Dnevnik - Ana Oblak: Posebno zanimiv in pester je podzemni svet, ki poleg zimskih vzponov na vrhove planote Velebit in na njen najvišji, 1757 metrov visok Vaganski vrh privlači največje število obiskovalcev.
Veliko Paklenico, med alpinisti, pohodniki in ljubitelji narave izjemno priljubljeno izletniško točko, je moč opisati z le nekaj besedami: kanjon z visokimi previsnimi stenami, poln jam, rovov in votlin ter strmih in ozkih poti, obdan z bogato floro in favno. Tako sem Veliko Paklenico videla jaz, seveda pa ne morem pozabiti še vonja morja in soli ter velikega števila plezalcev, ki so se spoprijemali z izzivi, ki so jim jih ponujale tamkajšnje stene.
| |
 |
|
| |
Paklenica, kanjon z visokimi previsnimi stenami, poln jam, rovov in votlin ter strmih in ozkih poti, obdan z bogato floro in favno. |
|
Prav plezalci iz vse Evrope, med njimi tudi izjemno veliko Slovencev, so najzvestejši obiskovalci Paklenice in se redno vračajo na območje, ki se razteza v bližini Starigrada nedaleč od Zadra. Odkar je uprava nacionalnega parka uredila in označila več kot sto petdeset kilometrov različnih poti, Paklenico obiskuje tudi vse več pohodnikov in izletnikov. Praktično vsak izmed njih lahko namreč najde izlet po svoji meri, ne glede na to, ali prihaja sam, s prijatelji ali z družino.
Do Nacionalnega parka Paklenica, ki ga je Hrvaška zaradi izjemnega naravnega bogastva pa tudi kulturno-zgodovinske dediščine zavarovala že leta 1949, se lahko pripeljete po jadranski magistrali ali po avtocesti, ki jo morate nato zapustiti na odcepu Maslenica ali Posedarje in pot po magistrali nadaljevati v smeri Reke. Na vhodu v park vas bo pričakalo sedem mlinov, od katerih zgolj v turistične namene deluje le še eden, za obisk parka pa boste morali odšteti štirideset kun.
Velika in Mala Paklenica
Park je najbolj poznan po svojih dveh značilnih kanjonih, Velika in Mala Paklenica, ob njiju pa obiskovalce navdušujejo še številne jame in špilje, vendar je za zdaj mogoče vstopiti le v dve, in še to v spremstvu vodnika. Kanjon Velike Paklenice je dolg štirinajst kilometrov, njegova širina pa se razteza med petsto in osemsto metri. Tam, kjer so izkopani Titovi bunkerji, sicer še ena od znamenitosti parka, pa je kanjon širok le petdeset metrov. Na obeh straneh kanjona se dvigujejo tudi do sedemsto metrov visoke skalnate stene, še posebno lep pa je pogled na padajoč slap potoka med Anić luko in zgornjim parkiriščem.
Na drugi strani nam že samo ime Mala Paklenica pove, da gre za nekoliko manjši kanjon, sicer dolg 12 kilometrov. Čeprav je skoraj enako širok kot Velika Paklenica in se njegove stene dvigajo vse do višine 650 metrov, je tok vode vidno šibkejši, posledično pa je tudi območje za obiskovalce manj zanimivo. Čeprav sta kanjona povezana, se je od enega do drugega izjemno težko prebiti, saj ju razmejuje nedostopen in močno zaraščen kraški svet.
Morda je zanimiv tudi podatek, da so na območju parka do danes odkrili sedemdeset jam, od katerih sta najbolj poznani Manita peč in Jama vodarica. Prva leži na območju Velike Paklenice, dolga je nekaj manj kot 180 metrov, v njenih dveh dvoranah pa si je mogoče ogledati raznovrstne kapnike, ki so nastajali več kot 80.000 let. Vstop v jamo vas bo stal nekaj več kot dva evra.
Zanimivi so tudi že prej omenjeni Titovi bunkerji - predori v steni kanjona Velike Paklenice, ki jih je izdolbla nekdanja jugoslovanska vojska, služili pa so kot skrivališča za najpomembnejše osebe iz državnega političnega vrha. Titove bunkerje je uprava nacionalnega parka, ki ima sedež v Starigradu, kjer sicer lahko dobite tudi vse informacije o parku, začela urejati v turistične namene, zato naj bi v bunkerjih v dveh letih uredili trgovino, sanitarije, ambulanto in konferenčno dvorano.
Po nacionalnem parku Paklenica se lahko sprehajate po mili volji, saj je različno dolgih poti za zdaj 341, od tega jih je 150 kilometrov lepo označenih. Med obiskovalci je daleč najbolj priljubljena tista, ki povezuje Veliko Paklenico, Anić luko, Lugarnico in planinski dom Paklenica. Na omenjeno turo, za katero smo potrebovali skoraj tri ure (predvsem zaradi nenehnega ustavljanja in opazovanja narave), smo se podali tudi mi in bili navdušeni predvsem nad rastlinskim in živalskim svetom pa tudi nad kraškimi pojavi, na katere smo naleteli med hojo. Nekoliko dlje smo se zadržali še ob gozdarski koči Lugarnica, kjer smo izkoristili priložnost in se okrepčali z dobro malico. Koča je med majem in oktobrom odprta vsak dan med 10.30 in 16.30, drugače pa le ob koncih tednov.
Pester podzemni svet
Paklenico smo obiskali v času tako imenovanih krompirjevih počitnic, torej že na izteku turistične sezone, in marsikdo bi pomislil, da pozno jeseni in pozimi ni zanimiva. Prav nasprotno. Ledene razpoke in špilje, v katerih se vse leto ohranita sneg in led, nekatere pa v sušnih obdobjih predstavljajo tudi vir pitne vode, kar same vabijo mimoidoče, da bi pokukali vanje. Na žalost je to brez posebnih dovoljenj za zdaj prepovedano.
Morda še bolj zanimiv in pester je podzemni svet, ki poleg zimskih vzponov na vrhove planote Velebit in na njen najvišji, 1757 metrov visok Vaganski vrh, privlači največje število obiskovalcev. Podzemni svet so začeli raziskovati že v 19. stoletju, predvsem ker so takratni prebivalci iskali jamske živali, vse do razglasitve Paklenice za nacionalni park, ko so se začela tudi sistematična raziskovanja, pa je bilo to območje izjemno slabo raziskano.
Med najbolj priljubljenimi je špilja v Zobu Buljime. V njeni bližini leži še zanimiva jama, v kateri so našli lobanjo jamskega medveda, staro približno 30.000 let, v Pazjanicah pa so domačini naleteli na ostanke keramike in kosti iz bakrene in bronaste dobe.
Najgloblja jama z imenom Ponor, sicer ena od triinpetdesetih, ki so jih doslej odkrili, sega 534 metrov v globino in je ena najdaljših jam na Hrvaškem, medtem ko se špilja Lucinka ponaša z enim največjih vhodov, visokim kar 51 metrov.
Na območju parka uspeva več kot tisoč rastlinskih vrst, med katerimi jih je nekaj celo na seznamu najbolj ogroženih rastlin v Evropi, med njimi evropska orhideja z latinskim imenom Cypripedium calceolus. Poleg tega v parku prebiva 84 vrst metuljev in 230 vrst ptic, med njimi tudi močno ogrožene ptice roparice, kot so sivi orel, orel kačar in jastreb; če vam jo bo uspelo videti, vas bo zagotovo navdušila tudi uharica, največja evropska sova. Sami smo naleteli na srne, jelene in divje svinje, uspelo pa se nam je izogniti nevarnejšim prebivalcem parka, rjavemu medvedu, volu in risu.
Ana Oblak