Delo, Trip - Primož Kališnik: ... pisatelja Ivana Sivca - Kam je vodila pot našega najbolj pridnega literata in legendo stihov zelene glasbe
S kar stopetnajstimi (da, 115!) knjigami je najbolj plodovit in že celo desetletje med štirimi najbolj branimi slovenskimi pisatelji. Več njegovih knjig je bilo ponatisnjenih, po njegovih delih so posneti štirje filmi, nekaj knjig je nastalo tudi po potovanjih po slovenskih zgodovinskih poteh oziroma po tujih deželah.
Švicarska Devica
Prehodil sem že večino domačih gora – veliko tudi s prijatelji planinske sekcije Kumarce, kjer so mi nadeli ime Peresnik –, ko pa poleti postanejo domači hribi prenizki, se podam tudi v tujino. V nepozabnem spominu mi je ostala švicarska Devica (Jungfrau, 4158 m). Načrtno sem šel po poteh znanega slovenskega hribolazca Janka Mlakarja, ki je pred več kot sto leti med prvimi odkrival najvišje in najlepše evropske vrhove in prav Devica bo tudi meni ostala za zmeraj v spominu. Z alpinistom Štefanom sva se nanjo povzpela poleti, glede na svojo vzvišenosti pa je bila močno ledeno nedostopna in zato še toliko bolj vabljiva in vznemirljiva.
Karantanija
Izredno rad se vračam v zibelko slovenstva, na drugo stran Karavank, v osrčje naše nekdanje domovine Karantanije. Na Svenskem oziroma Gosposvetskem polju, v Blatogradu (zdaj temu kraju pravijo Mossburg), ob razvalinah krnskega gradu, ob cerkvici na robu vzpetine, kjer je potekalo ustoličevanje, ob vojvodskem prestolu, pa tudi v Krki (zdaj temu kraju pravijo Gurk) me ne pričakajo samo kralj Samo, cesar Arnulf in kneginja Ema, temveč tudi spomin na čase tistih prednikov, ko so še nekaj veljali pridnost, poštenost in pravičnost. Večkratna potovanja v srce Karantanije pa niso samo potovanja k našim prednikom, temveč tudi k razmisleku o trdoživosti naše skupnosti.
Aljaska
Še kot mulc sem poleg domačih klasikov rad prebiral dela ameriškega pisatelja Jacka Londona, predvsem zgodbe o zlatokopih na Aljaski. Pred sedmimi leti sem se skupaj z Jožem in Vojkom podal po peš poteh nekdanjih zlatokopov, vse od mesteca Skagway ob Tihem oceanu, po stari indijanski poti prek gorskega prelaza Chilkoot na drugo stran, kjer izvira aljaški veletok Yukon, potem pa smo več kot štiristo kilometrov prevozili po njej s čolnom, pri tem pa komajda ušli grizlijem, pokadili pipo miru z Indijanci, izpirali zlato ob potoku Klondike, eden najlepših spominov pa je povezan tudi z vožnjami s pasjo vprego.
Namibija
Na nobeno pot ne odidem nepripravljen, temveč si naprej do potankosti naredim načrt, navadno pa potem nastane tudi knjiga. V Namibijo me je povabil farmar Feliks, s katerim pa smo potem skupaj s prijatelji prevozili z džipom več sto kilometrov, da smo v puščavi našli puščavsko rožo, imenovano po našem botaniku Velbiču, se povzpeli na največji meteorit Hoba, najbolj pa so se vtisnila v spomin srečanja s prvobitnimi domačini iz plemena Himbe. Ženske se sploh ne umivajo, temveč se samo mažejo s kozjo mastjo in kljub temu lepo dišijo. Moške pa pošljejo na lov tudi po več tednov, tako da je poglavar, ki ostane doma, lahko še srečen, da ostane med njimi.
Nova Zelandija
Seveda je najlepše doma. V resnici imamo najbolj raznoliko, barvito in darežljivo deželo na svetu. Na žalost pa nam večkrat primanjkuje poguma. Lahko bi si pomagali tudi s pogledi novozelandskih prvobitnih naseljencev Maorov, ki so končno le dosegli svoje pravice, še vedno pa so močno povezani z naravo, na vsakem koraku pazijo na ohranitev pristnega okolja, ne hlastajo za velikimi dobički, ni jim do tega, da bi se hvalili z milijoni turistov. Kaže, da so načrtno toliko zaostali, da so druge prehiteli za cel krog. V njihovi deželi raste praprot, velika kot palme, svoje sanje lovijo s srebrno mesečino, pogum pa izkazujejo v bojnih plesih, s tetoviranjem teles, za šalo pa – da bi bili videti proti tujcem še bolj strašni – tudi s kazanjem jezika.
Primož Kališnik