Polet - Grega Kališnik: Tiste prečiščene sobote smo iz Gornje Davče gnali živino pod Porezen. Od urbanovih solzic, blagoslovljene, kondicijsko izvrstne živine, strmin in ovinkov k pastirju Jožetu, ki je uresničil sanje. Joj, pa beli gamsi in prebujena srnica. in ljudje, ki jih ne pozabim!

Seveda sem gledal Pastirce, pa se pred 30 leti utolažljivo cmeril, nazadnje, pred tremi, pa bil zamorjen vsaj še tri ure po izteku teve predstave. Seveda smo se zajebavali vso mladost ob priložnostih, ko je bilo moč okoliščine pospremiti z vzklikom »Ferjanč brez hlač!« še bolj pa z »B'c, b'c damu!« Pa poznam enačbo Kekec = Gregec.
Nič mi ni bolj v spominu shranjenega kot to, da mi je 18-letniku tri leta mlajša simpatija rekla, da imam oči kot krava. Po padcu v šok sem si zlagoma le dopustil razložiti, kako ima ta živad prelepe, rjave (?), vprašujoče oči. Sam sem imel res nadpovprečno izbuljene – no, morda so bile očke normalne, samo obraz je bil tako koščen in upadel.

Ponoči so črne
Tudi to vem, da je Georg Wilhelm Friedrich H. med cvetoberom najpametnejših izrekel tudi tisto, kako so ponoči vse krave črne. Pa tudi to vem že šest let, da vsi biki (podnevi ali ponoči) še zdaleč niso črni. In da sem imel velikokrat srečo, ko sem rdeče oblečen marširal čez pašnike in ogovarjal rjave krave, ki to niso bile. V spolovila pač nisem drezal, da bi bil bolj gotov. In besedi kravar (kavboj) in kravjek ločim.
In nekoč sem gonil bicikel do konca asfalta proti Krvavcu in srečal mater pa hčer, ki sta se s čredo jeseni vračali z višav. Kot neko drugo jesen, tekoč na svetega Primoža nad Kamn'kom, dve zali pastirici, ki sta prav tako končevali nekajmesečno (romantično?) pezo na Veliki planini.
In seveda poznam tisto o Zakrivljeni palici v roki. In tudi se je že zgodilo, da me je kdo, ne ravno najbolj naklonjen, oblajal z: »Mater si ti en pastir!« Skratka, v moji culi življenjskih izkušenj je bilo tudi kar nekaj kilogramov pastirskih.

O, Davča!
Davča, kraj lepega imena. Tokrat pišem o Gornji. Kje ima svoj prvi in kje zadnji krajec, je malone nemogoče prepričano zatrditi. To so samotne, raztresene kmetije z zaokroženo posestjo.
Ko sem malo pred jutranjo osmo parkiral na, pravijo da natančno 1000 metrih nad morjem, mi je po glavi rojila parafraza ljudskih verzov o tem, kako je tu gori človek le sam, sam gospodar, kako se mu nikdar ne zmrači čelo, kako sta tu sreča in mir doma. Če sem malo manj prepisovalsko pesnikovalski – v Davči bi angelci gotovo živeli in res je – kot v nebesa ne more ali sme prav vsak, je tudi do Davče kar težko priti, zlasti meščanu, ki naj ima s seboj điesem in sem ter tja pokliče na pomoč pri usmerjanju.
Zabremzal sem Pr' Zakovkarju (Peterneljevi). Triinpolletna dvojčka Urška in Urban sta pozajtrkovala, malo starejša sestrica Anika se je še prebujala, njuna mami Damjana je skuhala krepko kavo, mama Kristina je postopala okoli hiše, kjer sta si dala opravka tudi brata, mlajši, Damjanin mož Jernej, in starejši Niko.
In kako da sem v Davčo z neba padel jaz? Že kar nekaj nazaj smo se dogovorili, da bom za spremstvo, ko bodo letos gnali živino na pašo na podporezenske trave. Februarja smo sicer preračunavali, da bo pašni dan letos zaradi prenakopičenega snega padel pozneje kot je v navadi, pa je zadnja toplina vremena zadeve zaobrnila celo v prehitevanje. Še celo sedem dni prej bi lahko šli navzgor. Pred dvema, tremi tedni se mi je med telefonskim pogovorom z Nikom zazdelo, kako možaki deloma računajo celo na mojo pomoč. Od strahu nisem ravno kravjeka v hlače spustil, drgetal pa sem le nekolikanj.

Smrk, smrk!
Ko je Urban(ček) slišal, da gresta ati in stric (in jaz stric) na Porezen, je jel smrkati, kako bi šel tudi on. In ni več hotel biti volk, ki preganja sestrico rdečo kapico (ponudil sem se jima za lovca, pa sta mi rekla, naj samo gledam). Ko smo ga potolažili, da bo šel z nami (verjetno njimi) drugič, so se solze na svežini ekspresno osušile.
Kravce so prikorakale iz hlevčka. Pričakala jih je mama in jih poškropila z blagoslovljeno vodo, prihranjeno od velike noči. Nato pa gremo, sprva malo navzdol, po asfaltu.
Žival je nemirna. Nekatere so ostale doma (breje živali pak niso za težavno pot), druge gredo na sezonsko delo, pašo. Ni jim prav, a saj se tudi človek ne loči najraje od domačega ognjišča (oziroma štedilnika, mikrovalovke ali česa podobnega) in ljubih sobitij. Na križiščih se srečamo še z gospodarjem planine Gregorjem Kodrom in njegovo desetletno hčerjo Marušo, pa še z bratoma Primožem in Janezom Peterneljem, sta Nikova in Jernejeva nekoliko oddaljenejša žlahta.
Sedaj smo vsi. Iz treh hlevov štirinajst, morda petnajst glav – natančno zapisano ena kravca s teličkom, telice, en plemenski bik. Spoznavajo se, ovohavajo. Slišim, da je zlasti kravca meni znanega imena, Šmarna, nagajiva. Žival, ki je na Poreznu že bila, je hudo sitna, saj verjetno čuti, da jo gori čakajo sopašnice, s katerimi se bo morala šele vzajemno prilagoditi.

Po nevihti vse enake
Dan bo vroč, to vemo, a ne le zaradi tega mi Gregor namigne, kako bi se sredi dneva ali popoldne prilegla kakšna nevihtica. Da bi s prignanih živali sčistila vonj posameznih hlevov in jih naredila nevtralne, nedišeče, enakovredne ne glede na izvor.
Dejali so mi, kako bomo hodili najmanj dve, a prej dve in pol ali tri ure, če le ne bi bilo preveč zapletov. Tako sem svojo ukrivljeno palico – okej, moja palica ni ukrivljena, ker predvsem ni ena, ampak sta dve, pa še teleskopski sta, planinski, kovinski, ne leseni – pustil v prtljažniku, si naložil rukzak ter se obtežil s fotoaparatom. Hodil sem nekoliko na o, saj sem imel v hlačnem žepu zdaj ta, zdaj oni, daljši, teleobjektiv. Da ne bo zablode, s teleobjektivom lahko fotkate ovce, tigre, ne le telet. Je pa posnetek objektiven odraz resničnosti. Pa še nekaj sem opazil – ko žival gledaš skozi kukalo, je varno daleč, ko aparaturo odmakneš spred face, pa že stoji malone na tebi. Kjer je optika, je očitno tudi optična prevara.
Pričakoval sem počasen ritem in sprva hodil na čredinem zadku ter poslušal moške pogovore. S svojim rano pridobljenim znanjem o pašništvu me je presenetila Maruša, ki na tej nalogi ni bila prvič.

Nepreklete
Sem ter tja je katera štirinožk skrenila s poti. Takojci se je za njo pognal eden od nas (pa ne jas) in slišala je par izrazito krepkih. Pa nikdar: »Prekleta krava!« To reklo si ljudje očitno prihranimo za medsebojno nesporazumevanje.
Še tole bi vmes stisnil. Ko sem dneve pred opisovano soboto vizualiziral pot pod Porezen, sem si dopovedoval, kako bo zadeva obstala ali padla, ako bom ujel fototrenutek lulajoče oziroma kakajoče živali. Pa me, po desetih minutah druženja z Davčani in njihovimi živalmi, zadeva ni več niti v sanjah zanimala. Brez zveze, nepotrebno, sem se kregal (nase). Kravje-bikovskih zadkov sem imel posnetih več kot dovolj, toda kako se prebiti na čelo in kolono zgrabiti za roge? Takole na pol sem zamižal, ravno prav, da mi ni bilo treba vedeti, kdaj grem mimo krave in kdaj bika in urezal sem jo, da sem z mislimi komajda sapo dohajal.

Gre gor(ja)
In sva karavano vodila dva Gregata, enega kličejo Gregor, drugega Grega. Torej je bilo vse po kekčevskem nareku.
O upočasnjenem ritmu ni bilo duha, prej sem zaznal svoj vonj ob (pre)hitrem tempu. Začuda, saj naj bi živali prek zime izgubile dobršen del fizične (da o psihi ne razglabljam) pripravljenosti.
Pridemo do jase in zaukazan je počitek. Živali si najdejo kvadratek sence in mulijo travo. Ki je, slišim, ravno pravšnje rasti. Ne prenizka ne previsoka, gnila.
Pogled se ustavi vrh odprtega vzpenjajočega se travnika, pri dveh drevesih, ki po mojem védenju ne sodita ravno v te kraje. Njuno nenavadnost omenim Gregorju, ki takoj poprime, kako so v njunem zavetju pred časom Francozi snemali reklamo, če se prav spomin, za mobilno telefonijo, ko je nekemu moškemu gorela glava. In kako je nekajsekundni spot nastajal več dni, in kako so uporabo vsake travne bilke lastnikom, domačinom, pošteno plačali in kako so jih povabili na jestvine in pijačo. Krajše, kako se tovrstne zadeve počne profesionalno, pa ne kovinsko-hladno, pač pa človečno.
Pod krošnjama, v gegenlihtu, obris avta in dveh malone kavbojev, zagotovo pa fantovskih glav s širokokrajnima klobukoma. Eden je imel superizviren usnjen nahrbtniček z lesenim ogrodjem.
Prišla sta (eden z otrokom) s primorskega konca in njihova pot pod Porezen je še daljša kot nas, Gorenjcev, zato je treba živali dobršen del prepeljati. Kot nas je v največji strmini, ko smo za trenutek počili, dohitel traktor z živim tovorom, konjičem na grbi.
Gregor je glasno občudoval naše čredne glave, kako hitro jo letos mahajo. In na koncu se je govorilo, da smo dosegli rekorden čas.

Z'ba, z'ba!
Pa se vrnimo v hudo strmino in k počitku sredi nje. Ta je lahko dvorezen. Če žival ne počiva, lahko zakuha in obnemore, če počiva predolgo, se lahklo shladi in zariba (kot človek, kajne?). Z mesta so kravice vabili z vzklikom: »Z'ba, z'ba!« Narečnica me je spominjala na zobanje.
Dosegli smo greben in pred nami se je pot le še lahno spuščala. Nad nami, na pogled še daleč, se je vlekel vršni Poreznov greben.
Toda: si predstavljate, da so na prvenstveni tekmi v Ljudskem vrtu navijači Mariborčanov in Ljubljančanov premešani, da sedijo drug poleg drugega? Nak, vsakemu je odmerjen poseben prostor, bi zapisal kar ograda. In kaj bi se zgodilo, če bi zmešali union in laško? Kozlali bi ali imeli kakšne druge težave.

Po čredinkah
In tako smo na enem križišč, kjer so se stikale poti, tudi mi morali ločiti štirinožna živa bitja. Nerazplojevalni biki so šli po svoje, največji frajer (z rinko v nosnih odprtinah – tudi pri ljudeh je tako, da največji junaki nosijo uhane, nekateri celo več), plemenjak, pa je šel s telicami naprej. Načeloma so v svoji čredinki, kakor pravijo ograjenemu prostoru za eno vrsto živali, še krave s telički, v svoji konji.
In konec, pred nami je pastirska koča – če si predstavljate takšno, velikoplaninsko, ste v zmoti. Tudi pastirjevanje gre v galop s časom.
Porezenska pastirska koča je jako lična in ugledna, micena, ravno pravšnja za pastirja in družico, po potrebi pa lahko lačnemu, zablodelemu ali preutrujenemu ponudijo mehko ležišče oziroma prenočišče.
In pozdravi nas pastir Jože Janc – tudi on s pojavo kaj hitro razblini predstave nekdanjosti. Krepak možak iz Kranja, ki je že otrok sanjal o pastirjevanju, pa se mu ni takoj uresničilo. Zamik je bil dolg za eno delovno dobo. In ko se je upokojil, se je končno začel otroško veseliti. Gori je šesto leto, ponavadi do sredine septembra, lahko še dlje. Včasih z ženo Ido, včasih sam.
Kmetje od blizu in daleč mu, tudi tako rekoč izpod (njim) bistveno bližjih pašnikov, pripeljejo na pašo približno sto živali.
Vsak dan jih mora Jože, ko se nezmotljivo zberejo pri napajališču, prešteti, biti pozoren, če se morda katera nenavadno obnaša, je zbolela, se poškodovala, preverjati mora ograde, kositi. Zgodilo se je že, da se je žival usodno zastrupila, si zlomila tilnik ali kaj tretjega.
Pa še nekaj počne, kamor ga neustavljivo vleče – nabiranje zeli za takšne in precej drugačne čajčke. Znanje o rastlinicah ima Jože v najmanjšem žepku, kar ga je moč sešiti. Ponudi mi mrzel čaj. Po njem nisem bil več žejen, tudi ko sem vase spravil kos kruha z najobveznejšo zas(e)ko.
Gospodar Gregor pa se je po dveurnem potenju na vročini moral še skoraj tako dolgo potiti v relativnem hladu koče in popisovati živino, ki bo letos tacala pod Poreznom. Natančno, zamudno, kajpak resno delo.

Petelinja
Zunaj pa pozdravi, smeh, zafrkancija, ustekleničena zdravila za suha grla, pa zgodbe. Zapomnil sem si tisto o petelinu, ki je vso noč v kurniku svoje ljubice branil pred lisico. Repka, še tako zvita, ni zadavila niti ene, zjutraj pa je gospodar našel popolnoma izmučenega, ofucanega junaka, ki je preživel nočni boj. In si kmalu opomogel ter skakal tja, kamor mora oziroma ga žene, le nekoliko naj bi šepal od tedaj.
Dan se je pričel ravnati po popoldanski uteži in čeprav so šele okoli poldne modrino umazali prvi belkasti oblački in ni kazalo na napovedane nevihte, me je dolžnost klicala v dolino. Treba je bilo vstati od pogovora, od mize, nad katero kot pribito piše, da je namenjena samo lovcem in ostalim lažnivcem.
Nisem se vračal po isti poti, okoli riti v varžet. Z Jernejem (drugi so imeli na planini še obilo popravilnega dela) sva zdrvela po najkrajši, markirani, tisti, po kateri sem pred sedmimi leti v megli na Porezen prvič silil sam. In ob kateri se še po desetletjih zelo dobro vidijo sledovi oglarjenja.
Malo preden prideva iz gozda, izvem še zgodbo o belih gamsih s Porezna, s katerimi so izkušeni, nabriti lovci, nategnili pripravnike. Ti so šli pozimi po nenavadno trofejo in jih nekaj presrečni uplenili. Ko so se trupelcem približali, pa so bili beli gamski kar naenkrat ovce. Se vam zdi lovska?

Zamujena srnica
Naphan z vtisi sem zadnji kilometer med hojo na fotodisplejčku listal po posnetkih tistega umitega dne. Zlasti sem se visoko nosil zaradi zadnjega, ki sem ga uplenil že v Davči. Šlo je za preproščino, nagnjen živo zelen breg, osamelo drevo, zadaj nebesna mešanica modre in bele. In tako z Jernejem greva po visoki travi, jaz ves zatopljen, ko dva metra pred nama (ocena ni lovska) iz travce skoči srnica. Fotoaparat pa nepripravljen, no, fotograf. Bambi me ni čakal, kljub temu, da sva ga verjetno vrgla iz dremavice, je švistnil na varno.
Očitno naju z Jernejem tako dolgo ni bilo nazaj, da je Urška mamico vprašala, če sem tisti stric od zjutraj. Bil sem, le bistveno bolj prešvican in neprimerno veselejši.
Saj vsi vemo za katero slovensko prelepo pokrajino, ki v svojih nedrjih goji ljudi, ki jim po zarukanosti ni para pod svobodnim soncem. In druge, ki niso na pogled nič izjemnega, pa so ljudje dobri kot med.
In Davča, in ljudje spod Porezna, s te in óne strani? O naravi ne bom zgubljal sekund, meni séde do konca in naprej. Moje oči so se namulile lepot do obisti.
Pa vendar, na glavo se lahko postaviš, narava bo vedno takšna, kakršna bo želela biti. Prijazne ljudi, kakršne sem srečal tiste pašne sobote, pa je treba iskati z lučjo. Jaz sem jih našel.
Sedaj pa je zacingljal kravji zvonec in tega dolgega pastirskega pisma je konec.