal, izplezal sam iz stene in odšel v dolino po pomoč. Vseeno mu v zadnjih metrih ni bilo lahko. "Če ni bilo oprimkov, pa sem se v meglo uprl," je pozneje rad pripovedoval. Paula je v steni preživela še dve noči, lovila kapljice vode in zrla proti robu. Peti dan v steni je tudi zanjo prišla rešitev. Joža in reševalci so se spustili v steno ter navezali Paulo, ki je kljub izčrpanosti sama izplezala do roba. Steber je bil preplezan.
Vzpon je zelo odmeval med slovenskimi alpinisti, a je minilo cela tri leta, preden so njuno smer prvič ponovili. Z leti je Čopov steber, kakor so ga kasneje poimenovali plezalci, pridobival veljavo in še zdaj predstavlja podvig, ki se ga lahko lotijo le izkušeni alpinisti. Zaradi svoje zgodovinske veljave in kljub precej drugačnim časom kot ob prvem vzponu je Čopov steber smer, v katero se je treba podati z zdravim odnosom do alpinizma in predvsem z veliko mero spoštovanja. Do stebra, gora in tudi do svojih soplezalcev ter zgodovine alpinizma.
Čopov steber ni najlepša smer v naših gorah niti ne najtežja ali najdaljša, vsekakor pa je nekaj posebnega. Prvi vzpon v njej je bil pred slabim desetletjem upodobljen v filmu Steber režiserja Matjaža Fistravca. Pisatelj Tone Svetina je napisal roman Steber, pravkar, ob 60. obletnici prvega vzpona, pa smo dobili knjigo Čopov steber dvakrat prvič, za katero sta gradivo zbrali in uredili Dušica Kunaver in Brigita Lipušček. Predstavlja nam znamenito smer in zgodbe prvih plezalcev.
Zima 1968 - osem dni v steni
Iz velike rdeče votline izginem soplezalcu za rob. Tukaj je treba čez prvo težje mesto - kratek previs, čeprav se mi ne zdi kaj posebej previsno, le oprimki so manjši in redki. "Desno od klina boš našel oprimke!" zakličem soplezalcu in splezam do naslednje votline. Pod najtežjim delom smeri je še manjša votlina, v obeh pa so premnogi plezalci preživljali dolge noči v steni. Rdeča votlina je zavetje plezalcem nudila tudi ob znamenitem prvem zimskem vzponu leta 1968, ko so Aleš Kunaver, Stane Belak Šrauf in Tone Sazonov Tonač kot prvi pozimi ponovili slovito smer. Pred leti sem se tudi sam v družbi soplezalcev odpravil pod Steno z namenom, da preplezamo Čopa pozimi, vendar nam razmere niso bile naklonjene. Mogoče nekoč...
Na avgustovski dan pred 16 leti sem se smeri lotil sam. In brez velikih težav priplezal do roba stene. Takrat sem na poti nazaj v dolino srečal kozoroga, s katerim sva dobršen del poti hodila skupaj. Pravzaprav ima vsak, ki je kdaj preplezal to smer, kakšno posebno zgodbo. Kot recimo Filip Bence, ki je Čopov steber preplezal kar 17-krat, od tega 12-krat sam. Sicer pa je med solo vzponi zanimiv tudi tisti, ko je Pavle Kozjek sam sestopil čez smer. Naveza, ki jo je srečal v smeri, je doživela resnično veliko presenečenje. Ko zrem navzgor in razmišljam o tem, mi gre kar malo na smeh. Presenečenja, prijetna in neljuba, v alpinizmu doživljamo velikokrat. Včasih nam jih pripravi gora, stena, včasih smer, včasih soplezalci.
O zimski ponovitvi Čopovega stebra so veliko razmišljali v šestdesetih letih. Še posebej, ko so tuji plezalci speljali našim nekaj znanih smeri. Prvi poskus leta 1967 se je končal po treh dneh zaradi slabega vremena. Naslednjo zimo pa je šlo zares. Trojica je vstopila v steno trdno odločena, da jo prepleza. Tri dni so potrebovali, da so priplezali do Čopovega stebra, ki se vzpenja kvišku v zgornjem delu stene. Sneg, led, skala, mraz, dolga bivakiranja, vse se je prepletalo. Ko so končno priplezali do stebra, se je začelo vreme spreminjati. Pod Rdečo votlino je začel naletavati sneg. Nadaljnji dnevi so bili divja borba s steno, ki jih kar ni hotela spustiti iz svojega objema. Rili so čez previse in skozi nasipe snega, ki je padal in padal. Šele osmi dan so stopili na rob stene. "Vreme je pošastno. Pojma nimamo, koliko snega je zapadlo. Plazovi grmijo čez steno in biti moramo zelo pazljivi," jemed drugim zapisal o teh težkih trenutkih Aleš Kunaver. Šrauf pa: "Kaže, da so se vse naravne sile zarotile proti nam. Sneg se usipa, kot da ne misli več nehati. Aleš se počasi bliža. 15 metrov pod mano se mu izruje star klin, toda krepak poteg nemudoma reši položaj."
Ko je bila trojica v steni, se je sprožila obsežna reševalna akcija, da bi jim pomagali. Vendar je obilica snega spravljala v nevarnost tudi požrtvovalne reševalce, ki so bili v mislih ves čas pri prijateljih v steni. Mediji so nenehno poročali o drami, ki se je dogajala nad dolino Vrat. A naši alpinisti so se kljub vsemu sami prebili do roba stene. O zadnjih metrih pravi Tonač: "Tu bi me skoraj odnesel plaz, a me je Aleš zadržal na vrvi. Sneg je zdrsnil po steni kot puh. Čez čas smo slišali, kako je padel v Vratih na tla z rahlim pokom. No, sneg je že v dolini, jaz pa sem še vedno tu!" Na robu stene pa njihove kalvarije še ni bilo konec. Prebijali so se skozi globok sneg, nevarnost plazov je bila izredno velika in končno še isti dan prigazili do Velega polja, kjer so jih pričakali reševalci in iskrene čestitke. Njihovega uspeha v Čopovem stebru je bil še posebno vesel Joža Čop, ki so ga obiskali kasneje.
Nove zgodbe
Od junakov Čopovega stebra živi le še Tone Sazonov Tonač. Paula Jesihova je umrla leta 1975, naš Joža leto za njo, Aleš Kunaver je preminil v helikopterski nesreči sredi naših gora leta 1984, za Šraufa je bil usoden plaz v Mojstrovki nekega decembrskega dne leta 1995.
A njihove zgodbe nadaljujejo drugi alpinisti. Izkušnje iz naših sten in tudi iz Čopovega stebra so alpinisti prenesli v stene Himalaje, Andov, Patagonije... Čopov steber pa ne sameva. Še vedno se smeri lotevajo nove in nove naveze. Nastajajo nove zgodbe, ki se bodo nadaljevale kdo ve v katerih stenah. Kljub napredku v plezalni tehniki, opremi in miselnosti je to še vedno smer, ki je namenjena resnim alpinistom. Spodobilo bi se, da vsak, ki potipa oprimke legendarne smeri, vsaj za trenutek pomisli na Paulo in Jožo ter na trojico, ki je smer prva preplezala pozimi. Na njihovo vztrajnost, na njihovo ljubezen do plezanja in na prijateljstvo. Vse to je zdaj že redkost.
Stisk roke na vrhu, trepljanje po ramenih, ogenj v očeh. Oprema se počasi preseli v nahrbtnik, iz katerega priromajo zadnji požirki pijače, čokolada in rahlo obtolčeno jabolko. Naokoli tišina, mimo prijadra radovedna kavka, pogled pa odtava proti okoliškim vrhovom in stenam. Proti novim ciljem, proti novim zgodbam. Ko se čez dobri dve uri ozirava proti steni in iščeva znana mesta v smeri, vem, da se bom v Čopov steber še vrnil. Tudi zaradi tistih, ki so tukaj pisali zgodovino našega alpinizma.
Joža Čop je bil preprost človek, ki se je komaj znal podpisati, hkrati pa je bil neverjetno domiseln in nikoli v zadregi. Mnogo njegovih šal, odrezavih domislic in modrosti se je ohranilo. Nekaj v planinski literaturi, nekaj pa se jih še danes po "ustnem izročilu" prenaša na mlajši gorniški rod.
* * *
Mladi Joža Čop je imel zelo strogo mamo. Ko se je nekoč po prelumpani noči plazil v spalnico, je treščil v stol, ki ga je mama postavila ob posteljo, da bi slišala, kdaj se vrne. Ko je s petrolejko stopila k njemu v sobo, ga je našla, kako sedi na tleh z dežnikom nad glavo. "Kaj, za božjo voljo, počenjaš!" je bila začudena. "Ja, mati, na ploho čakam," je odvrnil Joža.
Ko ga je drugič spet prišla oštevat, ga je našla v strumni drži ob postelji. "Mati, pri pridigi še nobeden ni ležal!" ji je pojasnil.
* * *
Čez petdeset jih je že imel, ko je dobil hčerko Mojco. Tako je komentiral veseli dogodek: "Čudno, sadil sem korenje, zrasla pa je češplja!"
* * *
Po drugi svetovni vojni mu čas trdega socializma ni bil najbolj všeč. Upokojen je že bil, ko je srečal na cesti pred tovarno debelega direktorja železarne. "No, Joža, kako je?" Joža pa se je odrezal: "Ja, nekaterim gre socializem na špeh, drugim pa na živce."
* * *
Še ena Čopova: "Nikoli nisem plezal zaradi slave ali časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali rit."
Boris Strmšek