Za mavrične ljudi - blog: Franček Knez velja za legendo med plezalci ter za enega največjih slovenskih alpinistov vseh časov.
Opravil je več kot 5000 vzponov, med katerimi je preko 700 prvenstvenih. Preplezal je mnoge nove smeri v najbolj znanih stenah zahodnih Alp, Dolomitov, predvsem pa v stenah Julijskih Alp (34 novih smeri je preplezal samo v severni steni Triglava). Leta 1982 je v takrat (in še danes) neverjetnem času šestih ur sam preplezal razvpito severno steno Eigerja, kjer je štiri leta kasneje dodal še novo smer. Ker ima prvenstvene smeri tudi v Matterhornu in Grandes Jorasses, je eden redkih alpinistov, ki so pustili svoje prvenstvene sledi v vseh »treh problemih Alp«. Je eden izmed izmed najboljših (če ne najboljši) slovenskih alpinistov, ki je v nekem obdobju vlekel naprej slovenski alpinistični voz. Bil je prvi znanilec modernega športnega alpinizma pri nas in tudi širše, prvi, ki mu ena smer na dan pač ni bila dovolj.
V letu 2009 je v sodelovanju z Založbo Sanje izdal avtobiografsko knjigo Ožarjeni kamen. Glede na to, da je bil Franček od nekdaj od javnosti precej odmaknjen plezalec, je njegova knjiga morda še toliko bolj težko pričakovana. In kot so zapisali v založbi, ki je Frančkovo knjigo izdala: »Franček Knez redko javno spregovarja. Ko se vendarle odloči spregovoriti, je pretehtan, pretanjeno pronicljiv, slikovit in liričen.
Knjiga Ožarjeni kamen je izjemna bralska izkušnja, ki nas popelje po nenavadni in osupljivi poti, na kateri ne manjka drznih pogledov v vrtoglave prepade in obzorja, ki jih pred vsakogar postavlja življenje.
Pripoved ožarja mehka občutljivost, skozi katero se razodeva izjemen odnos do življenja.«
Ožarjeni kamen je vsekakor knjiga alpinista, ki ni nikoli iskal medijske pozornosti (in je do alpinistov, ki so živeli od sponzorjev tudi dokaj kritičen).
Sam je raje svoboden, neobremenjen od pritiska javnosti, da neko steno mora splezati. Za večino odprav so denar zbirali z višinskimi deli. In tudi ta so prinesla mnogo zanimivih dogodivščin.
»Vrtam plošče med okni. Ko pritrjujem zadnje zakovce, se rahlo naslonim na površino okenskega stekla. Zakovičim in se spustim na okensko polico. Takrat z notranje strani odpre okno prijazna starejša gospa in reče: »Že dolgo živim v tej stolpnici, pa mi še nihče ni prišel trkat na okno. Vi ste prvi. S čim vam lahko postrežem?«
Kakšna legenda je pravzaprav Franček Knez pa priča naslednja zgodba o srečanju s samim seboj. Ko je Franček nekega jutra plezal in se pri tem skoraj zaletel v planinca, ga je ta povprašal ali je to njegova prva smer danes. Ob pritrdilnem odgovoru pa ga je planinec podučil: »Če bi bil tukaj Franček Knez, bi do zdaj splezal že vse smeri!« Franček pa ga je povprašal, kakšen pa je ta človek? »Velik in silno močan. In črno brado ima.«
Franček tudi do danes ostaja legenda, a legenda se je rodila iz preproste ljubezni do gora, do skale. »Vsi, ki imamo kamen silno radi, ga imamo radi že od nekdaj, in to zato, ker nam je blizu. V njem uzremo lastno podobo. Na kamnu, skali, se lahko izrazimo na več načinov. Nam najljubši je plezanje. Pri njem se s skalo gledamo iz oči v oči. Pomembna je pot pozornosti in uma. Ko zastavimo še moč in spretnost, se odpro nevidna vrata v plezalski svet.«
»Nikoli v življenju nisem tehtal in štel vrhov. Zame niso bili pomembni. Ni mi mar, kam gre smer. Šteje mi le to, da je srcu ljuba.«