Delo, Panorama - Maja Prijatelj: Na sedmem SuperAlpu! v petih dnevih od Lozane do Domodossole z javnim prevozom in peš. - Tretji del
Tretji del
Kako naj šest ur po obilni večerji spravim vase še vse dobrote zajtrka? Nagnjena sem namreč k temu, da moram poskusiti vsako novo hrano, vendar tokrat v želodcu res ni bilo prostora. Počutila sem se kot gospod Creosote v Letečem cirkusu Montyja Pythona, preden mu je natakar za piko na i po barbarski požrtiji ponudil drobcen bonbonček. Povsem droben, a dovolj, da ga je razneslo. Še dobro, da je bilo pred nami nekaj ur hoje iz narodnega parka Gran Paradiso v regijski park Mont Avic.
Najstarejši italijanski narodni park je bil ustanovljen leta 1922 z dekretom kralja Viktorja Emanuela II, velikega ljubitelja lova, ki je v mestu Aosta kiparsko upodobljen z ustreljenim alpskim kozorogom pod nogami. Lov nanje je kralj prepovedal že nekoliko prej, saj so bili ob koncu 19. stoletja na območju evropskih Alp skoraj iztrebljeni – preživeli so le v dolinah Gran Paradisa –, vendar je svojo malenkost in druge člane savojske kraljeve družine izvzel iz prepovedi. Šele naraščajoči stroški vzdrževanja kraljevih lovišč so ga prisilili, da je območje današnjega parka prepustil državi.
S programom zaščite in upravljanja s populacijo alpskega kozoroga so do 60. let prejšnjega stoletja njihovo število v parku dvignili na okoli 3.000. Danes jih v njem živi okoli 3.500, vendar število zopet upada zaradi pospešenega taljenja ledenikov. Naj kot zanimivost navržemo, da so alpske kozoroge iz Gran Paradisa »izvažali« tudi v druge evropske države z Alpami, kjer so (skoraj) izumrli, tudi Slovenijo. Vsi alpski kozorogi torej nosijo gene tistih iz Gran Paradisa.
Park z istoimenskim štiritisočakom v osrčju obsega 72.000 hektarov in dve italijanski deželi, Piemont in Valle d'Aosta. Gore v njem so izrezali in oblikovali ledeniki in reke ki tečejo po petih dolinah znotraj parka in v njegovi okolici. Območje je na videz neokrnjeno – na kvadratni kilometer živi le 0,4 človeka –, vendar so ga od nekdaj poseljevali ljudje. V mogočnih soteskah, ki so se že zarasle z gozdovi, so do leta 1979 kopali rudo. Alpske travnike ob vznožju hribov so kmetje ustvarili za pašo in pridelavo sena, pobočja hribov so oblikovali v terase in jih prepredli z oslovskimi potmi.
Nad drevesno mejo so alpski travniki naravni in porasli s pisanimi cvetočimi rastlinami. Doslej so našteli 985 vrst, med katerimi je 41 endemitov zahodnih Alp. V parku so tudi številne živali. Poleg alpskih kozorogov po njem skakljajo alpski svizci, gamsi in planinski zajci, z nekaj sreče je mogoče videti zlatega orla. Najpogostejše pa so žuželke. Še višje pokrajino zaznamujejo zelene skale in ledeniki, kar 59 jih je.
Z vrha gora se v nižje predele v nešteto slapovih in potočkih steka voda. Prelep slap v več kaskadah smo si ogledali nad vasjo Lillaz, kjer se nam je pridružil Abele Blanc, vodnik za ta dan, drugače pa znani italijanski alpinist. Nizkorasli zagoreli gospod z jeklenimi mišicami je leta 2011 postal 21. človek, ki je preplezal vseh 14 osemtisočakov brez dodatnega kisika, lani pa je šesti pritekel na cilj ultramaratona Tor des Geants, ki vsak september poteka po gorskih obronkih doline Aoste. V enem tednu je treba preteči ali prehoditi 336 kilometrov in se pregrizti skozi 24.000 višinskih metrov. Od 660 prijavljenih jih je ultramaraton končalo 392. Zmagovalec je na cilj prišel v 72, Abele v 82 urah.
Mimo redko posejanih kmetij, ob katerih so se pasle krave, in vase podirajočih se kamnitih hiš, katerih prebivalci so se preselili v doline – izseljevanje po drugi svetovni vojni je bilo še bolj množično na piemontski strani –, so nas s kombijema in električnim avtomobilom pripeljali do vznožja prelaza Champorcher na višini 2.826 metrov. Naprej smo šli peš. Življenje v gorah je težko, zato se izseljevanje domačinov nadaljuje, njihove kmetije pa kupujejo Maročani in drugi tujci, ki so bolj vajeni težkega življenja, je povedal nekdanji sekretar Alpske konvencije Marco Onida.
Mimo svizčevih domovanj, zelenih skal in cvetličnih posteljic smo se vzpenjali po serpentinah, ki jih je na posameznih delih še prekrival sneg. Po zasneženi dolini sta se spuščala pohodnika, s kolesom na hrbtu nas je prehitel gorski kolesar, drugih turistov ni bilo. Če ne bi po sredini doline potekali gigantski daljnovodi, po žicah katerih v Italijo teče elektrika iz francoskih nukleark, bi se počutila kot prvi človek na teh tleh.
Kakšnih 200 metrov pred vrhom prelaza se je Abele zadrl: »Skale!« Dva odkruška sta se kotrljala in poskakovala prav proti meni. Ker sem se odzvala kot zmedena kura, sem se jima za las izognila, vsaj tako se mi je zdelo. Drugi so že zrli v tista, ki sta sprožila plazek. Kozoroga! Samca varovalne barve se nista prav nič vznemirjala. Mulila sta travo in nam kazala zadnjico. Šele čez čas sta se obrnila proti nam in pokazala glavi s spoštljivo dolgimi rogovi.
Vstopili smo v regijski park Mont Avic, ki je prepreden z jezerci, šotnimi barji in mokrišči, poraslimi s šašem in trsjem. Spustili smo se do ledeniškega jezera Miserin, ob katerem sta planinska koča in cerkev, saj je to ena od romarskih točk. A jedilnik kosila ni bil prav nič pobožno skromen. Predjed so sestavljali domač kruh, maslo, slanina in sladka kostanjeva omaka.
»Kaj pa tu delajo kostanji?« se je začudil neitaljanski del ekipe SuperAlpa! Gojenje kostanjev je bila pomembna panoga v številnih Piemonta, saj so bili ti glavna prehrana gorskih prebivalcev, je pojasnil Marco. Iz njih so delali moko, jih kuhali in vlagali. Predjedi so sledili krompir v sirovi omaki s praženo čebulo in slanino, solata z orehi in polenta s sirom, ki smo jo pojedli, še preden je natakarica prinesla mesno prilogo. Še dobro, da se je med nogami pletel velik lakotnik. Mladič aljaškega malamuta je, ko smo ga napolnili s klobasicami, kot dojenček zaspal pod mizo.
Če nas ne bi začelo zebsti ob nenadni spremembi vremena, bi kar sede spanec odnesel tudi nas, a je Marcella Morandini, idejna vodja popotovanj SuperAlp! in naš priganjalec, dala znak za odhod. Mimo travnikov, posutih z enciani in gorski rododendroni, smo se spustili proti nekdanji lovski koči na začetku doline Dondena, od tam pa sta nas minibusa prepeljala v Aosto.
Naselbino je ukazal zgraditi rimski cesar Avgust, da bi si zagotovil strateški nadzor nad alpskima prelazoma Mali in Veliki Sveti Bernard. Z zatonom imperija je mesto izgubilo pomen in utrpelo velike žrtve pod vladavinama Barbarov in Saracenov. Znova se je začelo krepiti okoli leta tisoč z gradnjo katedrale ter samostana in cerkve Svetega Orsa. Po drugi svetovni vojni je Valle d'Aosta dobila avtonomijo, ki je spodbudila rast industrijskega in storitvenega sektorja v okolici Aoste. Danes je mesto pomembno industrijsko in trgovsko središče ter križišče poti proti Franciji in Švici. Leži tudi na romarski poti Via Francingena, ki vodi od Canterburyja do Rima.
Dolg dan smo zaključili z avzobusnim prevozom do vasice Saint-Rhemy-en-Bosses, od koder smo naslednji dan – po še eni večerni požrtiji – naskočili prelaz Velikega Svetega Bernarda.
Maja Prijatelj