Gorenjski glas - Jasna Paladin: .... Srečanje treh dežel | V Trbižu je bilo zadnjo septembrsko soboto ...

Trbiž – ... že 50. Srečanje treh dežel – srečanje planincev iz obmejnih dežel Avstrije, Italije iz Slovenije. Planinsko zvezo Slovenije oz. slovenske planince je kot govornik predstavljal Franci Ekar. »Soseda, sosedov, soseščine se ne more izbirati. Prijateljstvo in sožitje med ljudmi in narodi pa se ustvari z zaupanjem, iskrenostjo, pomočjo v stiskah in težavah. In te vrednote so se med planinci »treh dežel« pred pol stoletja stkale, vzkalile in ustvarile sodelovanje med narodi, ljudmi v alpskem prostoru gora treh dežel,« je poudaril Ekar in se nato »sprehodil« skozi pet desetletij sodelovanja in prispevkov. Ob jubilejnem srečanju so podelili tudi priznanja za delo in sodelovanje; prejeli so ga tudi trije Gorenjci: France Benedik, predsednik MDO Gorenjske, Franci Ekar za aktivno sodelovanje skozi celotno petdesetletno obdobje in Janez Pretnar, vodnik in organizator planinskega popotništva tudi v območju gora Treh dežel.

Franci Ekar
Dragi prijatelji, Goričani, Furlani, Korošci, Slovenci

Soseda, sosedov, soseščine se ne more izbirati, to so dogovorjena in začrtano določena naravna, geografska politično administrativna dejstva in usode.
Prijateljstvo in sožitje med ljudmi in narodi pa se ustvari z zaupanjem, iskrenostjo, pomočjo v stiskah in težavah. In te vrednote so se med planinci »treh dežel« pred pol stoletja stkale, vzkalile in ustvarile smiselno sodelovanje in dopolnjevanje med narodi, ljudmi v slikovitem alpskem prostoru gora treh dežel. In tako so v letu 1964 te temelje izjemnih vrednot za človeka in planinstvo postavile in utrdile močne, skromne delovne planinske osebnosti: predsedniki iz Furlanije, Goriškega, Koroške in iz Slovenije: Wigele iz Beljaka/Villacha, Lonzar iz Gorice/Gorizia, in dr. Miha Potočnik iz Ljubljane. Ta odločitev je bila usklajena s podporo in pomočjo njihovih društvenih central in zvez pa tudi politike.

Pri tem oblikovanju načina in vsebin delovanja so bili v aktivnost »planincev treh dežel« vključeni pri sodelovanju povsem enakopravno, povabljena so bila tudi slovenska planinska društva iz Trsta, Gorice in Celovca. Temu povabilu so se z vso prijaznostjo in delavnostjo odzvali njihovi takratni predsedniki: Mašerova iz Trsta, Kupper iz Celovca in Rebec iz Gorice.

V letu 1965 pa je v Beljaku/Villachu že nastalo širše, prvo popolno, celovitejše delovno planinsko informativno posvetovalno pa tudi prijateljsko družabno srečanje »planincev treh dežel«, treh različnosti vendar z istimi hotenji in željami, ki nam jih gorski svet in narava podarja. Takrat so zapisali, da so »ugotovili«, da med Giovanijem, Johaom in Janezom ni nikakršnih razlik in so bili povsem poenoteni in zbližani. Kot »najmlajšega« udeleženca mi je bilo to srečanje veliko pozitivno presenečenje in povabilo tudi kot priznanje, ko smo se na tako neposreden odkrit način še popolnoma mladi zbliževali in seznanjali.

Že na prvem celovitem delovnem razširjenem srečanju smo se tudi že dogovarjali o nadaljnji viziji delovanja za osnovni skupni usklajeni delovni program. Oblikovali so ga predstavniki planincev s področij treh narodov, ki prvenstveno gojijo enotno ljubezen do gora, ki jo še posebej namenjajo goram in cvetočemu bisernemu svetu Julijskih Alp. V delegacije Avstrije, Italije in Slovenije so bili vključevani tudi vidni alpinisti, turni smučarji, naravovarstveniki, predstavniki mlajših generacij ....

Cilji in želje nas vseh so bile, da se pogovorimo o delovnih planinskih izkušnjah, načrtih, vizijah bodočnosti, kako ohranjati in varovati gorski svet in skrbeti tudi za prijazno in varno bivanje in gibanje človeka v gorskem svetu. Nastajal in oblikoval se je celovit planinski mozaik dela, inovativnost, pobude o novih zamislih in idejah, predvsem tisto, kar odstranjuje zapreke in prepreke v ožjem in širšem okolju » treh narodov in dežel« , treh držav. K tem prvim srečanjem »planincev treh dežel« je tudi politika in državnost namenila velik pomen, saj besede , ki jih je izrekel deželni glavar v Beljaku Hans Sima na »srečanju planincev treh dežel«, da je planinstvo v veliki meri prav to, kar v največji obliki lahko pripomore k popolnemu iskrenemu utrjevanju prijateljskih vezi in enako spoštovanju med ljudmi treh sosednjih držav. Tako smo lahko spoznali, da smo z delom in poslanstvom gibanja »planincev treh dežel« postali pravi in ugledni, spoštovani in upoštevani ambasadorji planinstva in dežel iz katerih prihajamo. Tako je planinstvo »treh dežel« v letu 1965 tudi popolnoma na najbolj spontan način preseglo takratno politično stanje. Zgodile so se resnične prave vrednote za človeka in planinstvo , ki nam uresničujejo in izboljšujejo zdravo, kakovostnejšo in popolnejšo izrabo prostega časa in zbliževanja med narodi.

Slovenci bivamo na križišču treh narodnosti: Romanov, Germanov in Slovanov, to je v »raju pod Triglavom«, kot si velikokrat izposodimo zapisane besede literata Cankarja . Res je in se zavedamo, da resnično živimo v naravnem »paradižu« skupaj z Alpami, Jadranskim morjem in nižinskim goricami. To je velika danost in blagor. In te vrednote smo in jih vedno želimo deliti in doživljati s prijatelji iz bližnje in daljne soseščine. In iz sreče in naravne danosti smo Slovenci narod alpskega veselja in mediteranske dinamičnosti . In prav iz teh dejstev smo vedno iskali stike in naveze za nova doživetja nova poznanstva. Ob tem smo se morali tudi »predstaviti« in dokazati da smo za zahtevna prijateljska planinska , alpinistična druženja vedno dobro pripravljeni in usposobljeni. Sodelovanja, zaupanje, zbliževanja , spoznavanja so postali in obstali mostovi trdnih in varnih vezi med tremi planinskimi ljudstvi, narodi.

Na srečanjih »treh dežel« se ja vsaka dežela trudila, da poleg skupnih programov in nalog promovira tudi lastne nacionalne planinske maksimume. In tako se je Slovenija v letu 1966 v Vidmu/Udinah predstavila z vrhunskim alpinistom Antejem Mahkoto, njegovim predavanjem o izstopajočih slovenskih plezalnih vzponih v Zahodnih Alpah in o slovenskih alpinističnih prizadevanjih. V letu 1968 smo se Slovenci na srečanju v Beljaku/Villachu predstavili z Alešem Kunaverjem, ko je neposredno kot vodja alpinističnega »projekta« predstavil zimsko evropsko odmevno prvenstveno preplezanje Čopovega stebra v severni steni Triglava. In tako smo nadaljevali vse do »nastopa« Dava Karničarja z Jezerskega, ki je prvi celovito z vrha presmučal Mount Everest. Koncem 60 let pa so se po skoraj petih letih prijaznega in dinamičnega delovanja »Srečanj planincev treh dežel« tudi aktualno aktivirala strokovno tehnična in organizacijska sodelovanja na področju varnosti v gorah in gorskega reševanja. Z vključitvijo izjemno pozitivne osebnosti Karla Kuharja, Kurta Delischa, Doerflingerja so se odprla in aktivirala nova, za planinstvo pomembna sodelovanja , dopolnjevanja in usklajevanja v primerih nudenja prve pomoči ali reševanja na gori pomoči potrebnih to je največkrat iz okolja in področja »Treh dežel«.

Slovenija se še vedno z navdušenjem spominja 6. avgusta 1972, ko se je v Sloveniji odprl slovenski del »poti prijateljstva treh dežel« z desetimi izbranimi vrhovi. In ob tem se ne sme pozabiti na pobudnika te znamenite poti za obiskovanja gora v območjih planinskega sveta treh planinskih dežel, dr. Mihe Potočnika. Uspeh z obiskovanjem osvajanjem tridesetih kontrolnih vrhov gora je dosegel programiran namen in je bilo s transverzalisti na »Poti prijateljstva« »treh dežel« nad pričakovanji preseženo.

Ne smemo pa pozabiti najpomembnejšega začetnika, pospeševalca in spodbujevalca za zbliževanja in sodelovanja narodov s področja Julijskih Alp dr. Juliusa Kugyja, ki je vse skozi bdel in bdi nad nami in nam še vedno sporoča, kaj moramo delati in narediti za dobro gora in ljudi, ki žive v dobrem, sreči pa tudi v hudem z gorami v Julijskih Alpah.

Veliko srečo in veselje pa smo slovenski planinci doživeli, ko se nam je zgodila Evropa, samostojna državnost in predvsem v prvem desetletju novega tisočletja tudi pravnomočno slovensko članstvo Evrope in Šengen. Zgodile so gore, gorski svet prostega neoviranega gibanja v svetu in prehajanju državnih meja, ki so postale samo še formalna začrtanost, katero pa planinci z vsem spoštovanjem upoštevamo in cenimo. Obiski gorskega sveta v nekdanjem »zaprtem« omejevanem gibanju na področjih državnih meja so ponovno zažareli v ponosu neoviranega osvajanja gora, vrhov na točkah državnih meja, in pozdravi: »dober dan«; »bon giorno«, »guten Tag« so postali pozdravi razumljivosti, medsebojnega spoštovanja in planinskega veselja.

In v teh petih desetletjih smo iz desetletja v desetletje utrjevali in podoživljali dobljene vrednote in darove gora, ki smo jih zaužili v složnosti, prisrčnosti v planinski družini »Treh dežel«. Ponovno smo potrdili, da so gore bile in morajo ostati neovirano dostopne ne glede na narodnost, socialni status, narodnost, spol, starost. Različnosti in razlike v gorah, med močnejšimi in šibkejšimi, med sposobnejšimi in manj sposobnimi, bolj in manj vztrajnimi ... smo se po starem planinskem izročilu tudi v našem okolju naučili in priučili razreševati s solidarnostjo, razumevanjem in aktivnim sodelovanjem. In teh vrednot, vrednot etike, duhovnosti, estetike, kulture in medčloveških odnosov smo se naučili in naužili v kar največji meri na aktivnih in tradicionalnih planinskih pohodih, poteh, snežnih strminah, srečanjih planincev, alpinistov, gorskih reševalcev, vodnikov »Treh dežel«.

Ob pol stoletju tega »zlatega« planinskega jubileja se moramo z veliko pozornostjo zahvaliti vsem nosilcem in izvajalcem planinskih programskih aktivnosti, ki so vsako leto pripravili odlične aktualne razprave, forume in diskusije , kako ohraniti in varovati gorsko krajino, življenje in človeka na gori in pod goro in tudi v duhu sporočila generalne skupščine Združenih narodov iz leta 2002, ko je razglasila to leto 2002 za leto gora. Ob tem moramo ne samo omeniti ampak tudi poudariti, da je za Slovenijo prav PZS tista, ki je trajno in z razumevanjem v svoj program vključevala in bila prisotna na vseh pol stoletnih srečanjih treh dežel. Največji poudarek v vsebini sporočila je pa bil namenjen tudi nam, civilni društveni planinski organizaciji , da naj namenjamo kar največ prizadevanj, dela, pozornosti za dosego mirnega sožitja med gorskimi državami in skupnostmi. In to je osnovni pogoj za dosego učinkovitega in ozaveščenega »trajnostnega razvoja« , virov in vrednot, kar so osnova za kakovostno in varno življenje ljudi danes in v prihodnje. Ob tem pa smo zavezani, tudi v naprej, k aktivnemu, prijaznemu in prepričljivemu delu in v vse te aktivnosti vključevati čim več mladih, to je nosilcev in oblikovalcev naše prihodnosti. Vse to pa planinska »skupnost« v obliki »srečanj treh dežel« skrbno, učinkovito in z največjo vnemo in elanom izvaja že vse skozi pol stoletja. In tako bo zanesljivo tudi v bodoče
Hvala vam in še naprej samo tako.