Dotik: A zakaj je ta ravninska zgodba objavljena na gorskih straneh? Iz istega razloga, kot je nekdo odgovoril, zakaj hodi v gore: Zato, ker so.
Legenda o ljubezni
Pripeljal sem se, da bom v miru jezera predelal poglavje iz Lukacsove knjige o Rafaelu. Močno in mrzlo vleče, zato knjiga ostaja na hrbtu, zavita v nahrbtniku; potop med besede bo splaval po vodi. Od blejskih izletov dalje jo nosim s seboj kot mačka mlade, da bi z branjem v naravi začutil tisto, o čemer pripoveduje. Takoj si grem ogledat, kako iz ujetega, zajezenega dela jezera voda s pomočjo potočka uresničuje svoj namen in izgineva v ponorih Rešeta. Po blatnem bregu se spustim v globel. Počenem in prisluškujem vodi, kako teče v skrivnost. Ali ima ta kraj, kjer voda izgineva v podzemlje, kaj skupnega z vrelci ljubezni, in kje bi le-ti v naravi bili?
Stopim k prvemu ponoru, da bi občutil kaj nenavadnega. Nič. Potem pa ga zagledam. Hodi gotovih korakov, v primerno ponošenih kavbojkah in v puloverju skrbne obrabe. Njegovi torbi se dobro spoznata na vsakršne vremenske razmere. Iz njiju potegne odlično kamero in drago stojalo. Le kaj bo snemal na kraju, kjer je še fotografijo težko posneti zanimivo?
Brez pravega zanimanja obstanem na mestu, vendar z zavestjo na preži. Opazujem, kako oni kar naprej snema pokrajino in ljudi, ki si jo prihajajo ogledovat. Mora biti nekaj, česar ne vidim in ne čutim. Ponovno krožim okoli ponorov in se prepuščam nogam, naj me zanesejo, kamor želijo.
Prihaja mlada družina. Naravo polepša, kadar vidim v njej tudi ljudi. Trije živahni otroci raziskujejo robove Rešeta in četrta se nosi v nahrbtniku. Za veselje ne potrebujejo igral. Sedaj so na robu in skupaj z njimi se igrajo njihove sence. Nekaj posebnega je na njih in okoli njih, in tisto bi rad začutil še sam.
Preseneti me fant, ki postopa okoli skal sredi struge. Pri tistih skalah, katere prava podoba je skrita večini očem. Za katere malokdo ve, kako so čarobne. Njihove skrivnosti si še nisem pojasnil, morda jo pozna ta fant. Blaten bo. Zanaša ga sem ter tja, zanaša se na svoje občutke. Fant mora nekaj vedeti, čeprav se morda tega ne zaveda. Verjetno ni nobenemu nič povedal, saj bi ga malokdo razumel.
Zamazane čevlje si grem prat na kraj, kjer voda čez jez uhaja v skrivnost. Tamkaj se otroci tesno stisnejo k mami, ko jim bere legendo o Cerkniškem jezeru. Mimogrede jih notranje in zunanje pogreje. Z menoj spregovori nekaj prijaznih besed Marko, oče teh majhnih otrok. Malčica mu v nahrbtniku rahlo zajoka. Nemočna je v sedežu, pordelih lic, utrujena je na koncu hladnega dneva. Pogledam jo v očke in mala milo odzdravi s pogledom.
K nama pristopi snemalec Gregor in beseda nanese na doživeto. Vsak jih naslika iz svojega zornega kota. Ko hrib ugasne snop sončnih žarkov, pojdemo vsak svojo pot. Snemalca pospremim do njegovega avta. Ima nekaj izrednih posnetkov narave. So kratka, petminutna povabila ljudem, naj gredo v naravo, naj je ne opazujejo zgolj iz naslanjača. Objame naju manjši zračni vrtinec. Napovedal je čas, ko sonce zahaja za horizont. Čas, da se odpeljem na obisk k očetu. In zrak se umiri.
Fant, ki je z zanosom obletaval požiralnike in raznašal blato na čevljih, pri avtu ponovno natika močno zamazane hlače. »Nož je izgubil in sedaj ga misli iti iskat,« naveličano vzdihne mama. Poskušam ji razložiti, da je tu fantu všeč in zato ni nič narobe, če se naslednji dan ponovno pripeljejo semkaj. A je odločna: »Jutri ga ne moremo priti iskat, plan je za nekam drugam.« Videti je, da gospa ne razume ne mene ne svojega sina.
Odpeljem se v rutino, proti mestu. Na starem, podrtem topolu ob parkirišču zagledam otroke. Tiste tri pristne otroke. Kar sredi ceste se ustavim, še sam nisem vedel zakaj. Odprem šipo in slišim: »Gospod, ste vi izgubili nož?« Našel ga je njihov oče in Markove podrobnosti se ujemajo z opisom fantove mame.
Najprej dohitim mamo. »Gospa, sem prepričan, da vaš sin ne bo našel noža.« »Tudi sama mu to ves čas govorim.« Hitim naprej, za njenim sinom. Pokličem ga in fant obstane na drugi strani blatnega brega. »Noža zagotovo ne boš našel.« Le trenutek mu zadošča za dober razmislek: »Ga je našel že kdo drug?« Po bregu se spusti k vodi. V čevljih jo prebrede, kot bi brodil po travi domačega vrta. Veliko mu je do noža, dobil ga je v dar od očeta.
V drugo vžgem avto in prižgem radio. Iz zamaknjenosti v doživetja dneva me zdrami otroški pevski zbor, ki ponavlja refren: » ... srca na stežaj, srca na stežaj, ... «Prešine me: izvor ljubezni je vendar v naših srcih! To je bi odgovor na moje iskanje. Naj v naravi srce odprem na stežaj.
Kadar človek odpre svoje srce, nastane sprememba, ki je lahko čudež.
Največji misterij se nahaja v vas samih, in to je vaša preobrazba skozi ljubezen.
(Boris Lukacs, Nadangel Rafael Sporoča)
Nasmehnem se. Nekdo je ustvaril scenarij, po katerem se je vse skupaj odvijalo. Ujemanje dogodkov je bilo popolno. Ni šlo samo za odlično režijo, vsi igralci smo svoje vloge odigrali s posluhom. Z občutkom za naravo in energijo nečesa nevidnega, kar nas je ves čas obdajalo. Kdo je bil scenarist in režiser igre? Igre, v kateri nas je obkrožala energija ljubezni.
Iztok Snoj
Ljubezen je vesoljna bitnost, živa, misleča, z visoko inteligenco. Mogočna je in Bog se ni brez razloga navduševal nad njo ter človeku podaril njeno veliko energijo. Moramo poskusiti razumeti ljubezen in se ne sramovati tega, da ji posvečamo pozornost, niti na državni ravni ne.
(Vladimir Megre, Nova civilizacija 2. del: Obredi ljubezni)