NeDelo - Grega Kališnik: Kako volja osvoji Mont Blanc, kljubuje nesrečam, boleznim in se nikdar ne ukloni obupu, jamrariji.
»Jamrala ne bova,« pripravi prejo Mirko Lebar, 21. junija se mu jih bo 57 dopolnilo. Bova poskušala pretežno dejstvovati, dejstva nizati. Za vse, ki v teh vrsticah še tavate, Miro Lebar je možak, ki hodi z rokami.
Sedemnajst in še nekaj čez je pustil za seboj, živahno, dejavno otroštvo, polno malho prefriganosti, za podlago pa starševska ljubezen. Iz Hajdine je, srednjo rudarsko je opravil, se zaposlil v TGA Kidričevo, šel na Ptuj po svojo prvo odraslo obleko, da bo mož postal, s prijateljem sta se vračala od krojača, skočila na ptujski postaji na vlak, bil je december, mraz, žled, vlak se je premaknil, Mirku je zdrsnilo, tonsko kolesje mu je zmečkalo nogi. Zmečkalo je njegovo preteklost, v osnovni šoli je bil dober telovadec, enkrat nastopil celo pred Mirom Cerarjem. Mirkova vesela narava, njegova ljubezen do življenja, njegove sanje, to pa je bilo nepoškodovano. »Sem pač brez nog, živeti je treba naprej.« Zdaj pove: »Moral sem narediti klik v glavi, da bom imel popolnoma drugačno življenje kot vrstniki.« In večina drugih.
Zgodilo se mu je kilometer od bolnišnice in tam so se takoj odločili za amputacijo okončin, po polovici leta v ptujski bolnici, kjer je s pozitivnostjo gor držal vse okoli sebe, vse z mikroskopskimi težavami, je šel v Sočo v Ljubljano. Za dve leti, so mu merili krna, štrclja, pripravili proteze, pa ni šlo, žulilo ga je, neznosno bolelo, je bilo premalo živega nastavka, Mirko se je odločil za voziček.
Udarec, koma
Na rehabilitaciji je bila tudi nekaj let starejša Aleksandra, hrbtenica jo je dajala, pa je preskočilo, Mirkovo čustvo je Aleksandro ozdravilo, sam se je hranil z ljubeznijo, vzela sta se. Imata hčerko Renée. Zaživela sta pri njenih v Zalogu, s tremi njenimi otroki iz prvega, razbitega zakona, se preselila na drugi konec primestja, nato pa v Žalec. Kjer sta bila srečna do dne, ko je bil Mirko v Logu pod Mangartom, podpisoval knjigo o sebi in izkupiček namenjal Ložanom – na Bovškem je čutil nekaj tesnobnega, in ko je prišel na vikend pri Žalcu, je slutnja udarec postala. Aleksandra je padla in z glavo udarila ob škarpo. Ni umrla, sedem let je bila v komi, obsojena na mejno vegetiranje, večinoma v domu za starejše na Polzeli. Po sedmih nemih letih je odšla.
Gremo slabo desetletje nazaj. Do 1992. je bil Mirko pogodbeno šest let zaposlen v Emtexu v Ložnici pri Žalcu. Leta 1992 pa je skočil v šport. Na nekem praznovanju je spoznal himalajca Mirana Cesarja. In rekel: »Joj, če bi šel jaz lahko na Triglav.« Miran Mirka sprva ni čisto resno jemal, »pa sem ga čez nekaj časa poklical in spoznal je, da ni šale«. Mirko: »Vse sem zmogel brez nog, po lojtri za šalo, po strehah sem lazil, pa štimal, popravljal zadeve.« In mu Cesar za začetek predlaga malo nižjo, a vseeno dvatisočko, savinjsko lepotico Ojstrico, mimo Klemenče jame. Na vrh ni šlo, a čez sedem dni so iz Vrat čez Prag že krenili proti očaku, Mirko je nosil dvojne hlače, pozneje dodatno ojačene, usnjene, za snežne razmere je imel na zadnjici krpe, podobne turnim psom, pa seveda po potrebi prirejene, ročne dereze. Na Triglav so se vzpenjali več dni, a prišli so na vrh.
Tisoč na tisoč
Ampak ko človek pride do vrhunca, ni potešen, prej nasprotno in tudi Mirko je ob Aljaževem stolpiču rekel: »Naslednjič pa 1000 metrov više!«
Vrinem misel, kako nam sočasje vedno iz rok polzi, kako nam sprotnost megli zaznave, razumevanje. Ja, spomnim se Mirka Lebarja iz srede devetdesetih, ja, vedel sem, da je strašansko poseben, nekaterim, resnici na ljubo, strašljiv, a gotovo sem še precej trezneje njegovo početje, dosežke, uzrl po pravkar prebrani knjigi Ivana Sivca Hodim z rokami iz leta 1999. V kateri je popisano, kar mi Mirko pripoveduje po svoje – leta 1993 je z ekipo osvojil Veliki Klek (3798 metrov), tritisočaka, štiritisočak, najbližji Mirkovim sanjam, je pač nadstrešek Evrope, Mont Blanc (približno 4810 metrov), osvojen leta 1994. Na vrhu stare celine je Matjaž Fistravec posnel kadre za dokumentarni film o Mirku. Ta je premaknil publiko in kritiko, naslovljen Brez. Še tisoč metrov više? Je bilo treba onkraj Atlantika, v Južno Ameriko, Peru, 5760 metrov visoki Pisco. Osvojen. Že mesec po vrnitvi naj bi šli na Kilimandžaro (5895 metrov), v Afriki je, pa je bilo neizvedljivo. Logično nadaljevanje bi bila Himalaja, a bila in ostala nelogično drag projekt. Še to, za film Brez je Mirko v drugem poskusu osvojil tudi Ojstrico, pozimi.
Kdor je kdaj hodil po zavarovanih ojekleničenih poteh, pa prečil ledenike, pa gazil do pasu, ne nazadnje okušal sila dragoceni redki zrak nad petimi jurji, približno, ako so mu možgani delovali, ve, kako nemoč streže po telesu. Od vsega odštejte svoje noge, pa boste na ti z Mirkom. Že po ferati, z eno roko se je prijel za zajlo, z drugo se uprl v skalo, če je bilo mogoče, pa se potegnil navzgor...
Maratonec
Če je bilo navzgor dovolj, naj gre pa v dalje, Mirko je postal maratonec. Leta 1996 je z vozičkom prevozil – takšno gibanje invalidov, ročno neposredno poganjanje koles na vozičku, brez ketne in balance, vzvodov, sodi med tekaške discipline – razdaljo od Rateč do Murske Sobote, leto pozneje od Dravograda do Čateža, »v Atlanti sem bil med nosilci olimpijske bakle, madonca, sem bil živčen, kako jo bom držal, pa voziček poganjal.« Zadnji hip so mu na voziček pritrdili nastavek, pa je zmogel, kaj ne bi. Isto leto sta s Hrvatom Željkom Ivnikom utrjevala prijateljstvo med državama s tekom od Ljubljane do Trga bana Jelačića v prestolnici njihove, udeležil se je radenskega maratona, ko je Dušan Mravlje, poleg Mirka in Martina Strela, eden od trojice tedanjih slovenskih tako ali drugače ultrašev, tekel od Sydneyja do Melbourna, je Mirko prevozil, v 14 dneh, tisoč kilometrov.
Po Avstraliji je šla pot – naprej, navzdol? Aleksandra se ponesreči, »veš, človek izgubi smisel, pustim šport, ampak sem močen, preživim«. Ko soproga vegetira v komi, Mirko zboli za hepatitisom C, »nisem hotel ostati v Celju, grem v ljubljanski UKC, tam me stabilizirajo, pridem domov, dajo me na seznam za transplantacijo jeter. Sam sem bil doma, ni šlo, hčerka mi najde stanovanje bliže sebi, pri Grosuplju«, v vasici Peč. »Sam sem se rihtal, si nakupoval, na nekem rojstnem dnevu me pokličejo iz bolnice, naj pridem,« – v dveh urah, na transplantacijo. »Pičimo v Ljubljano.« Operirali so ga isti večer, po treh tednih je bil doma.
Brez okončin, a samo-stojnost je bila Mirku mačji kašelj, samota premočna tekmica. Toda: »Pred leti sem spoznal Marijo, z iste osnovne šole je, malo za mano, plesala sva v folklorni skupini, je poklicala za mojo knjigo, večkrat sva se slišala, pa rečem, srečajva se, da vidim, kdo si. Ko grem mamo obiskat, se dobiva na pijači.« In začneta skupaj živeti. »Nisva poročena,« pravi Mirko, dopolni, »nisva še poročena. Zelo sva si blizu, poročila se bova zato, da bova imela isti priimek.« Marija je zaposlena na ljubljanski onkologiji. Zakaj ta omemba? Ker: »Hepatitisa se popolnoma rešim,« pove, kar je nenavadno, sreča, bi rekli, nato pa v njem zraste rakavi tumor na pljučih. Devet dni na Golniku, tvorba ima 3,5 x 5 centimetrov. »Moje prvo vprašanje je bilo, kako dolgo bom še živel.« Retorično se je spraševal. »Kemoterapija je odpadla, ker sem transplantiranec.« Zato obsevanja. Tumor so uničili, »po obsevanjih si opomorem«.
Mirko gre naprej, a nesreča ga zalezuje. »Pred meseci se mi pojavi tumor ob sedmem vretencu, v zatilju, po desetih obsevanjih izgubim moč v desni roki.« Po stopnicah navzdol še gre, navzgor ne več, tudi na voziček se s tal ne more več dvigniti, za eno roko je pretežak. Do stanovanjca, v katerem živita z Marijo, pa vodijo sitne, ozke stopnice, zato je, kadar je partnerka v službi, Mirko noter, vsak dan skuha. Tudi balkon imata tako plitek, da ne more s celim vozičkom nanj, kaj šele, da bi se obračal. A notri ne sme ostati, to ve, »ko se Marija popoldne vrne, se mi pa ne ljubi več ven«. Tudi kužka Maja ne more več voziti na sprehod, kužka, ki, pravi,»lih tolk, da ne zna govort«. Ga soseda pošpancira.
»Roka me svinjsko boli,« dobiva blokade in redno zdravila, »bova šla z Marijo nazaj na Štajersko, k njeni materi v Gerečjo vas, si pa morava preurediti.« Takole v vednost, Mirko državi ni dolžan nič, niti dneva ni kot invalid preživel v toplicah. Častni Slovenec po izboru Nedeljskega dnevnika leta 1994, invalidni prvak najvišjih gora, v boga ne verjame: »Če bi bil, bi težave vsaj malo pravičneje porazdelil.« Če jih že mora, če že morajo biti. In: »Sem na poti, ali odhajam ali ne, pa ne vem. Pa še toliko načrtov imam.«
Grega Kališnik
V Sivčevem delu na koncu piše, kako je življenje v bistvu ena sama velika triglavska stena, Mirko jo je zmogel, Severno, preneseno in dejansko, po stari Nemški smeri, pokazal pot vsem invalidom in, zakaj ne, neinvalidom. Mirkovo življenje dokaže, kako smo vsi bodisi invalidi ali neinvalidi. Mirku, invalidu, pravzaprav, kakor je vedno pravil, manjkajo samo noge. Ima pa prednost: nekoč roke, za vedno pa voljo do življenja. Tudi v pogovoru, živem ali brezžičnem na daljavo. Da bi človek po uricah z njim kar pred špegu stopil. In si eno na gobec primazal. Tako, za vsak primer. Zaradi lepšega. Saj se razumemo.
Ostal je brez nog, umrla mu je žena, a volje do življenja mu ne zmanjka
Mirko Lebar - Človek, ki je brez nog prišel na Mont Blanc, odločno vztraja: »Ne potrebujem miloščine!«
Slovenske novice - Lovro Kastelic: »Kaj si tia nor!« je Mirko Lebar zavriskal od veselja, ko je na vratih zagledal svojega starega prijatelja, fotografa Slovenskih novic. »Stara sablja, prav nič se nisi spremenil!« se je nasmehnil Igor Mali. Res je, kako hitro čas mineva, vse od leta 1996 se nista videla, takrat je bil Mirko eden glavnih junakov Slovenskih novic; kot bi mignil, je minilo 16 let, sta se strinjala vrstnika – oba letnik 1955. »Kaj si pa delal, da si se tu naselil?« je vprašal Mirka, ta pa se je na široko in z dobršno mero lastne šaljivosti posmehnil, »mah, na začasnem delu v tujini sem!« pove Štajerec na Dolenjskem. S partnerico Marijo, nekdanjo sošolko, zdaj živi v najemniškem stanovanju na Peči nad Grosupljem.
Tedaj pa se je Mirko, po rodu s Hajdine, zamislil in hipoma zavrtel časovni stroj nazaj: »Neverjetno, kaj vse človeka doleti? Spomnim se, kako sem splezal na Triglav, pregrizel Triglavsko severno steno, pa nemško, vse na roke, spomnim se, kako sem plaval ob Martinu Strelu, z invalidskim vozičkom tekel ob Dušanu Mravljetu, tekel vse od Rateč pa do Murske Sobote, pa od Dravograda do Čateža, od Ljubljane do Trga bana Jelačića ...« Mirko je eden redkih, ki imajo doma pravo olimpijsko plamenico. Tisto leto, ko je v Atlanti Leon Štukelj svetu pokazal, iz kakšnega testa je, in ko je Mohamed Ali prižgal olimpijski ogenj, je bil Mirko del verige, ki je ta ogenj pripeljala do cilja, do olimpijskega štadiona. Živel je na polno, priplezal tudi na nadstrešek Evrope, na Mont Blanc, pazite, samo z rokami! »Na vrhu sem od veselja dobro minuto stal v stoji!« Vozil je avto, plezal po lestvi, gradil hišo, pazite, brez nog, samo z rokami! Še kako rad je imel ženske, tudi one njega. O njem je Ivan Sivec napisal knjigo Hodim z rokami, Matjaž Fištravec pa posnel film Brez.
Volja in smola
Še v istem dahu prepolnega živih spominov je vseeno priznal, da je njegovo življenje sestavljeno iz neizmerne volje in, kot je podčrtal, tudi velikanske smole. Zares, toliko hudega, kot se je zgodilo temu bojevniku proti zli usodi, se je zgodilo le malokomu. Odprtih ust in z grozo v očeh sva s sodelavcem prisluhnila ... Kot najbrž že veste, Mirko je – odkar mu je vlak pred natančno 40 leti, nekega mrzlega decembra, ko je šel po svojo prvo odraslo obleko, odrezal obe nogi – invalid, kot rečeno, brez nog. »Sem pač brez nog, živeti je treba naprej!« si je takrat zabrusil v brk in poizkušal vsemu hudemu navkljub zajeti življenje z največjo možno zajemalko. Zdi se, da bi mu zlahka uspelo, če se ne bi nesreča, ki dejansko nikoli ne počiva, iz njega delala norca.
»Krčevito se borim,« je skorajda prišepnil. »Misli me odnesti, ampak se ne dam!« Mirko Lebar se je ravno vračal z Loga pod Mangartom, kjer je prodajal svoje knjige, izkupiček pa izročil nesrečnim vaščanom. Njegova žena Aleksandra ga je poklicala, rekel ji je: »Takoj pridem, samo še gorivo natočim!« Ko je prišel domov, v Žalec, jo je našel ravno, ko so jo že prekrivali z odejo. Nerodno je stopila, udarila z glavo v škarpo in bila sedem let v komi. Umrla je leta 2007.
Od tistega tragičnega trenutka se ni več ukvarjal s športom. Njegov zadnji podvig je bil leta 1999, tek z navadnim vozičkom od Sydneyja do Melbourna, 1000 kilometrov v dveh tednih! Kmalu po ženini tragediji, še istega leta, ga je napadel hepatitis C. Najbrž ga je pred toliko leti dobil s krvjo, ko so mu odstranjevali noge. Z zdravili so ga nekako stabilizirali, vmes je spoznal Marijo z onkološkega inštituta, nesreča pa je na videz počivala. Pred dvema letoma ga je spodnesel – rak! Najprej rakavi tumor na pljučih, ki ga je že premagal, kot pravi, slike so bile ugodne, pred nekaj meseci pa ...
Ne dam se!
»Ne dam se! Rak me ruka ko kurba, tule na sedmem vretencu se mi je pojavil še en tumor,« in pokaže s prstom. Ker je transplantiranec, je kemoterapija odpadla, zdaj vsak torek hodi na obsevanja. Že 10 jih je za njim. Ker mu tumor pritiska na snop živcev, so težave že na njegovi dlani. Tik pred nosom. »Kaj zdaj to pomeni? Ali bom hrom od vratu navzdol, že tako sem brez nog, sploh nimam pojma, kako bom sedel!? Ali pa bom umrl. Nekaj se bo zgodilo, če se bo,« ohranja trohico upanja, ki je v njem močnejše kot pri marsikom. Obsevanja in peklensko močna zdravila so medtem že naredila svoje. Še spomladi je lahko počel, kar se mu je zahotelo, zdaj gre vse v maloro. »Ali veš, da se ne morem več dvigniti z rokama?« pove fotografu. »Desna roka je povsem mrtva, prsti tudi, nobene moči nimam,« pove z otožnostjo. Včasih je gore premikal, zdaj one njega. »Videti je, da živčki polagoma odmirajo, kar je sicer v redu, ker me ne boli, toda, veš, moči nimam več! Ne morem se dvigniti, ne morem več po stopnicah, v avtu ne morem več normalno menjati,« je našteval.
Zaradi vsega tega ne more več živeti tu na Dolenjskem, v prvem nadstropju. »Ker ne morem več sam po stopnicah, sem vse dneve notri, sam samcat. Dokler Marija ne pride domov, sem popolnoma nesamostojen,« je pripovedoval. Zdaj sta sklenila, da se odselita. K njej domov, v Gerečjo vas. Blizu njegove Hajdine. Vse imata že urejeno razen kopalnice, ki je preozka, da bi vstopil vanjo z vozičkom. »Tako je ozka, da ne morem noter. Poleg tega je med umivalnikom in banjo premalo prostora, zaradi banje ne morem niti do straniščne školjke, zato bi bilo treba kopalnico v celoti prenoviti,« je potožil. Kadar gre na obisk, mora na potrebo ven iz hiše, to je kruto dejstvo, ki pa se bo nemara tudi z vašo pomočjo, drage bralke in bralci, že v kratkem spremenilo. Izboljšalo.
»Veste, ne potrebujem nobene miloščine!« je poln načelnosti še izpostavil. »Jaz sem že 40 let invalid, pa nisem niti enkrat imel kakršne koli (državne) pomoči, nisem hodil po toplicah na tuje stroške, veste, nikoli nisem bil strošek te države, nikoli!«
Mirko Lebar bi rad le do kopalnice in dveh evrskih tisočakov, kolikor naj bi stala renovacija. Do tega zneska pa bi rad prišel s prodajo še tistih 200 knjig, ki so mu ostale. Dovolj, da bi nabral želenih 2000 evrov. Ena stane 15 evrov.
Fotograf Igor je iz žepa nemudoma, brez vsakršnega zadržka, potegnil dvajsetaka in kupil knjigo. S takšno gesto lahko seveda tudi vi pomagate izjemnemu Mirku Lebarju, invalidu, ki je nekoč premikal gore, zdaj pa ga do ponovnega vrha loči le še – kopalnica.
15 evrov!
Za nakup knjige Ivana Sivca z naslovom Hodim z rokami, s čimer boste pomagali junaškemu invalidu Mirku Lebarju do nove kopalnice, se lahko obrnete na njegovo telefonsko številko 051 304 249 ali pa denar nakažete na račun Sklada Ivana Krambergerja št. 02922-0019831742, s pripisom: za Mirka Lebarja, sklicna številka 7119.
Knjiga stane le 15 evrov! S potrdilom o nakazilu boste potem lahko knjige z Lebarjevim podpisom prevzeli na uredništvu Slovenskih novic.
Lovro Kastelic