Igor Omerza: ...  v razu Jalovca
 

V mladih letih sem bil vnet plezalec, zato še sedaj prebiram časopisne novice o dogodkih v planinah. Pred nedavnim sem čital polemiko v zvezi z opisom nekega padca in iz članka razbral, da so podobni opisi padcev zaželeni.
Zato sem se odločil, da bom tudi jaz opisal svoj padec, ki je po svoji dolžini in po minimalnih telesnih poškodbah, ki sem jih utrpel, verjetno prav izreden.

Čeprav je od takrat preteklo že skoraj trideset let, se vseh okoliščin še točno spominjam, ker sem kasneje večkrat premišljeval, kaj bi bil moral storiti, da bi ne bil padel in kako je sploh mogoče, da sem pri tako hudem padcu ostal skoro nepoškodovan.

T e h n i č n i   p o d a t k i. Avgusta leta 1932 sva s Francijem Ogrinom nameravala preplezati severovzhodni raz Jalovca. Namen nama je prekrižal moj padec v severni steni malo desno od raza v višini 60 do 70 metrov nad Kegljiščem.

Dolžino padca sva določila po dolžini vrvi. Pri plezanju sva uporabljala 25 m dolgo vrv. Za navezavo sva oba porabila 5 m vrvi, pred padcem pa je še bilo približno 5 m vrvi. Dolžina padca je bila torej približno 30 metrov.

Pred padcem sem bil 15 m nad soplezalcem in 5 m desno od vpadnice nanj, po padcu pa prav toliko levo od vpadnice. Sunek vrvi je bil ublažen, ker se vrv ni hipoma napela. Med napenjanjem vrvi je vrv zdrsnila v vodoravni smeri za približno 10 m po skali čez previsno vzboklino stene. Nadaljnjo ublažitev sunka je doprinesel zdrs kakih treh metrov vrvi skozi roke soplezalca. Končni sunek vrvi je nastopil v zraku kakih 5 m od stene. Takrat je bil položaj telesa verjetno v poševni legi z nogami navzdol. Padec se je pričel vznak. Med padanjem sem se zasukal nekaj manj kot za 360 stopinj; pri zasuku 270 stopinj sem z glavo oplazil steno; pri celem obratu se je vrv napela. Po glavnem sunku sem s precejšnjo silo zanihal ob steno.
Po padcu sem bil približno četrt ure brez zavesti. Glavni sunek ob steno je prevzel desni kolk, v manjši meri sem udaril ob skalo z rokami in nogami. Z glavo pri tem verjetno nisem zadel ob steno. Desni kolk sem imel k sreči dobro zavarovan, ker sem imel v zadnjem hlačnem žepu denarnico in dijaško knjižico. Udarec mi je prebil hlače, denarnico z dijaško knjižico in kožo na kolku, kost sama pa je ostala cela. Roke sem imel potolčene na obeh komolcih in zapestjih. Glavo sem imel prebito, ker sem med padanjem z glavo zadel ob steno. Suknjič in srajco mi je vrv prerezala. Kožo na hrbtu sem imel močno odrto. Eno rebro sem imel zlomljeno, drugo natrto.

Varovan sem bil z dvema dobro zabitima klinoma, skozi katera je tekla vrv v obliki črke Z. Ob padcu sta se oba klina skrivila za skoraj 90 stopinj, eden je na robu počil. Vponki sta ostali nepoškodovani.

Pri padcu so se torej zbrale vse možne srečne okoliščine.

S Francijem sva priplezala do škrbine v razu nad Kegljiščem. Po kratkem posvetu sva sklenila, da bova nadaljevala plezanje po lepi polici, ki se je zmerno vzpenjala v severno steno. Direktna smer po razu od tu dalje se nama je zdela mnogo težja.

Hitro sva napredovala po polici do kamina, kjer se je polica končala. Kamin drži nazaj v raz, to je v najino smer. Zabil sem klin in počakal na Francija. Kot vedno, sva zopet skupaj ocenjevala nadaljevanje poti, to je kamin. Temen in moker se je vzpenjal nad nama. Kamin je precej odprt in se proti vrhu konča z navpično mokro steno. Sodila sva, da je kamin približno 15 m visok. Dolžina vrvi bo torej zadoščala.
Vreme se je poslabšalo. Nekaj deset metrov nad kaminom se je vlekla temna megla.

Bil sem izredno razpoložen in sem hotel takoj naskočiti nevarni kamin. Franci me je zadržal, ocenil kamin kot zelo težek in preizkusil, če sem dobro zabil klin. Ni zaupal mojim klinom, ker je poznal moj odnos do varovanja. Trdil sem namreč, da vrv služi samo za varovanje spodnjega plezalca ali za spuščanje; menil sem, da pri hujšem padcu ne pomagajo niti klini niti vrv. Menil sem, da se plezalec ubije ob steni, preden se vrv napne, če pa med padcem ne zadene na oviro, se klin izruje, če je še tako dobro zabit. No, Franci je prijel za klin, ga malo pomajal in izpulil. Potrpežljivo sem počakal da je trdno zabil dva klina in zataknil vrv tako, da je tekla skozi klina v obliki črke Z. Nisem vedel, da je s tem obema rešil življenje.

Poln vneme sem nadaljeval plezanje. Spočetka je šlo še kar lepo. Upiral sem se s hrbtom in stopali ob stene kamina in se počasi vzpenjal. Kamin se je vedno bolj odpiral in kmalu sem bil s prsmi že skoraj popolnoma obrnjen proti prepadu. Imel sem neprijeten občutek, da me vleče v prepad in moral sem s skrajnim naporom in spretnostjo vzdrževati težišče telesa ob steni.

Uvidel sem, da moram spremeniti način plezanja. S tveganim manevrom sem zasukal telo proti steni. Bil sem v težkem položaju, ker je bila skala tako strma, da nisem mogel sproščeno stati.

Stena je bila mokra (nad njo je moral biti sneg), vsi oprimki so viseli navzdol. Do vrha stene je bilo še kakih pet metrov. Vprašal sem za dolžino preostale vrvi. Bilo je je dovolj, še 10 metrov. Pomislil sem, da bi moral zabiti klin. Misel sem takoj opustil (kot ponavadi), ker obeh rok nisem imel prostih in ker so bile razpoke zapolnjene s sigo.

Nadaljnje tri metre plezanja me je spremljal občutek, da mi bo zaradi slabih oprimkov in opor zdaj zdaj zdrsnilo. Bil sem skrajno napet, vendar še vedno zbran in odločen. Z rokami sem dosegel vrh stene. Oprimek za roke je nudil oporo bolj s trenjem kot s prijemom. Za eno nogo sem imel stojišče samo za rob plezalk, za drugo ga nisem našel. Če bi imel vsaj dober oprimek pa bi se lahko s stopalom oprl ob steno! V steni ni bilo niti najmanjše zareze ali opore. Izmenjal sem nogi na edinem stojišču in iskal opore z drugo nogo. Ničesar nisem našel.
Nemirno sem se oziral po skali. Na desni strani se je stena lomila navzven. To je bil še ostanek kamina. Zopet sem izmenjal nogi, da sem si sprostil desno nogo in začel z njo drseti po izbočeni steni. Ko sem imel koleno v višini pasu, sem občutil, da bi v tej legi lahko izrabil trenje spodnjega dela noge ob steno. Oprl sem se in se za poizkus malo dvignil. Trenje je zadoščalo, opora je držala.

Počasi in zbrano sem se pričel vleči navzgor. Z glavo sem se že dvignil nad rob stene. Zagledal sem položno izlizano skalo, grušč in nekaj snega, ki se je izgubljal v megli. Obšel me je občutek izrednega veselja kot vedno, kadar sem preplezal kak skrajno naporen detajl. To je veselje ob povratku v varno in zadovoljno življenje, to je topla hvaležnost do usode in vabljive stene, ki mi je bila zopet enkrat naklonjena in končno na dnu duše skrit občutek samozadovoljstva in ponosa. Že sem si predstavljal, kako vesel bo Franci, ko bo zaslišal moj šibki vrisk, iz katerega se je rad ponorčeval, češ, da je podoben petju mladega petelina, ki šele poizkuša peti. Vedel pa bo, da pomeni odločilno zmago, ki bo odprla vrata celotni plezalni smeri.

Vse te misli so zbrzele skozi možgane kot blisk. Prsi še niso bile nad steno, zmaga še ni bila gotova. Noga, s katero sem se s trenjem opiral ob steno, je zdrsnila, telo je zdrsnilo ob steni navzdol, prsti na rokah so polzeli in prvikrat pri plezanju sem z nohti iskal oporo in jo našel. Hitro sem poiskal stojišče za eno nogo (tisto majhno zarezo), popravil prijem prstov in se zbral. Tresel sem se, dihal sunkovito in suho. Preudarjal sem svoj obupni položaj. Ukrepati je treba hitro. Lega, v kateri sem bolj visel kot stal, je bila prenaporna, da bi zdržal še nekaj minut. Napeta noga se mi je tresla, da sem koleno pritisnil ob mokro steno. Mrzlično sem iskal drug manever, pa ga nisem našel. Sklenil sem, da bom poizkusil na isti način, to je s trenjem desne noge, čeprav sem hitro spoznal, da se sila trenja z dvigom telesa zmanjšuje, ker stegnjene noge ni več mogoče tiščati ob steno, ker nima več protiuteži teže telesa. Dvomil sem, da bom drugič uspel, ker sem bil pri prvem poizkusu manj utrujen. Nisem obupal. Računal sem na to, da sedaj bolje poznam situacijo in igro teže telesa in da bom s skrajno koncentracijo volje in moči mogoče le uspel.

Zbral sem se kot cirkuški akrobat pred vratolomnim nastopom in se začel počasi dvigati. Toda, še preden sem z glavo dosegel rob stene, je noga zdrsnila, telo je omahnilo, koncentracija je popustila in črna stena je z ogromnim zamahom padla nazaj. Zagledam oblačno nebo, potem ne vidim več, ne slišim več, samo prosto padam, padam ... Lagodno, brez vsakega napora telesa in možganov. Prepričan sem, da je vsega konec.

Spomnim se, da me je mati pred odhodom rotila, da po očetovi smrti ne bi smel več plezati. Ničesar mi vest ne očita; kot bi se to ne tikalo mene.

Spomnim se, da mi je znanka rekla, da je smrt v avtomobilu mnogo lepša kot smrt v gorah.
To ni res. Padam. Začutim rahel udarec na glavo. To je prvi pozdrav smrti. Nič več ne mislim, samo čakam, da bom treščil ob steno. Vem, da me ne bo nič bolelo, da bom udarec komaj zaznal ... Padam ...

Gledam temno steno. Nekaj metrov od mene je. Visim na vrvi. Tišina.

Globoko pod seboj zaslišim meketanje ovc. Kako pametne živali, bolj kot človek.

Hipoma spoznam, da živim. Spomnim se padca. Gotovo sem ves polomljen.

S strahom se ozrem po telesu navzdol. Od prstov obeh rok kaplja kri. Ne vem, zakaj sem bil izredno srečen, ko sem videl, da od mene še teče kri. Začnem preizkušati ude. Premaknem en ud za drugim in ugotovim, da so vsi celi.

Samo v hrbtu imam močne bolečine in vrat imam vroč. Sežem z roko za vrat. Začutim debel, lepljiv sloj krvi. Nič zato, samo da še živim in da še lahko gibljem z udi. Sedaj se šele spomnim na Francija. Pogledam ob vrvi navzgor.
Vrv visi čez previs, zgoraj je oblačno nebo. Popolna tišina ... Zakličem ... Nič odgovora ...
Zakličem močneje. Franci se odzove. Zakličem mu, naj me potegne navzgor. Ni mogel, ker mu je vrv pri mojem padcu zlomila en prst na roki. Kaj sedaj? Tako ne smem obviseti.
Začnem se zibati, da se prizibljem do stene in se je oprimem. Naročim mu, naj potegne vrv navzgor in pazi, da bo vrv ves čas napeta.

Sklenem, da se bom z rokami dvignil, vrv se bo napela, poprijel bom in se zopet dvignil. Na pomoč ne morem računati, ker sem v previsu. Čim me bo odtrgalo od stene, se bom zopet prizibal do nje in se je oprijel. Dvigal se bom z rokami, dokler ne bom dosegel vrha previsa.

Takoj pričnem. Dvignem se. Vrv se takoj napne. Franci me razume. Preprimem in se dvignem. Roke so vse ranjene in krvave, pred očmi se mi megli, v glavi mi šumi. Moram dalje. Preprimem in se dvignem. Čutim utrip srca v možganih in ta utrip je takt, ki ukazuje: Preprimi! Dvigni!
Rad bi počil. Ne upam si. Preprimi! Dvigni!

Končno sem nad previsom. Desno zgoraj vidim Francija, bledega in resnega. Nič ne reče. Plezam dalje do police in se zgrudim. Ves se tresem. Sili me k ihtenju. Kako z užitkom bi jokal. Obvladam se, ker me Franci gleda.

Gleda me brez besed, malo preplašen, kot v prikazen.

Izbil je oba klina (za spomin) in priplezal k meni. Segla sva si v krvaveče roke, se nekaj trenutkov gledala v oči in se nato vdano nasmehnila.