Planinski vestnik - Tone Golnar: O prvih slovenskih* vzponih v patagonskih gorah - Patagonija 1982 sva sestavljala Tone Golnar in Ljubo Hansel, oba člana AO PD Kozjak Maribor.

Gore južne Patagonije Slovenci zelo dobro poznamo, saj smo v njih veliko plezali. Gore osrednje in severne Patagonije, predvsem na čilski strani, pa so skoraj popolna neznanka. V osrednjem delu leži najvišji vrh Patagonije – Cerro San Valentin, ki presega 4000 m. Nedaleč od njega proti severu se nahaja Cerro Castillo, eden od vrhov, ki ju opisujem v nadaljevanju.

S srečanja v Patagonijo
O aktivnosti argentinskih Slovencev v Patagoniji vemo kar nekaj, veliko manj pa o prvem obisku alpinistov iz Slovenije*. Ker je od tedaj minilo že dobrega četrt stoletja in ker ni bilo o prvih vzponih skoraj nič objavljenega, je prav, da jih na kratko osvežimo.
Kdor je prebiral Terrayeve Osvajalce nekoristnega sveta, se mu je najbrž - tako kot meni - Patagonija zazdela zelo divja in nedostopna. Predstave so še okrepili članki in slike patagonskih odprav v tujih alpinističnih revijah. In Slovenci, ki smo preplezali že pol Himalaje in skoraj vse Ande, še nismo bili tam. Kateri cilj bi lahko bil bolj idealen za mladega, nadebudnega alpinista?

V začetku osemdesetih let, v času Jugoslavije, je bilo veliko težje organizirati in izpeljati odpravo v oddaljena gorstva kakor danes. To so bili časi, ko si lahko tujo valuto kupoval le na črno, od preprodajalcev, pozneje pa so uvedli celo denarni »depozit« za prestop meje. Če k temu prištejemo še to, da sta o odpravi sanjala »uboga« študenta, so bile možnosti, da bi svoje želje uresničila, enake nič.

V začetku leta 1982 se je pokazala prva resna možnost, da bi s soplezalcem Ljubom Hanslom lahko stopila na južnoameriška tla. Čilska planinska zveza je namreč razpisala mednarodno srečanje alpinistov v andski dolini Lo Valdes, že takrat pa sva se odločila, da bova obiskala tudi Patagonijo. Bila sva zelo vesela, ko naju je Komisija za odprave v tuja gorstva izbrala za predstavnika Jugoslavije. Seveda sva si morala vse stroške kriti sama; kaj vse je bilo potrebno narediti, da sva do odhoda zbrala okoli 6000 USD, raje ne bom opisoval.

O Čilu takrat nismo vedeli kaj dosti. Vsi smo poznali nasilno diktaturo generala Pinocheta, ki je s pomočjo organizacije CIA ubil demokratično izvoljenega Alliendeja in zavladal s trdo roko. Pravo presenečenje je bilo, da je Čile ena redkih južnoameriških držav, za katero Jugoslovani nismo potrebovali vizuma, drugo pa, da so bili vsi ljudje, ki sva jih srečevala, zelo odprti in prijazni. Prve dni sva preživela pri zelo gostoljubni izseljenski družini Domič po poreklu s hrvaškega otoka Brača.

Mednarodno srečanje v dolini Lo Valdes je bilo za naju prva izkušnja visokih gora. Čeprav se nama vzpon na šesttisočak Marmolejo ni posrečil, sva bila vseeno vesela izkušenj, ki sva jih pridobila. Na srečanju sva spoznala tudi Korejca Chil Kyu Sohna in Novozelandca Davida Waugha, ki sta se odločila, da bosta šla z nama v Patagonijo.

Najina velika želja je bila, da bi obiskala skupino Paine na jugu Čila. Žal so bile najine finančne možnosti preveč skromne, da bi si lahko privoščila potovanje do tja. Na eni od znamk, ki sva jih lepila na razglednice, sva zagledala goro, na las podobno Trem Cinam, pod njo pa je pisalo Cerro Castillo. Takoj nama je postalo jasno, da je to gora za naju. Gospod Domič je prijazno uredil štiri brezplačne železniške vozovnice do mesta Puerto Montt na obrobju Patagonije, od tam pa smo leteli v Coyhaique, še kakšnih 600 km proti jugu. Tam smo se po priporočilu obrnili na gospoda, ki je bil v XI. čilski regiji zadolžen za šport in nas je peljal do izhodišča pod goro, do Ville Cerro Castillo.

Domačini so nas prijazno sprejeli in gostili. Dobili smo gauča, ki je s konji prenesel našo prtljago pod goro; do tabora ob njenem vznožju smo hodili 6 ur, pretežno po gozdnati pokrajini. Ob pogledu na goro smo takoj spoznali, da so bile na znamki zares upodobljene Tri Cine, naša gora pa je bila kljub temu mogočna in na videz nedostopna. Po podatkih, ki smo jih imeli na voljo, smo vedeli le, da je visoka okoli 2300 m in da jugovzhodna stena, ki smo se je nameravali lotiti, še ni bila preplezana. Pozneje se je izkazalo, da so goro z vzhoda leta 1966 prvi preplezali čilski alpinisti, do našega prihoda pa najbrž res ni imela več obiskovalcev.

Cerro Castillo (2675 m)

Dežne kaplje so se s sunki vetra zaletavale v šotore. Višje nad taborom je naletaval sneg, gora pa je bila odeta v težke, temne oblake, od katerih ne moreš pričakovati nič dobrega. Še včeraj, ko smo hodili od vasi, so se sončni žarki odbijali od nedostopnih sten. Takšna je Patagonija. V enem dnevu lahko doživiš poletje in tudi najhujšo zimo. Naš gaučo nam je zatrdil, da še nikomur ni uspelo priti na vrh. Kot da je gora zakleta.
Naslednje jutro smo se zbudili v soncu in se hitro odpravili - treba je bilo izkoristiti vsak trenutek lepega vremena! Počasi smo se vzpenjali po strmem snežnem pobočju. Enaki, ponavljajoči gibi človeka utrujajo, ne le telesno. Končno smo prišli na snežni plato pod goro, kjer smo nameravali prenočiti, naslednji dan pa poskušali priti čim višje. Uredili smo si udoben prostor za spanje. Pogled mi je uhajal preko ogromnega jezera do velikih kopastih oblakov, s katerimi so bili obdani najdrznejši vršaci na Zemlji. Žal nam je bilo, da ne moremo tja. Kako prijetno bi bilo sedeti ob tabornem ognju tam nekje ob robu pragozda pod nami in se pogovarjati dolgo v noč ... Iz razmišljanja so me predramile drobne snežinke, ki so začele padati z neba. Zavil sem se v vrečo in nič več me ni motilo.

Ko smo zjutraj vstali, je sonce že obsijalo okoliške vrhove, naša gora pa je bila odeta v meglo. Nekaj centimetrov snega, ki se je čez noč nabral na čevljih, nas ni odvrnilo od naše namere. Začeli smo se vzpenjati po globoko izdolbenem žlebu sredi ozkega snežišča. Edino plazovi lahko izdolbejo takšen žleb. Zavedali smo se, v kakšni nevarnosti smo, a želja po vzponu je bila močnejša. Če bomo imeli srečo, ne bo plazu. Ali ni človek prevečkrat odvisen prav od sreče? Dokler jo ima, je vse v redu ... Ljubo je preplezal skalnati skok, ostali smo mu sledili s pomočjo vrvi. Glavna ovira je bila za nami, dalje smo plezali drug za drugim kar brez varovanja. Strm ledeni odstavek smo premagali kot za šalo in pot nam je bila odprta. Visoko nad nami se je žleb zaključil z zaledenelim slapom. Bolj ko smo se mu približevali, bolj je kopnelo moje upanje. Od blizu je izgledal nepreplezljiv. Ljubo se je zagnal v previsni led. Ko smo ostali žumarili za njim, sem že vedel, da bomo uspeli. Do sedla nas je ločil še dober raztežaj. Boriti smo se morali za vsak meter. Končno je bila nad nami le še ogromna opast, ki je grozila, da se bo vsak čas zrušila. Obšli smo jo in se znašli na sedlu, kjer smo se razvezali in skoraj stekli proti vrhu. Preplezali smo še kratek skalnati skok in stopili na vrh naše gore. Nobenih sledi o predhodnikih ni bilo. Torej smo bili zares prvi ...

Bilo je že popoldne, ko smo začeli sestopati. Večinoma smo se spuščali po vrvi, manj strme dele pa smo v sestopu preplezali nenavezani. Po treh urah smo prišli na snežni plato pod steno, kjer smo prejšnjo noč prespali. Nadaljevali smo vsak zase. Krepko sem zaostal za drugimi; tema me je dobila še v grapi, po kateri smo se vzpenjali prejšnje jutro. Ko sem prišel na ravno, sem krenil proti gozdu, kjer je stal naš tabor, in začel iskati svetlobo ognja, ki so ga prijatelji gotovo zakurili. Nenadoma sem zagledal nekaj svetlečega. Veselo sem zakoračil proti svetlobi, potem pa obstal. „Ogenj” se je pokazal, ko sem s svetilko posvetil vanj, ko pa sem snop svetlobe usmeril drugam, je takoj izginil. Prešinilo me je, da bi lahko to bile oči kake divje zveri, ki živijo v teh gozdovih, na primer pume. S kar največjo hitrostjo sem naredil velik ovinek, potem pa končno le zagledal pravi ogenj.

Puntiagudo (2484 m)
Na dogovorjeni dan je prišel v naš tabor gaučo in spravil naše stvari v vas. Naslednji dan smo se odpeljali v Coyhaique, od tam pa poleteli v Puerto Montt. Naš korejski prijatelj nas je zapustil in se odpravil še bolj proti jugu, mi pa smo imeli v načrtu še en vzpon. Čilenec avstrijskega porekla Walter nas je povabil, da skupaj poskusimo priplezati na vulkanski vrh Puntiagudo, ki ga prej niti videli nismo. V zameno za vso organizacijo naj bi ga mi vzeli s seboj na vrh. Do vznožja hriba ne vodi nobena cesta, temveč se mu lahko najbolj približaš po jezeru. Walter nam je priskrbel motorni čoln, s katerim smo se odpeljali dobro uro daleč do majhne vasi v švicarskem slogu. Šele sedaj smo videli, kako izgleda naša gora. Če bi rekel, da je zelo podobna Matterhornu, ne bi pretiraval. Sledila je nekajurna hoja skozi pragozd, dokler nas ni zaustavila noč.

Prespali smo na robu ledeniške morene. Naslednji dan nas je čakal vzpon po strmem snežnem pobočju in čez ledenik pod vršni del gore. V eni od ledeniških razpok smo poiskali primeren prostor za šotor. Ura je bila še zgodnja in odločili smo se za vzpon na vrh, saj nam je Walter povedal, da prihajajoči oblaki in vremenska napoved za prihodnji dan ne obetata nič dobrega.

Plezanje v vršnem delu je bilo zares uživaško. Iskali smo prehode med velikanskimi snežnimi gobami, ki jih je napihal veter in jih prilepil na skale. Ob osmih zvečer smo bili na vrhu. Pogled je bil res lep: na eni strani vulkan Osorno v sončnem zahodu, na drugi jezero. Naslednji dan smo se zbudili v dežju, megli in vetru, ki so nas spremljali vse do doline, nato pa smo še dva dni preživeli v osamljeni hiški Walterjevih staršev na drugem koncu jezera in si ob pomanjkanju druge hrane lakoto tešili z velikimi stebli rabarbare ...

Prva slovenska* vzpona v Patagoniji

Cerro Castillo (po starih podatkih naj bi bil visok 2320 m, po novih pa 2675 m) v gorski skupini Aisen se nahaja v osrednji Patagoniji, okoli 160 km južno od mesteca Coyhaique. Izhodišče za vzpon je vasica Villa Cerro Castillo. Prvi so se 10. februarja 1966 po vzhodnem snežnem in skalnatem pobočju na vrh povzpeli štirje čilski alpinisti pod vodstvom Osvalda Lattoreja. Kaže, da na goro vse do našega prihoda leta 1982 ni plezal nihče drug. Tudi o vzponih v naslednjih letih ni bilo kaj dosti govora. V zborniku American Alpine Journal je zabeležen podatek, da so prvo ponovitev slovenskega »superžleba« 15. marca 2003 opravili dva čilska in en španski alpinist. Iz kratkega opisa vzpona in priložene fotografije lahko sklepamo, da je šlo za prvenstveni vzpon po podobnem snežnem žlebu v jugozahodni steni.

Puntiagudo (2484 m, po starih podatkih okoli 2100 m) je izrazit vulkanski vrh v severni Patagoniji, severno od jezera Todos los Santos oziroma južno od jezera Rupanco. Izhodišče za vzpon je pristanišče v bližini kraja Petrohue, od koder lahko nadaljujemo samo s čolnom. Prva sta se na vrh leta 1937 povzpela Hermann Hess in Rodolfo Roth (slednji je umrl med sestopom z gore). Zabeleženih je še nekaj vzponov v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, sicer pa je gora zelo redko obiskana. Od jezera do vrha je skoraj 2300 metrov višinske razlike, tako da za vzpon in sestop potrebujemo vsaj tri dni.

Prvenstveni vzpon v Cerro Castillu se po težavnosti ne more primerjati s smermi v stolpih Paine ali v skupini Fitz Roy, vendar je bil to prva obisk odprava iz Slovenije v Patagoniji.

Mini odpravo Patagonija 1982 sva sestavljala Tone Golnar in Ljubo Hansel, oba člana AO PD Kozjak Maribor. Na poti sva bila od 10. novembra do 28. decembra 1982.
Prvenstveno smer Supercoluar smo 4. in 5. decembra 1982 preplezali Tone Golnar, Chil Kyu Sohn (Južna Koreja), Ljubo Hansel in David Waugh (Nova Zelandija). Ocena: V, 90°/IV, 50-80°, 700 (1400) m, 6 h (10 h).
Vzpon na Puntiagudo smo od 15. do 17. decembra 1982 opravili Tone Golnar, Ljubo Hansel, David Waugh in Walter Buschmann (Čile). Ocena: 40-75°, 1500 m, 6 h.

Besedilo in fotografije: Tone Golnar

* Opomba (kot bo natisnjena v majski številki PV): Po izidu Planinskega vestnika nas je Franci Savenc opozoril, da je naslov članka zavajajoč, saj so v Patagoniji slovenski izseljenci plezali že več kot 30 let pred prvim plezalskim obiskom iz Slovenije. Avtor članka na začetku besedila sicer pojasni, da gre za vzpone alpinistov iz Slovenije, na kar bi radi še enkrat spomnili s tem opozorilom. Vsem, ki jih je naslov zmotil, zavedel ali prizadel, se za njegovo neposrečeno izbiro opravičujemo.