Polet, Bližnja srečanja tretje vrste - dr. Marjetka Conradi: Čeprav pozimi običajno najprej pomislimo na sneg, je njen zvesti spremljevalec tudi led.
Led je trdna, kristalizirana oblika vode, ki začne pri normalnem zračnem pritisku nastajati, ko ohladimo vodo pod 0 stopinj Celzija. Omeniti velja, da je led, ki ga mi poznamo, le ena od 15 možnih kristalnih struktur, v katere lahko pomrzne voda v posebnih pogojih. Ta oblika ledu je v naravi najbolj razširjena, pokriva dobršen delež površine Zemlje ali pa se pojavlja v obliki različnih padavin, kot so toča, ledeni dež, ivje, žled, ledene iglice, poledica ...
Ena najbolj zanimivih lastnosti ledu, ki ga razlikuje od običajnih trdnih, kristalnih materialov (npr. kovin), je njegova spolzkost. Večina izmed nas je to gotovo že preizkusila na lastni koži, ko je po neprevidnem koraku na ledu pristala na zadnji plati. Za hitrostne drsalce pa je po drugi strani to ena najpomembnejših lastnosti, ki jim omogoča doseganje visokih hitrosti, tudi do 60 km/h.
Iz vsakdanjih izkušenj vemo, da dve telesi nemoteno drsita drugo ob drugem le, če je med njima snov, ki ji rečemo mazivo. Tako med dvema kovinskima telesoma ustvarimo spolzek stik npr. z oljem. Kaj pa je mazivo med drsečo drsalko in ledom? Ker stika med drsalko in ledom ne mažemo s kakšno posebno snovjo, so znanstveniki že kmalu ugotovili, da je mazivo v tem primeru kar naravnega izvora. Obstaja več teorij, vsem pa je skupna ideja, da močno drsenje omogoča mikroskopsko tanka plast staljenega ledu, ali drugače povedano, tanka plast vode na stiku med drsalko in ledom.
Ena izmed razlag za spolzkost ledu pravi, da je ta posledica močnih pritiskov, ki jih izvajamo med drsanjem. Po tej teoriji se zaradi povečanega pritiska pod našo težo zniža tališče ledu, ki se posledično pri temperaturah, nižjih od 0 stopinj Celzija, stali v zelo tanko plast vode – mazivo. Ta teorija je fizikalno sicer sprejemljiva, vseeno pa močnega drsenja ne pojasni dovolj dobro, saj je ocenjena spolzkost premajhna v primerjavi z resnično spolzkostjo ledu v naravnih razmerah.
Na podlagi razumevanja lastnosti površin trdnih teles pa se je uveljavila teorija, ki pravi, da ima površinska plast ledu, po kateri drsamo, drugačne lastnosti kot njegova sredica. Izkazalo se je, da na površini ledenega kristala obstaja tanka plast vodnih molekul, ki so v smeri proti notranjosti kristala močno povezane s sredico, na drugi strani, na meji z okoliškim zrakom, pa prosto »plavajo«. To pomeni, da ima ta plast hkrati nekatere lastnosti kristala, hkrati pa »teče« skoraj kot tekoča voda. Razlaga spolzkosti s stalno prisotnostjo naravnega maziva, tankega sloja vode na ledeni površini, je doslej najbliže oceni močnega drsenja na ledu, kot ga opazimo v naravi.
Spolzkost ledu ima poleg športnih užitkov, ki jih omogoča, tudi neprijetne posledice. Led je posebej nezaželen na pločnikih in cestiščih, kjer poledica povzroča številna padce in avtomobilske nesreče. Da bi se izognili spolzkemu cestišču, posipavajo poledenele dele s peskom in soljo. Pesek poskrbi za hrapavost poledenelega cestišča za boljši oprijem pnevmatik, sol pa zniža temperaturo tališča ledu. Zaradi dodane soli se tako led začne taliti tudi pri temperaturah nekaj stopinj pod ničlo in cestišče postane spet normalno prevozno. Dolga leta so za soljenje uporabljali kar običajno sol, natrijev klorid. Ker pa natrijev klorid deluje uspešno le do temperatur okrog minus 8 stopinj Celzija, ga v zadnjem času nadomeščajo z mešanico natrijevega klorida in kalcijevega klorida (t. i. mokro soljenje), ki učinkuje tudi do minus 20 stopinj Celzija. Kalcijev klorid se v raztopini dobro oprijemlje cestišča, kar pomeni, da z mokrim soljenjem močno povečamo tudi oprijemljivost. Poleg tega je kalcijev klorid tudi ekološko manj sporen in bolj prijazen do naših vozil.
Če se odpravljate na drsanje ali hokejski derbi v naravi, preprosto uživajte. Edina stvar, na katero morate biti pri tem pozorni, je debelina pomrznjenega ledu. Ta mora biti dovolj velika, da zdrži vas in vaše hokejske kolege.