Planinski vestnik – Tone Škarja: ogledna tura za odpravo v SZ steno Kangbačena - Dodane fotografije
Planinski vestnik, avgust 2007
Pasang Tamang
Pomlad 2007, ogledna tura za jesensko odpravo v severozahodno steno Kangbačena (7902 m). Nepal kot država v nekakšnem napetem miru med koncem notranje vojne maoistov in njihovim vključevanjem v državne strukture. Vsi se delajo, da jim verjamejo, a jim zares nihče. Značilna časopisna novica: šef maoistov in zdaj član vlade Pračanda se pred urad pripelje z velikim nissanovim terencem. Tega opazi njegov lastnik, se vrne s ključi, a ga varnostniki zaustavijo. Pokliče policijo, ta vozilo odpelje in izjavi, da ga bo dobil tisti, ki bo prinesel originalne dokumente. Nato pismo bralcev o »komunistični morali«, odgovor, da so ga prav naslednji dan sami hoteli vrniti, in spet: »Zakaj pa ste namestili nove tablice, tudi ukradene?« Mir je pa nujen, saj je prav zaradi revolucije turizem močno upadel. Stavke so še vedno na dnevnem redu.
Od letališča Biratnagar do Basantapurja bi morali z avtobusom, pa mora javni promet stavkati: »Gorje stavkokazom!« Sirdar Padam Tamang najame minibus, ki je pravkar še prevažal poroko in je še okrašen s cvetjem in napisi. Zanimivo, da je to stavkovnim stražam zadostovalo, čeprav vsebina avtobusa že na prvi pogled ni ustrezala napisom.
Pot čez Mahabharatlek – od 2000 na 3000 metrov in potem dol na 750 metrov – je nekoliko odveč. Deževje in megla niti za trenutek ne dovolita sicer lepega razgleda na skupine Everesta, Makaluja in Kangčendzenge. Tudi ponudba hrane je po letih maoističnega mrtvila le še domačijska – dalbat, riž z lečo. Kako hitro so zdrsnili z že kar zadovoljive turistične ravni spet na osnovno – le preživetveno. Najhujša pa je izguba višine, saj se je tretji dan prehoda treba spustiti dobra dva kilometra globlje v Doban k reki Tamur. Letališče nad Tapledžungom, kar bi skrajšalo dostop za nekaj dni, ne dela. Turistov ni, Nepalci pa imajo premalo denarja, da bi vedno napolnili letalo. »Reka poje mi,« je reklo tridnevnega pohoda ob Tamurju navzgor. Pomladne vode so velike, topla zima in pomlad pospešeno talita sneg in ledenike Himalaje. V vasi Čirva, kjer ozka soteska vse poti prisili, da se spustijo k reki, je maoistična posadka še v polni sestavi, le da ne kažejo orožja in ne obirajo turistov. Ves dan na igralnih mizah »fucajo« za žepnino, ki jim jo pošilja centrala, in grdo gledajo, ko jih fotografiraš. Gostišča so zaprta, ker niso zmogla maoističnega davka, zato sta spanje in hrana le zasilna. Poti ob Tamurju so ozke in malo hojene, podori pobočij so resna ovira redkemu prometu. Nepalske vasi so gospodarsko zelo samozadostne in šele turizem je tisti, ki pospeši promet. Če bo v deželi mir, bo v nekaj letih spet drugače. Od Sekatuma sledi pot divji soteski Gunza Kole, ki odvaja vode s severne strani Kangčendzenge. Velika voda ponekod pljuska ob mostnice. Srhljivo. Džabla, Pole in Gunza so naselja Tibetancev, prvotnih in prebeglih. Nikoli v zadnjih štirih desetletjih niso tako cvetela kot zdaj. Skupne elektrike ni, a prav vsaka koča ima sončne celice in luč. Glavni v vasi Gunza je Himali Čunda, ki so mu montirali tudi satelitski telefon. Otvoritve pred dobrim letom se je udeležil cvet nepalskih pomembnežev, a ob vrnitvi se je takoj pod vasjo njihov helikopter zaletel v pobočje in vseh dvaindvajset je umrlo. Himali Čunda bo organiziral transport odprave od Gunze do baznega tabora pod Kangbačenom. Padam je v Gunzi domač še s Štremfljeve odprave na Janak – »Namaste, Padam,« ga pozdravljajo punce. Pod Padamovo zaščito se razvija njegov nečak Pasang, dvajsetletni mladenič, ki ga je po prezgodnji smrti staršev stric vzel k sebi in zdaj skrbi zanj. Zdaj je nosač, na odpravi bo kuhar, pozneje gotovo višinski šerpa. Že ime Pasang je šerpovsko, čeprav je Tamang: morda za lažjo kariero. Pasang je poln energije, po celodnevni nošnji tridesetkilskega tovora pleza po drevju in skalah. »I like rock climbing,« se navdušuje. »Le kaditi nehaj,« ga – kar močnega kadilca – opozarjava s Padamom. Padam si sposodi ključe pastirskih koč v Kambačenu in Lonaku, saj zgoraj še ni pastirjev. Od Gunze naprej že »deluje« višina, pot čez podor pred Kangbačenom pa je zaradi nehojenosti celo zelo nevarna – zdrs bi se končal sto metrov globlje v divji reki. Oddolžitev je lep večer s pogledom na Kumbakarno (Džanu): v navpični rožnati granit vdelani turkizi ledu. Od tod naprej so pašniki še last baralov, modrih ovc. Cele črede se še brezskrbno pasejo po pobočjih, pozneje jih bodo jaki potisnili više. Izločki in odtisi šap kažejo, da imajo tudi snežni leopardi dovolj hrane.
Prečkanje deročih rek je pogosto težavno
Kje naj prečim ledenik Kangčendzenga proti Ramtangu, vratom Kangbačena? Nižje je preveč vodá, zato se s Pasangom spustiva na ledenik šele pri Lonaku. Prehod je kar udoben, malo gor in dol po zagruščenih ledenih gričih, mimo nekaj jezerc, a brez nevarnih potokov. Edina težava je vzpon na nasprotni breg po sipki in nevarni moreni, a to je bila Pasangova izbira, ki rad pleza, doletela pa je tudi mene. Vse se je dobro končalo, nisva zgrmela dol, a le sto metrov naprej je divjad naredila pravo stezo z ledenika na rob morene. »Pa res,« se je Pasang tlesknil z dlanjo po čelu in se prostodušno zarežal, češ pa kaj! Le dve uri sva porabila do izteka ledenika Ramtang, kjer je bila pred štirimi desetletji naša začasna baza. Zdaj sem bil spet na znanem terenu. Desno je za robom morene v koritu ležal ledenik Ramtang, precej globlje kot nekoč, levo so se dvigale stene k Mojca, Jaho in Wedge Peaku (zdaj Ramtang Čang), med robom morene in pobočji pa se je dvigala plitva dolinica v smeri naše gore. Kaki dve uri sva lepo napredovala, vse do majhne ravnice »Korošica«, kot smo jo nostalgično krstili nekoč. Potem pa je bilo udobne poti konec. Zaradi ugrezanja ledenika so se pobočja z dolinico vred podrla, med nama in ledenikom je bil vse globlji prepad, ki naju je rinil stran in navzgor. Morda bo le kak prehod na ledenik. Pa ga ni bilo. Vztrajala sva, dokler se ni prepadni podor združil z navpično granitno steno in je vmesnega pobočja zmanjkalo. Že lep čas tudi živalskih stečin ni bilo več. Bila sva že 5000 metrov visoko, torej po višini nekje med baznim taborom in enko, vendar še vsaj dva kilometra pred bazo. S starim dostopom ne bo nič. Treba bo že od začetka po ledeniku. Niti to ne bo preprosto, saj je prav na začetku čez vso širino ležalo dvojno jezero z vmesnim grebenom in strmimi bočnimi bregovi. Vprašljiv prehod za jake, za nosače pa le neprijeten. Večer naju je dotekel blizu jezerca, Pasang je kuhal juho, jaz pa sem mlel skrbi o jesenskem dostopu. Kangbačen ponuja lepo smer, le spodaj jo čuvata dva seraka, eden levo, drugi desno, Scila in Karibda. V lepem sončnem jutru se je Pasang pretegoval in poziral fotoaparatu: »Želim, da se ob meni vidijo himalajski vrhovi.«
Kumbakarna (levo), dvojni vrh na desni je šesttisočak Polo Sobitobče
Nazaj grede sva jo ubrala naravnost proti planini Ramtang, torej že pod stikom obeh ledenikov. Ni bilo konca potokov, ki sva jih prečkala po skalah, skakala čez ožine ali bredla. Pasang je užival v skokih čez vodne tokove. Ravno utonila ne bi, a potolkla bi se kar, preden bi zlezla ven. Pri zadnjem prečenju se mi je prevalila skala in takoj sem bil do kolen v vodi. Pasang se je od smeha tolkel po kolenih. »Počakaj, čez pol stoletja tudi ti ne boš skakal.« V Gunzi je Himali Čunda obljubil, da bo proti koncu poletja šel pogledat ledenik Ramtang in njegovo jezero ter temu primerno organiziral nosače in jake za dostop do baze. Resnično se ledeniki hitro talijo in tudi jezera ob njihovih čelih so znamenje tega. Nanesena mivka in potrgano grmičevje nekaj višinskih metrov nad strugo kaže na podor jezov in razlitje jezer. Na srečo so vasi precej višje, tako da razen podrtih mostov ni druge škode. Pa vendar so znamenja zastrašujoča. V Gunzi so praznovali losar – pomladansko polno luno. Preutrujeni se veselice nismo mogli udeležiti.
Zgodilo se je pa naslednji večer v Amdžilesi. Več kisika, pot navzdol, prijazna hiša, nekdo je začel bobnati po sodu, ritem, in se je začel ples. Nazadnje še midva s Padamom, on še bolj v zadregi kot jaz. Pasang je bil pravi virtuoz, ples mu je bil ritem življenja, le izrazil ga je.
Po nekaj stoletjih življenja v teh krajih so domačini nenadoma spoznali ali pa jim je kdo povedal, da se iz rododendrovih cvetov da narediti odlična pijača. V Gunzo so mimoidoči nosači tovorili kotle za destilacijo, neka gospodinja pa je pijačo pripravila sama in nam jo dala pokusit. Odlično. Druga posebnost je kardamom, sicer tu samorasla rastlina, a zdaj jo gojijo načrtno, da raste ravno prav na gosto. Sušijo ga kar tam, nato gre skoraj ves v izvoz.
Iz Mitlunga proti Tapledžungu kilometer vročega vzpona, vmes vihar, a nazaj iz Dobana proti Basantapurju bi bilo še enkrat toliko vzpona in trikrat več poti. Bolje se je dan več slabo voziti kot pa se tri dni več znojiti po že znani poti.
Tapledžung je hohštaplersko mesto, težko bi našel enakovreden slovenski izraz. Trgovina in pohajkovanje, gledanje zviška na tujce in nosače. Vsaj šerpe se čutijo ponižane od prezirljivih pogledov in tu je tudi Pasang »zmrznil«. Sam vem – to je obrnjeni kompleks manjvrednosti. Vsako revno gostišče ob naši poti je premoglo več higiene kot prenočišča (»hoteli«) v Tapledžungu. A kraj kot središče pokrajine od države dobiva denar in večini ni treba nič delati, vsaj uličnim pohajkovačem ne.
Cesta se iz Tapledžunga najprej spusti kilometer, nato pa se prav toliko dvigne. Pasang se je peljal na strehi z drugimi mladeniči, njihove sence so krilile na usekih v strme bregove. Nič čudnega, da je toliko mrtvih, če avtobus zdrsne s ceste. Najprej povalja »strešne« potnike, usoda drugih pa je odvisna od strmine in globine. A po slabi cesti smo se vozili le polovico prvega dne; pri Pidimu smo srečali asfalt in vse do Katmanduja naslednjega popoldneva smo se vozili udobno.
Na zaključni večerji pogovor s Padamom o organizaciji. Pasang bo kuhar ali eden od kuharjev, če bo odprava kompleksnejša, na več vrhov. Če bo vse po sreči, bomo Padama naslednje leto povabili v Slovenijo, Pasangu pa plačali šolnino za tečaj v »naši« nepalski šoli. O tem tiho, obljubim pa Pasangu, da mu jeseni prinesem plezalnike za športno plezanje. Zaposlitev v Sloveniji? Zelo težko, Pasang. In se poslovimo – s katami okrog vratu in stiski rok.
* * *
Doma me je na računalniku pričakalo Pasangovo pismo (nekdo mu je moral pomagati z računalnikom in angleščino):
»
Živijo, Tone, velik namaste! Kako si in kaj počneš zdaj. Upam, da Ti je v domačem kraju lepo in da uživaš. Kako si se počutil v Nepalu? Mislim, da zelo lepo. In mislim, da je bila večina dni, ki smo jih skupaj preživeli, zelo zabavna. Nikoli jih ne bom pozabil, vedno bojo v mojem srcu in spominih.
In kako si potoval iz Katmanduja v domovino? Mislim, da je bila vrnitev lahka in da zdaj že lepo spet opravljaš svoj posel. Sam pa sem tu brez dela ter jem in spim kot brezposeln. Danes Te zelo pogrešam, zato sem Ti moral napisati in poslati to pismo.
Pasang Tamang, Gangabu, Katmandu, Nepal.«
Po kratkem odgovoru o jesenski odpravi slab mesec pozneje spet pismo, okrašeno z znaki prijaznosti:
»Najdražji oče (papa!),
namaste! Sem Pasang Tamang. Kako je s Teboj? Meni je tukaj dobro in upam, da je tudi s Teboj tako. Tukaj dnevi postajajo zelo vroči. In kako je tam? Oče, jaz Te res zelo pogrešam. Mislim, da se ne bova nikoli več srečala. Kdaj boš spet prišel v Nepal? Pridi kmalu, čakal Te bom. Za konec mnogo poljubov Tebi in Tvojim. – Tvoj ljubeči sin Pasang Tamang, Solukumbu. Zbogom.«
Pismo je bilo čudno, pretreslo me je in še isti dan – 10. junija – sem odgovoril:
»Dragi Pasang,
hvala za pismo. V Nepal pridem 12. septembra skupaj z desetimi člani odprave Kangbačen in zelo rad bi Te videl v Padamovem moštvu. Če bo tako, se bova seveda srečala. Ekspedicija bo trajala do 10. novembra. – Lep pozdrav – Tone.«
Navsezadnje z ničimer Nepalcem ne pomagamo bolj kot z odpravami, trekingi in šolo za nepalske vodnike. Le pri tem dobijo denar predvsem revni.
Le nekaj dni pozneje spet pismo:
»Pozdrav. Sem Pasangov prijatelj Mani Kumar Gurung. Sedaj Pasang več ne živi na tem svetu, ker je bil zelo dober človek in ga je Bog hotel imeti pri sebi v nebesih. Šel je na dvotedenski treking in tam zaradi mrzlice umrl. Lahko pomagate njegovi družini. Če ne verjamete, lahko pošljem posnetek njegovega trupla. – Mani Kumar Gurung, Katmandu.«
Pismo sem preposlal našemu zastopniku Dipaku Lami, ki je potrdil vest:
»Res je, umrl je v Tibetu na poti h Kailasu za pljučnico. Prenesli so ga v Katmandu in ga tod sežgali. Za vse je poskrbel Padam. – Pozdrav, Dipak.«
Dipaka sem prosil za sožalje Padamu in za več podatkov o Pasangu.
* * *
Pasang Tamang je bil dragocena posebnost. Z dobroto in odprtostjo svojega duha je v hipu povezal ljudi med seboj. Komaj dvajset let star, skoraj nepismen Nepalec, pa je toliko dal od sebe. In pri tem se mu je mudilo, kot bi vedel za meje svojega zemeljskega časa. Tudi zato njegova žalost, ki jo je kdaj za hip pokazal kot bežno senco v svetlem prostranstvu. Čas njegovega poslanstva se je iztekal. Rojstvo bisera je smrt školjke.
Tone Škarja