Lovska zveza Slovenije: Divji petelin je zaradi motenj in plenilstva ogrožena vrsta
Povzetek članka avtorja Mirana Časa, objavljenega v Grouse News (2011/42) in v Šumarskem listu (2010/9-10).
Petelin ogrožena vrsta
Pri ohranjanju ogrožene živalske vrste je v prvi vrsti pomembno poznati razloge za ogroženost vrste, predvsem s pomočjo raziskav genetske pestrosti in bogatosti, ugotavljanjem razmer optimalnih naravnih habitatov in populacijskih sestav ter analize vsake motnje kot habitatno-populacijskega parametra. Upravljanje s populacijo ogrožene prostoživeče živalske vrste zahteva poseben nadzor in natančen raziskovalni pristop v vseh dejavnikih, še posebej pomembno je to na občutljivem obrobju življenjskega prostora ogrožene vrste.
Slovenske Alpe in Dinarsko gorstvo z gorskimi verigami med osrednjo in jugovzhodno Evropo s koridorji iglastega ali mešanega gozda, ki ga sestavljajo smreka, bukev in jelka, predstavljajo jugovzhodni rob življenjskega prostora populacije divjega petelina (Tetrao urogallus). Posebnost omenjenega naravnega habitata divjega petelina je, da je za razliko od sklenjenega severnega habitata borealnih gozdov Evroazije pogosto razdrobljen na habitatne krpe in prekinjen ter v zadnjem času tudi spremenjen. Zato postaja divji petelin v tem območju redka in ogrožena živalska vrsta.
V Sloveniji je lov na divjega petelina ukinjen, Lovska zveza Slovenije se je po dogovoru članic lovu samoiniciativno odpovedala leta 1984, devet let kasneje pa je bil lov prepovedan še z uredbo s strani države (Ur.l. 1993/57). Divji petelin je zavarovana vrsta tudi v večini držav jugovzhodnega roba življenjskega prostora oziroma njene populacije. Pozornost in skrb za ohranjanje divjega petelina v njegovem gorskem življenjskem prostoru zmernega pasu Evrope je odvisna predvsem od prizadevanj navdušencev, okoljevarstvenikov, biologov, zlasti pa gozdarjev in lovcev. Tako kot se med državami na omenjenem območju razlikuje znanje in skrb za ohranjanje različnih vrst prostoživečih živali in gozdne biodiverzitete, se razlikuje tudi znanje in skrb za ohranitev divjega petelina.
Povzetek
Populacija divjega petelina je v območju osrednje in jugovzhodne Evrope že vse od leta 1960 v številčnem upadanju. V Sloveniji so spomladanska rastišča (parišča) divjega petelina prisotna na jugovzhodnem robu Alp in na severozahodnem robu Dinaridov. Rastišča so opazovali lokalni gozdarji in lovci, ki so skušali dognati glavne razloge za upadanje števila aktivnih rastišč in s tem populacije divjega petelina. Rastišča so bila opazovana v dveh obdobjih, okoli leta 1980 (466 rastišč) in 2000 (599 rastišč). Poseben poudarek je bil na proučevanju vzrokov ogrožanja na opisanih ogroženih rastiščih divjega petelina.
V obdobju prve raziskave (1980), ko je bilo opisanih 39 ogroženih rastišč, je bilo ugotovljenih šest različnih vzrokov za upad števila aktivnih rastišč oziroma sub-populacij divjega petelina. Med najbolj izrazitimi razlogi sta bila navedena sečnja starih habitatno primernih gozdov (71,8% ogroženih rastišč) in gradnja gozdnih cest (7,7% ogroženih rastišč).
V času druge raziskave (v letih okoli 2000), ko je bilo opisanih 92 ogroženih rastišč, je bilo ugotovljenih devet različnih negativnih vplivov: gorski turizem (26,1%), sečnja starih gozdov (19,6%), napadi plenilcev (18,5%), spomladanska (gozdarska) dela v gozdu, ki ne upoštevajo mirne dobe in prepovedi del do 30. junija (Pravilnik o varstvu gozdov, 2000) (9,8%), nepravilna živinoreja s smrtonosnimi žičnimi ograjami v gozdnem prostoru (6,5%), nabiranje jagodičja, zaraščanje zadnjih pašnikov v gozdnih krajinah, in gradnja gozdnih cest ter infrastrukture. Največje povečanje v razlogih za ogroženost rastišč divjega petelina med letoma 1980 in 2000 so v (1) razvoju neusmerjenega gorskega turizma, (2) številčnejših vplivov povečane gostote plenilcev na območju rastišč, in (3) porast gospodarjenja z gozdom v spomladanskem času rastitve in gnezditve, ter nato še nenadzorovani paša živine in ovac v gozdu, zaraščanje zadnjih pašnikov v gozdni krajini idr. Primerjave povečanega negativnega vpliva plenilcev od leta 1980 je v pozitivni povezavi z naraščanjem populacijske gostote plenilcev. Številčnost kune belice (in zlatice) ter divjega prašiča kot plenilcev gozdnih kur je od leta 1980 na primer naraslo kar za 150%.
Rezultati raziskav potrjujejo predvidene vzroke groženj za ohranjanje aktivnih rastišč divjega petelina (na podlagi opisov in izkušenj opazovalcev) in predstavljajo ustrezen pristop za splošno oceno ogroženosti vrste. Zaključki raziskave z razlogi za upadanje številnosti divjega petelina, so danes pomembna izhodišča za gozdarje in upravljavce s populacijami prostoživečih vrst živali. Predstavljajo osnovo za načrtno vzpostavitev pravilnih ukrepov za ohranitev vitalne populacije divjega petelina in za trajnostno upravljanje z gozdom.
Zaključki in predlogi
Raziskava trenutnega ohranitvenega stanja populacije divjega petelina ter opredelitev in razlikovanje vzrokov glede na intenzivnost negativnega vpliva na življenjsko okolje in populacije nam dajejo pomembne smernice za pravilno načrtovanje trajnostnega upravljanja s prostoživečimi živalmi in večnamensko vlogo gozdne krajine, s stalno prisotnostjo divjega petelina.
Trajnostno in prostorsko dinamično gospodarjenje s prevladujočim deležem starega mešanega gorskega gozda iglavcev z listavci, zmerna gostota cest ter zmeren in nadzorovan (usmerjen) gorski turizem ter zmerne gostote naravnih plenilcev (lisice, kun, divjih prašičev idr.) so pomembni dejavniki za primerno upravljanje z življenjskim okoljem divjega petelina. Kontrola števila in vpliva plenilcev v območjih divjega petelina in prilagojena številčnost populacijske gostote plenilcev, je bistven regulator stabilne gostote divjega petelina oz. gozdnih kur (tudi gozdnega jereba in ruševca) v gorskem gozdu osrednje in jugovzhodne Evrope. Analiza je pokazala, da so bile ocene vzrokov za ogroženost rastišč divjega petelina, na osnovi opisov in izkušenj opazovalcev, dober in pomemben kazalec razlogov za ogroženost njegovega življenjskega prostora.
Povzela Tina Drolc (po članku iz Grouse News, no. 42, Capercaillie an endangered species due to disturbance and predation, can be named »the Rose of The Little Prince« in the southern edge of its distribution in Europe, povzetek pregledal in dopolnil avtor članka dr. Miran Čas)
Avtor izvirnega prispevka objavljenega v Grouse News se je posebej zahvalil za sodelovanje vsem slovenskim lovcem in Lovski zvezi Slovenije ter direktorju strokovnih služb Srečku Žerjavu ter odgovornemu uredniku revije Lovec Borisu Leskovicu.