AO Kranj - odprava: Borut Janša, Luka Plut, Ana Katarina Strnad, Anže Šavs, Janez Ziherl, Polona Ziherl
Po nekaj letih zopet odprava v Perujske Ande: 17. junija – 15. julija 2009
Potem ko sem leta 2004 brez večjih težav opravil vzpon na 4545 metrov visoki Dom, kjer je bilo potrebno premagati 3000 metrov višinske razlike, sem si postavil nove višinske cilje. Najprej je bilo potrebno preveriti, kako prenašam višino, zato sem si kot prvi cilj zadal osvojitev 6000-čaka. Ker sem si še isto sezono tudi zaradi večjih naporov poškodoval koleno, je bilo potrebno odhod v Ande prestaviti na kasnejši čas. Pet let po poškodbi si je koleno toliko opomoglo, da je bilo ponovno pripravljeno na višave, čeprav še ni bilo čisto zdravo. Na odseku sem izbral ekipo, ki je imela podobne cilje in odpravili smo se v Perujske Ande.
Zbrala se je raznovrstna druščina, za katero je bilo značilno, da nihče od nas ni imel izkušenj z odpravami in nihče ni imel zares status alpinist. Kljub vsemu je ekipa delovala usklajeno, tako da pri organizaciji in izvedbi odprave nismo imeli večjih problemov. Janez je poskrbel, da je kuhinja ves čas obratovala, Luka je prevzel pobudo, ko so drugim pošle moči, Aka je poskrbela, da so nas slišali tudi v sosednjem apartmaju, Anže je z visokimi cilji narekoval tempo odprave, Polona pa je bila glavni tolmač.
Za Peru smo se odločili, ker se nahaja blizu ekvatorja in je tam nebesni svod višji, zato je lažje dosegati višje nadmorske višine pa tudi vrhovi v Perujskih Andih so lažje dostopni. Med pogorji Andov smo izbrali priljubljeno Cordillero Blanco, kjer je najprimernejši čas za opravljanje vzponov od junija pa do avgusta. Julij je tisti mesec, ko so vremenske razmere ponavadi najboljše.
Zaradi cenovnih razlik in časovne usklajenosti smo se za odhod odločili 17. junija. S Polono smo se sestali pet dni pozneje. Prvi dan smo preživeli v največjem puščavskem mestu Limi, nato pa smo krenili v prestolnico perujskih odprav - Huaraz, ki leži na nadmorski višini 3300 metrov. Dodatna dva dneva smo izkoristili za aklimatizacijo. Najprej smo se odpravili na ogled razvalin ene najstarejših indijanskih civilizacij Chavin. Pri tem je bilo potrebno prečkati prelaz na višini 4800 metrov. Naslednji dan smo se povzpeli na bližnje jezero Churup, ki leži na višini 4500 metrov. Tu pa so se že začele prve težave, saj sem dobil drisko in vročino, kar je bila najverjetneje posledica tudi višine. Po dnevu počitka sem si toliko opomogel, da sem lahko nadaljeval z uresničevanjem zastavljenega cilja, čeprav še vedno nisem bil povsem zdrav.
Navkljub ne najboljši vremenski napovedi, smo odrinili v dolino Ishince. Gre za zelo priljubljeno dolino, kjer se nahajajo naši najpomembnejši izbrani cilji Tocllaraju in Ranrapalca. Pot po slikoviti dolini je potrebno prehoditi, za nošenje večjih kosov opreme, pa je potrebno najeti osle. Kot je značilno za dobro organizacijo, smo nakupili veliko hrane. Najeli smo pet oslov (cena osla je 5 $ in cena vodnika 10 $) in se podali v bazni tabor, ki leži na višini 4300 metrov. Pot smo prehodili v štirih urah.
Po prihodu so bile vremenske razmere primerne za krajše vzpone. Najprej smo izvedli aklimatizacijski vzpon na Urus (5495 m) in naslednji dan še na Ishinco (5530 m). Janez in Aka sta opravila vzpon samo na Ishinco medtem, ko smo ostali opravili vzpona na oba vrhova. Pri aklimatizaciji nismo imeli večjih težav, oba vzpona sta bila lepa in dokaj enostavna (Ishinca je zahtevnejša od Urusa).
Po aklimatizaciji nas je čakal glavni cilj. Izbirali smo med dvema ciljema in sicer: direktno smerjo v Tocllaraju (6034 m) in severno smerjo v Ranrapalci (6162 m). Obe smeri sta ocenjeni z D+ (na Ranrapalco je potrebno plezati tudi po skali). Zaradi neizkušenosti, nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo od ocene D+, vendar pa naj bi bila po informacijah takšna smer primerna za naše sposobnosti. Ker je bilo v Ranrapalci malo snega in bi bilo treba plezati še več po kopni skali kot je običajno, smo se odločili za lepšo smer Tocllaraja. Možnost, da kasneje osvojimo še Ranrapalco, je tako še vedno ostala odprta. Prednost Tocllaraja je tudi v tem, da se smer konča na vrhu gore, medtem ko moraš pri Ranrapalci vrh zaradi nevarnosti vrhnjega grebena velikokrat izpustiti.
Za vzpon na Tocllaraju smo potrebovali dva dneva. Prvi dan smo se povzpeli na višino 5300 metrov, kjer smo postavili višinski tabor. Ker je stal na zasneženem delu področja, smo pred postavitvijo dobro preverili teren, da nas ne bi presenetila kaka razpoka sredi počitka. Večina odprav zato postavi tabor malo nižje na zatišnem skalnatem področju. Naslednji dan smo vstali ob treh. Naš spanec že zaradi višine in mraza ni bil kvaliteten. Mraza iz premrlih udov nismo pregnali niti ob pričetku plezanja.
Vzpon se začne s prečenjem očitne razpoke, ki se razteza čez celo steno. Zaradi varnosti smo se na tem delu navezali, naprej pa sta plezanje navezana nadaljevala samo še Polona in Janez. Po razpoki sledi uživaško plezanje po stiroporastem snegu z lednimi vložki s stalno naklonino nekje med petdeset in sedemdeset stopinj. Zaradi rosenja v zadnjih dnevih se je na določenih mestih nahajalo malo pršiča, tako da si je bilo tam možno odpočiti meča. Stena je sicer dovolj strma, da se je večino novega snega splazilo in ni bilo večjih ovir kljub slabemu vremenu v preteklih dnevih. Trije nenavezani smo napredovali zelo hitro in že ob 13. uri dosegli vrh. Na vrhnjem delu, potem ko se strmi del smeri konča, smo se ponovno morali navezati, saj je to območje razgibano in posuto z razpokami.
Sestopili smo po normalni smeri, ki smo jo morali pričeti s spustom po vrvi. Krajši skok takoj po vrhu je možno tudi preplezati, vendar je potrebno natančno poznati pot, ker je večji del skoka previsen. V zadnjih štirinajstih dnevih smo bili prva odprava, ki je prispela na vrh, zato sledi sestopa po normalki niso bile vidne in smo se morali poslužiti spusta po vrvi. Po našem spustu je na vrh po normalni smeri prispela avstrijska naveza in nam tako dobro označila pot tako na vrh kot tudi v tabor. Zaradi novozapadlega snega in zelo razgibanega razpokanega področja je bil sestop kar zahteven.
Žal pa se je pri sestopu zgodila nesreča. Polona se je ponesrečila, ker se ji med spustom po vrvi izpulila snežna sablja. Z Lukom in Anžetom smo bili že v višinskem taboru, ko nas je Janez obvestil o nesreči. Odločili smo se, da bosta šla Luka in Anže naproti Janezu, sam pa sem še isti dan sestopil v dolino, obvestil Ako in poizkušal organizirati reševalno akcijo. Naslednji dan so italijanski alpinisti, ki so ravno takrat domovali v koči v baznem taboru, velikodušno priskočili na pomoč in na nosilih prenesli Polono v bazni tabor. Pot po dolini je nadaljevala z ježo na konjskem hrbtu.
Kljub nesreči pa smo z dosežkom zelo zadovoljni, saj smo izpolnili glavni cilj odprave tj. osvojitev šesttisočaka in preplezati eno od zahtevnejših smeri. Zadovoljni smo po vrnitvi v dolino začeli iskati nove cilje, ki bi jih lahko še uresničili do konca odprave. Sam sem se zaradi zdravstvenih težav odločil za malo bolj avanturistično pot po Peruju, medtem ko sta Anže in Luka splezala še na eno najlepših gora Alpamayo. Aka in Janez sta poskušala priti na enega od lažje dostopnih šesttisočakov - Copo, vendar sta ravno tako predčasno končala z vzponom zaradi Akinih zdravstvenih težav. Copa je sicer položnejši vrh vendar poln razpok, tako da je tudi vzpon na ta vrh lahko zelo nevaren.
Borut Janša
Nekaterim v pomoč ali pa zgolj kot zanimivost pa še seznam opreme odprave: ...
Nadaljevanje (in fotografije) na AO Kranj >>>