Delo - Grega Kališnik: Pol stoletja akcije Sto žensk na Triglav, letošnja, 51. po vrsti, se proti vrhu vzpenja danes
Bili so časi, pet desetletij nazaj, tako ali drugače črno-beli, pa vendar še kako odprti za najbolj pisane, milo rečeno, nenavadne ideje. Kako je moč deset Škotov spraviti v fička, vemo in so gvišno vedeli že tedaj, so se pa vprašali, pri Delovi ediciji TT, ali je moč na vrh očakov kranjskih siv'ga poglavarja spraviti sto žensk. Pa ne v enem letu. Istega dne, isto uro.
Kar pogosto se primeri, da kakšen cilj najprej pomeni zgolj komaj premostljiv zid, ki ga je treba osvojiti, ko je to postorjeno, pa se začnejo najrazličnejši domišljijsko obarvani naskoki. Kot je bilo sprva zabeleženo le, koliko izbranih je osvojilo vrh sveta, zdaj pa kategoriziramo najmlajšega, najmlajšo osvajalko, pa kdo je bil največkrat gori, kdo najhitreje, kdo se je z bogovi družil slep, komu gre prvenstvo te ali one celine …
Triglavska stotnijska različica poti na vrh Slovenije, s katero je imel izredne težave že pisatelj Janez Mencinger, se je porodila Anteju Mahkoti, novinarju in vrhunskemu alpinistu, ki pa je, hvaljen zaradi inovativnosti, koj priznal, da ideja ni izvirna. Triglavskih sto žensk je bilo na drugem mestu, nekaj let prej so stoterico nežnejših peljali na švicarski štiritisočak Monte Rosa. Naši ideji, če že, uresničljivi vsaj enkrat, je malokdo napovedoval dolgi vek, pa se je obrnilo, shodilo drugače. Danes, ko to berete, se proti vrhu kolona pogumnih izžrebank, ki jih spremljajo gorski reševalci, vzpenja že enainpetdesetič.
Ker so se podviga domislili dedci, si kajpada niso mogli kaj, da ne bi ob tem ali onem pohodu javno razglabljali, koliko ima ženska odprava skupaj let, pod katero tehtnica najizraziteje in pod katero komaj kaj zaječi. Preučevali so celo, katera pohodnica je med naskokom in sestopom z očaka izgubila največ gramov, pa se je izkazalo, da so nekatere telesno maso celo pridobile. Naj so se moški muzali tako ali drugače, junakinje, ki so se lotile izziva, so vedele, za kaj gre – za veselje in spodbujanje druženja.
Vemo za floskulo o pravem slovenstvu, pogojenem z obiskom 2864 metrov visokega vrha. Naj kdo temu sledi ali ne, dejstvo je, da je osvojitev Triglava za del populacije pomemben, za manj vajene hribolazenj težko uresničljiv cilj. Ki pa je z organiziranim pohodom prispel na doseg noge tako rekoč za vsako, ki si je tega zaželela in imela kanec sreče.
Mamice, dekleta, tete, sestre in kar je še ženskega žlahtovja, ki mu je žalibog namenjena usoda podpiranja vsaj treh bivališčnih vogalov, je na prvem pohodu spremljalo zelo slabo vreme, huda moča, pa je bil njihov pogum, poleg vznesenosti, še drugače poplačan. Na vrhu, v Aljaževem stolpu, jih je čakal šopek svežih rož. Anonimnega oboževalca.
Pohod so vsa leta spremljali v različnih edicijah Dela, leta 1991 so sto žensk na Triglav medijsko v rejo vzele Slovenske novice. In ni bil domena zgolj predstavnic podalpskega naroda nekdanje Juge, od rojstva je bil mednaroden; poleg medrepubliške udeležbe so se z dejstvom, da so nekako prave Slovenke, hvalila dekleta iz Avstralije, Islandije, Poljske, Avstrije, Češkoslovaške, Italije, Nizozemske, ZDA, Kanade, Norveške, Švice, Velike Britanije, Nemčije, med njimi je bila tudi pohodnica spod himalajskih velikanov, iz Nepala.
Doslej najstarejša udeleženka naj bi po julijskoalpskih strmalih nosila osem križev in še nekaj čez, najmlajša, dete, naj bi imela ob osvojitvi Triglava za seboj ducat rojstnodnevnih praznovanj.
Enainpetdeset pohodov, pomnoženo s sto, včasih nekaj več, včasih manj žensk, največ se jih je v kačah vilo v starosti med 40 in 50 let, več kot pet tisoč zgodb, skritih želja, tisoči usod. Kronisti pomnijo eno gotovo najzanimivejših pohodnic, gospodinjo, kmetico iz Podpleč pri Cerknem. Nežka Kosmač je leta 1976 prišla na zbor v dolgem krilu, vetrovki, z ruto na glavi, obuta pa v gumijaste škornje. Pripisovali so ji, da bo klonila že na Velem polju. Pa je bila do doma Planika med prvimi; ker je bilo tam že nekaj snega, je bilo na vrh pripuščeno le najbolje pripravljenim. Nežka je bila med dvajseterico, ki je na najvišjo točko prišla brez težav.
Koliko jih vsako leto dejansko pride na vrh, je kajpak odvisno od pripravljenosti stotnije, pa seveda v največji meri od vremena, ki je devetega meseca tam gori lahko že precej ostrih zob. Osvojitev vrha je odpadla, to pomeni, da zaradi objektivnih okoliščin ni bilo vršnega naskoka, bojda sedemkrat, nazadnje predlani.
V začetku je bil pogum, oprema tedanjosti primerna, seveda varnost vedno na prvem mestu. Odločna dekleta so najprej spremljali gorski vodniki, tudi znani alpinisti, himalajci, potem nekaj časa vojaški gorski vodniki, pa pripadniki policijske gorske enote, zadnja leta člani različnih postaj gorske reševalne službe. Ki pravijo, da je vsekakor ogromna odgovornost na njihovi strani, toda če so pohodnice kondicijsko pripravljene, jim pomagajo le na psihološkem področju. Nad vsako (seveda podnevi) bedijo od prvega do zadnjega koraka. Veliko je živžava, veliko je vprašanj, a ko spremljevalci na vsa odgovorijo, zadeva teče, hodi kot namazana. In nihče od grsjevcev ne opravi niti koraka namesto, kot jim pravijo, deklic. Vsak meter vzpona opravijo same. S svojo opremo na hrbtu, oni so zraven le, da jim povedo, kako brez poguma nikoli ne spišeš zgodbe, brez zgodbe pa ni življenja.
Na vrh so skrbniki pospremili največ tistih predstavnic najnežnejšega spola, ki so si želele vsaj enkrat v življenju stati na 2864 metrov visokem vrhu, a za takšen vzpon najgorečnejšim željam navkljub niso imele bodisi poguma ali primerne družbe nekoga z osnovnim znanjem varnega pohajanja po visokogorju. Vsak pohod, pravijo, je pripravljen zelo skrbno, s pozornostjo do vsake udeleženke, z izkušnjami, ki se z desetletji organizacije le dopolnjujejo, dograjujejo.
Ker nad nadmorskim jurjem ni greha, nad dva tisoč metri še v proporcialno miniaturnejši meri, so se gori pletli tudi nežnejši pogledi, no, resnici na ljubo, tudi kakšna trda beseda je včasih padla na račun privezank, ure napora so bile ogromnokrat zabeljene z uricami veselja in zabave in, pravijo, nekaj najveselejših uric se je končalo tudi pred oltarjem.
Letos je med pohodnicami najdlje na svetu, pa še to ne prav dolgo, 64-letna junakinja, najmlajša je komajda polnoletnica.
Pohod je prilagojen visokogorskim razmeram v tem času, zadnji vzpon je s sobote premaknjen na petek, sobote so na Triglavu daleč najbolj drenjave, obvezna je uporaba čelade, samovarovalnega pasu, pohodnice se na predvečer štarta na Pokljuki seznanijo z varno hojo v gorah, oprema je popolnoma definirana, v nahrbtnikih je čim manj odvečnega, in če je bilo nekoč deset spremljevalcev, jih je danes 18. V odpravi je zdravnik, medicinski tehnik, vsi spremljevalci obvladajo temeljne postopke oživljanja ...
Ko je v časopisu videla pol stoletja staro fotografijo prvopristopnic, se je Domžalčanka Andreja Korbar Korenčan letos sebi in dvema izžrebanima someščankama odločila sešiti oblačila, kakršna so bila v rabi za vzpon na Triglav leta 1966. Do Planike bodo obleke priletele, od tam do vrha jih bo trojica nosila.
Že od sedmega pohoda živi tudi triglavska pošta, daleč najvišja izpostava pod svobodnim slovenskim soncem, poštarki sta tretjič zapored Francka in Zdenka iz Gorij, in v vseh letih je bilo z rokami, tresočimi se od zanosa in vznemirjenosti, z vrha poslano v doline na tisoče razglednic, pisem, včasih priporočena, nujna, letalska ... Najbolj duhoviti so spred aljaža pošiljali tudi pakete, v katerih je bilo triglavsko kamenje. Ja, od prve take šale je zaukazano, da pošiljka ne sme presegati kilogram teže.
Veliko je tašč, sester, sestričen, mater, babic ali starih mam, ki so si želele očaka premagati le oziroma vsaj enkrat v življenju. In ko jim je to uspelo, so si podvig želele ponoviti. Še enkrat, še enkrat. Kako silna je včasih želja, dokazuje letošnje leto, ko je ena od kandidatk skupaj s prijatelji poslala 42 kuponov za prijavo, izrezanih iz Slovenskih novic. Upamo, da jo je žreb uslišal. •
Grega Kališnik