Delo, - Blaž Račič: Martin Šolar novi direktor Triglavskega narodnega parka
Prednost naravovarstvenim ciljem – Pritisk na prostor dokaz, da park postaja vedno večja vrednota – Veliko pričakovanje od zakona o TNP
Bled – Martina Šolarja je vlada na predlog sveta javnega zavoda TNP včeraj imenovala za direktorja Triglavskega narodnega parka s štiriletnim mandatom. Šestinštiridesetletni diplomirani inženir gozdarstva in magister varstva naravne dediščine je v upravi TNP zaposlen od leta 1991, za direktorsko mesto pa se je potegoval že leta 2005, ko je bila imenovana Marija Markeš. V upravi parka je delal na različnih področjih, med drugim je desetletje vodil največjo organizacijsko enoto, naravovarstveno službo TNP. Zaveda se, da ga ljudje v parku dobro poznajo in zato od njega tudi veliko pričakujejo.
Martin Šolar zagotavlja, da bo »dosledno sledil ciljem narodnega parka, ki so primarno naravovarstveni«. Temu, po njegovih besedah, sledita vzporedna cilja – prostor za doživljanje in obiskovanje ter trajnostni razvoj ljudi, in med njima bo treba najti ravnotežje. »Kjer ljudje živijo in gospodarijo, ne nameravam za vsako ceno spodbujati strogih naravovarstvenih ciljev. Park je dovolj velik, da je v njem za vse mogoče najti prostor pod soncem.«
Kateri interesi danes prevladujejo v parku?
Parkovni, naravovarstveni oziroma interesi trajnostnega razvoja.
Vendar je TNP tarča številni pritiskov, povezanih predvsem s pozidavo?
Območje je izjemno privlačno in pritiski so dokaz, da vrednota parka postaja nekaj več. Pri pritiskih gre predvsem za poskuse uzurpacije prostora z urbanizacijo. V naseljih naravovarstveni interesi niso prednostni, poskušamo pa ohranjati krajinsko podobo parka, stavbno tipologijo in podobno, da investitorji ne gradijo kar počez. Pomembno je, kaj na tem področju delajo občine. Vedno bolj se zavedajo pritiska na prostor in postajajo vse boljši branik pred kapitalom in nekontrolirano gradnjo.
Ali so ljudje, ki delajo v parku in odkrivajo nepravilnosti, predvsem glede nedovoljenih gradenj, frustrirani, ker se kljub njihovemu opozarjanju največkrat ne zgodi nič?
Frustracija je težka beseda. Verjamem, da jim zaradi tega zmanjkuje volje. Dejstvo je, da je ukrepanje prepočasno. Glavna težava je na relaciji naših opažanj in prijavljanja inšpekcijam. V Sloveniji je prepogosta praksa, da vsak opravi le svoje delo in zadevo posreduje naprej. Težnja pri novem zakonu o TNP je, da bi tisti, ki bo začel postopek, tega tudi izpeljal do konca. Inšpekcijske službe si prizadevajo, da bi zlasti za manjše prekrške dobila večja pooblastila nadzorna služba. Da bi večino dela inšpektorjev v parku opravljali nadzorniki, za park ni sprejemljivo.
So opozorila iz preteklosti na nujnost boljšega sodelovanju z inšpekcijami obrodila sadove?
Verjamem inšpektorjem, da jih je premalo in imajo premalo sredstev. Z razmejitvijo pristojnosti bomo lahko več naredili.
Varovanje in ohranjanje narave ima razmeroma visoko ceno. Koliko smo za to pripravljeni plačati v času krize?
Ljudje danes mislijo, da gre za astronomsko visoko ceno. Če rečemo, da v strmih gozdovih nad dolino Vrat ne bomo več sekali in streljali živali, to mogoče ni visoka cena, saj se spravilo lesa zaradi zahtevnosti terena niti ni splačalo. Pavšalna trditev, da je vsako varovanje narave drago, v tem primeru ne drži. Posledica kakšne druge omejitve je dejansko lahko izpad dohodka, ki ga je treba nekako nadomestiti.
Kateri bodo vaši glavni poudarki pri delu?
Dobra odločitev je bila, da se upravljavski načrt za TNP pripravlja hkrati z nastajanjem zakonom. Zdaj smo prišli do točke, da brez novega zakona upravljalskega načrta ne moremo delati naprej. Po podatkih, ki jih imam, bo zakon kmalu sprejet. Noben predpis ni idealen, vendar lahko pomeni neki konsenz.
Ali bosta zakon in upravljalski načrt bolj upoštevala lokalno prebivalstvo?
Ljudje so v postopku izdelave strokovnih podlag temeljne cilje sprejeli in bili zadovoljni, da smo prišli s predlogi. Tega za zakon ne bi mogel reči, in če bi ljudje iz Ljubljane prišli med lokalno prebivalstvo, bi spoznali še drugačne poglede. Ljudje si želijo, da bo iz zakona in upravljalskega načrta jasno, kje lahko kaj počnejo. Tega zdajšnji zakon ne omogoča.
Kaj pričakujete od politike, ki ima v rokah sprejem zakona?
Pri nas je malo ljudi, ki se strokovno ukvarjajo z zavarovanimi območji, zato ima uprava parka ves čas priložnost za sodelovanje pri pripravi zakona. Mislim, da je naloga parka, da izdela strokovne podlage za pripravo zakona in za njimi stoji, čeprav se zavedamo, da bo zakon na koncu kompromis.
Blaž Račič