Ena od glavnih nosilk v razvoju slovenskega alpinizma je bila rojena na današnji dan 10. maja 1901 v Ljubljani, kot najstarejša izmed petih otrok očeta Jakoba in matere Marije (roj. Avbelj).
V njenem življenju je poklicno žilico, ki ji je bila družinsko prirojena, kaj kmalu zamenjala aktivnost v gorah in s tem povezano plezanje. V okviru Skale so se vrstili plezalni uspehi vse do padca v steni Velike Mojstrovke. Ta padec je za nekaj časa zaustavil njeno plezalsko pot in posvetila se je svojim kinematografskim dejavnostim. Prijateljstvo, ki jo je vezalo s Čopovim Jožom, se je med vojno utrdilo in takoj po koncu sta skupaj zmogla eno najveličastnejših dejanj v zgodovini alpinizma in planinstva pri nas - Centralni ali Osrednji steber v Steni.
Žal so spremenjene družbene razmere in negotovost povojnega časa prinesle Pavli razočaranje, ki se ga vse do svoje smrti ni zmogla znebiti, ostala so le zapisana dejanja.
Pavli Jesihovi – v spomin
Dr. Miha Potočnik: Zadnjič in nepreklicno se v imenu slovenskih planincev, alpinistov, Planinske zveze Slovenije in osebno poslavljam od Pavle Jesihove, ene najmarkantnejših predstavnic slovenskega in jugoslovanskega alpinizma. Skoraj celo desetletje - od 1926 do 19334, ko ji je nesrečen padec v severni steni Velike Mojstrovke zavrl in zaustavil njeno strmo alpinistično pot - je suvereno opravljala najdrznejše in najtežje plezalne vzpone v Julijskih Alpah tostran takratne državne meje med Jugoslavijo in Italijo. Domače so ji bile prepadne in grozljive stene nad Planico, nad Veliko Dnino, nad Martuljkom (zlasti tam!), v Triglavu in v Krmi.
Začela je 5. avgusta leta 1926 (»Plezalni vzponi« imajo za razliko od »Našega alpinizma« datum 15. avgust) skupno z Miro-Marko Debelakovo, dr. Stanetom Tominškom in Tonetom Guerro v triglavski severni steni s težavno prvenstveno varianto skozi Okno med dolgo in kratko nemško smerjo. nadaljevala leta 1927 z Jožo Čopom, dr. Tominškom in Danilom Martelancem 17. julija v severozahodni steni Škrlatice, z istimi 27. 8. v severozahodnem razu Male Mojstrovke, z Jožo in menoj 21. 8. v severni steni Jalovca in vzhodni steni Frdamanih polic 11. 9. 1927. Vmes je s Tonetom Guerro za E. Deržajem in S. Kurnikom še v letu 1926 opravila še drugo ponovitev direktne smeri v severni steni Špika, ki sta jo leto prej, 5. in 6. avgusta 1926, v hudi konkurenci s takratnimi najboljšimi italijanskimi in avstrijskimi plezalci prvenstveno preplezala Mira-Marko Debelakova in dr. Stanko Tominšek. .
Zatem se prvenstveni plezalni vzponi po številu in težavnosti kar vrstijo:
leta 1928:
- severna stena Široke peči (25. 6. 1928) z Jožo Čopom in menoj;
- severna stena Debele peči (16. 7. 1928) z menoj;
- severna stena Velikega Draškega Vrha (31. 7. do 2. 8. 1928 z Milanom Gostišo);
leta 1929:
- Skalaška smer v osrednjem delu severne Triglavske stene (9. do 13. 8. 1929 z Milanom Gostišo);
- severozahodna stena Tosca (z Gostišo);
leta 1930:
- smer po Jugovem stebru v zahodnem delu severne Triglavske stene (25. in 26. 7. 1930 - po knjigi »Plezalni vzponi«);
leta 1931:
- severozahodna stena Škrlatice, desni, »Skalaški« steber (8. 7. z Lipovcem);
- severozahodna stena Rakove Špice (18. do 19. 7. 1931 z Mirkom Kajzeljem in Lipovcem);
- severna stena Šite v Planici (2. 8. 1931s Kvedrom in Kantetom);
- severna stena Špika - osrednji, »Skalaški« steber (18. do 21. 8. z Lipovcem);
leta 1932:
- severna stena Kukove špice (30. 7. 1932 z Lipovcem);
- severna stena Travnika v Planici (11. do 12. 8.1932 z Lipovcem);
leta 1933:
- severna stena Rogljice (5. do 7. 7. 1933 z Lipovcem);
leta 1934:
- severna stena Velike Mojstrovke (v polovici stene padec, 18. 8. 1934).
Vmes je seveda še dosti drugih že od drugih prehojenih in preplezanih poti, naštel sem samo prvenstvene.
Potem pride daljši odmor in vojna. In končno od 26. do 30. junija 1945 veliki finale in epopeja čudovitega prijateljstva in tovariške požrtvovalnosti: Čopov steber. Tako je Pavla nehala tam, kjer je začela: v edinstveni, mogočni in neprekosljivi severni Triglavski steni, v katero je zarisala kar 4 prvenstvene smeri, dve od teh kot prva na vrvi.
Posebnost slovenskega alpinizma je, da so se v njem, ki je brez dvoma najtežji, najzahtevnejši, najbolj tvegan in nevaren šport, odlično udejstvovale in z najtežavnejšimi vzponi enakopravno in enakovredno s plezalci uveljavile ženske: od prve Slovenke v severni Triglavski steni Nevine Prevčeve, prek fenomenalne Mire-Marko Debelakove- Deržajeve z njeno Direktno smerjo v severni steni špika in Pavle Jesihove pred vojno, do Stazike Černičeve (prvenstveni vzponi v francoski Dauphineji, Nadje Fajdigove (bila je prva ženska, ki je 1967 preplezala severno steno Matterhorna) in do Barbke Lipovšek-Ščetininove kot prve Slovenke, ki se je na Piku Lenina v Pamirju povzpela v višino nad 7000 metrov, okrog njih pa je še plejada sposobnih in podjetnih alpinistk. Pavla je bila med njimi prvakinja po številu in kakovosti najtežjih prvenstvenih vzponov v naših Julijcih. - Plezala je večinoma kot prva v navezi, nad seboj je priznavala samo še avtoriteto in sposobnost Joža Čopa, s katerim je tudi še po njunem stebru dolga leta najraje prijateljsko obujala stare plezalske spomine in dogodivščine. Razen z njim in menoj je plezala največ z inž. Milanom Gostišo in Jožetom Lipovcem. Bila je drzna, neustrašena, brezkompromisna in vztrajna borka. Take so skoraj vse njene smeri, ki so še dandanes - po toliko letih - kot »skalaške smeri« svojevrsten alpinistični pojem za kvaliteto in težavnost.
Bila je med drugim tudi planinska pisateljica in zvesta sotrudnica in naročnica Planinskega Vestnika. Za razliko od literarno bleščečih in zgovornih prispevkov Mire-Marko Debelak Deržajeve in Stazike Černičeve so Pavlini prispevki kratki in jedrnati, skoraj suha stvarna poročila o opravljenih vzponih, brez okraskov in skoraj brezosebni; značilen je bil njen »telegrafski slog«.
Po vojni, med katero je zvesto in aktivno stala in delovala v vrstah OF, je doživela marsikakšno razočaranje, ki jo je upravičeno zagrenilo. Potem ko je opravljala oskrbniške dolžnosti v Erjavčevi koči na Vršiču in v Triglavskem domu na Kredarici, se je umaknila v osamljenost. Ni želela in ni dopustila, da bi jo ob obletnicah kdajkoli počastili z običajnimi planinskimi častmi in odličji, ki jih je le malokdo tako zaslužil kot ona.
Živela in delovala je vedno samorastniško kot neupogljiv viharnik kje Za Akom ali Pod srcem v njej tako ljubem Martuljku ali v Veliki Dnini pod Škrlatico ali v Vratih pod mogočno Triglavsko steno. Za včasih rezko in ostro besedo ali kritično sodbo je vedno skrivala svoje nad vse dobrotljivo in plemenito srce.
Taka - ne glede na njeno osamljenost in težavno usodo ter bolezen v zadnjih letih ki so ji bili kal brez dvoma tudi številni dolgoletni napori in dolge prečute noči v samotnih bivakih po naših stenah - odhaja tudi od nas, njenih vrstnikov, še redkih preostalih soplezalcev minule dobe, alpinistov in tovarišev skalašev. V naših mislih in spominih iz nekdanjih dni tudi danes Pavla odhaja pokončna, nezlomljiva v svoji ponosni, pa vendar tudi človeški topli in občutljivi podobi. Take se je bomo vedno spominjali, slavile pa jo bodo še v prihodnjih časih njene skalaške plezalne smeri. Njen bogati prispevek je eden od temeljnih kamnov tudi k sodobnemu razvoju in uveljavitvi slovenskega prvenstvenega pa tudi ekspedicijskega alpinizma.
Naj ji bo lahka ta naša slovenska zemlja, ki so jo v stoletjih in tisočletjih iz gora vse do semkaj in še naprej po ravnini naplavile naše bistrice, kajti njeno resnično veselje je bilo predvsem in samo na gorah.
Slava Pavli!
Ljubljana, 17. 12. 1976
Miha Potočnik