Večer, 12.03.2004, Narava, gore in ljudje - Sanja Verovnik: Markacije se v Sloveniji uporabljajo za označevanje uradnih poti, opozarja novoizvoljeni vodja markacijske skupine Podravja Drago Dogša
Markacisti opravljajo pomembno delo, dejavni so čez vso leto
Oznaka mora biti vidna že od daleč
Markacije se v Sloveniji uporabljajo za označevanje vseh uradnih poti, opozarja novoizvoljeni vodja območne markacijske skupine Podravja Drago Dogša - Največkrat se markacije pojavljajo na drevesih, opazimo pa jih tudi na skalah, večjih kamnih, električnih drogovih in prometnih znakih
Za markaciste lahko trdimo, da njihovo delo poteka v zakulisju planinskih dogajanj. Nanje se ponavadi spomnimo šele takrat, ko se usmerimo po napačni poti. Markacije so zelo dobrodošle, ko se bliža mrak ali nas v planinah preseneti nevihta. Belo obarvan krog, obdan z rdečim kolobarjem, je že prenekateremu popotniku pokazal pravo pot do smernih tabel, ki nas obveščajo o tem, koliko je do cilja, h kateremu smo namenjeni.
Drago Dogša ni le izkušen planinec, je načelnik planinske sekcije APD Kozjak Maribor, planinski vodnik in odličen markacist. Letos je bil izvoljen za vodjo območne markacijske skupine (OMS) Podravja, ki šteje 91 članov, bolj ali manj aktivnih markacistov. Sicer pa veljajo podravski markacisti za ene najbolj dejavnih v naši državi, saj so vse poti, ki so v pristojnosti OMS Podravje, izjemno skrbno označene.
Knafelčeve markacije
Markacist lahko postaneš, ko opraviš tečaj, nato pa je dvanajst mesecev pripravniških, v katerih moraš organizirati tudi markacijske akcije, opozarja Drago Dogša. Ponavadi je skupina, ki označuje planinske poti, sestavljena iz treh, štirih markacistov. Dela se lotijo spomladi, ko ima ozračje najmanj deset stopinj Celzija, kar pa ne pomeni, da pozimi počivajo. Takrat se namreč odpravijo na teren in pregledajo oznake na poteh. Pogosto, pravi Dogša, se namreč zgodi, da kakšnega drevesa, na katerem je bila markacija, ni več, ker so ga podrli. Takrat je treba z markacijo označiti drugo drevo. To pa, kot opozarja Drago Dogša, ni tako preprosto. Za vsako drevo, ki ga nameravajo markirati, morajo pridobiti dovoljenje kmeta, ki je lastnik drevesa. Načeloma, pravi Dogša, imajo kmetje razumevanje, najde pa se kdo, ki odločno nasprotuje, da bi markacisti risali po njegovem drevesu.
Markacije ponavadi nameščajo spomladi. Z njimi označujejo vse uradne planinske poti. Oznaka mora biti, opozarja Drago Dogša, vidna že od daleč, zato je treba odstraniti moteče veje. markacija naj bi v premeru merila okoli deset centimetrov. Belo obarvan krog ponavadi nariše vodja odprave. Ko je bela markacija dokončana, jo dopolnijo še z rdečo barvo. Če je markacija na križišču, jo markacisti dopolnijo še z belo puščico, ki kaže na pravo smer. Da slučajno kdo ne zaide na napačna pota, pravi Dogša. Največkrat se markacije pojavljajo na drevesih, opaziti pa jih je tudi na skalah, večjih kamnih in električnih drogovih ter prometnih znakih, medtem ko markacisti ne rišejo markacij po sakralnih objektih, denimo kapelicah in podobnih zgradbah. Praviloma se markacije pojavljajo na desni strani, še dodaja Drago Dogša, kar pa ni pravilo. Manj znano je, da je avtor teh oznak Dolenjec Alojz Knafelc, tako ni čudno, da markacisti oznakam pogosto pravijo Knafelčeve markacije. Markacisti si tudi prizadevajo, da bi letos država markacije vendarle opredelila kot zaščitni znak.
Vse prepogosto se namreč dogaja, opozarja Drago Dogša, da nekateri markacije uničujejo. To niso planinci, pomena markacij se ne zavedajo, takim je vseeno za naravo, so brezbrižni do sebe in drugih, je prepričan Dogša. Pred novim vodjem območne markacijske skupine Podravja so številne naloge in izzivi. Četudi pravi, da je njegov predhodnik Boris Pučko, ki je bil vodja OMS Podravje kar pet let, že vse naredil, vendarle ne bo brez dela. Z bogatimi izkušnjami mu bo pri vodenju podravskih markacistov pomagal prav Pučko, ki ga je Dogša imenoval za svojega namestnika.
Kljub markacijam se je mogoče izgubiti
Kot izkušen planinski vodnik Drago Dogša planincem svetuje, da si pred potjo natančno ogledajo karto poti, po kateri bodo hodili, za nasvet o težavnosti poti pa naj vprašajo koga, ki jo je že prehodil. Manj izkušeni planinci naj se na pot odpravijo v spremstvu vodnika. Kljub markacijam se lahko hitro zgodi, da se izgubimo. Na pot se, če se le da, odpravimo zgodaj zjutraj. Načeloma se na daljše ture odpravimo ob šestih zjutraj. Če ugotovimo, da smo zašli, je najbolje, če se takoj vrnemo po isti poti in pri tem sledimo markacijam. Prav tako se za vrnitev odločimo ob slabem vremenu. Za planinca je izredno velikega pomena ustrezna oprema. Na pot vzemimo tudi pokrivalo, zadostno količino tekočine (vodo ali nesladkan čaj), prvo pomoč ter si priskrbimo informacije o cilju, kamor smo namenjeni, svetuje Dogša. Vsem bolj ali manj izkušenim planincem pa svetuje: planinec naj smeti odnese domov. Nikar jih ne odlagajmo v naravi. Onesnaženost narave je zaradi brezbrižnosti nekaterih še vedno velik problem. Z njim se srečujemo tudi markacisti, ki sicer zelo pogosto organiziramo čistilne akcije.
Sanja Verovnik