Zadnja dva karavanška poldruga tisočaka sta si po svoji pojavi v sorodstvu, po statusu, ki jima ga namenja obisk, pa sploh ne
Dnevnik, sreda, 19. decembra 2007 - Kjer tišina šepeta
Preden se Karavanke na zahodu dokončno spustijo s svojih še vedno postavnih višin, alpski ostrini so se namreč odrekle že na Trupejevem poldnevu in Kepi daleč na vzhodu, še dvakrat zvedavo pogledajo nad sredogorski rob in se vsaj za dobrega pol kilometra dvignejo nad svoja podnožja. Zadnja dva karavanška poldruga tisočaka sta si po svoji pojavi v sorodstvu, po statusu, ki jima ga namenja obisk, pa sploh ne. Nižji je prešerno radodaren z razgledi na vse strani, oblegan in naskakovan, višji pa stoji sam samcat ob strani, ves zaraščen in komaj kdaj deležen kakšnega samotnega obiska, saj so se ga ognili celo zarisovalci rdeče belih znamenj, gorenjski in koroški. Ko pa tam zgoraj zagospodari zima in na Sovški planini zaženejo vse žičniške naprave, se ves ta svet med samotnim Petelinjekom in obljudeno Pečjo prelevi v živahno smučarsko mravljišče. Mir in tišina sta torej doma le na višjem od obeh, nižji pa s svojim vsestranskim slovesom razglednika na slovansko, romansko, germanskem etničnem stičišču in tromejnega križišča (Slovenija, Italija, Avstrija, ki bo to le še nekaj dni!) o miru in tišini lahko le pobožno sanja. Lahko dostopen in poleg vsega zaznamovan še s spomeniškim obeležjem iz Sri Chinmoyeve verige gora, ki so »simboli miru, spokojnosti in notranje globine«. S tem je znameniti Hindujec seveda mislil na globalna civilizacijska razmerja, »njegova » gora nad Ratečami in Sovčami pa je tudi zaradi tega obeležja postalo še bolj zaželjeno, obiska vredno romarsko zbirališče.
Petelinjek (1556 m) in Peč (1508 m)
V gorah je že prava zima. Veličastni Mangart s Petelinjeka
Pomebnejša izhodišča za naši dve gori so tri (ostalih možnosti po številnih gozdnih cestah in kolovozih z juga in severa je preveč za smiselno omenjanje): v Ratečah pri izviru Save Dolinke, v Sovčah na dnu Ziljske doline in na Korenskem sedlu, prav na mejnem prehodu, ki se mu, kot tromeji na Peči tudi iztekajo zadnje ure.
Najbolj »v uporabi« je prav gotovo pot iz Rateč čez poljane Na Trebižah in po udobno speljani stezici skozi strm smrekov gozd na vrh Peči, k vsem njenim oznakam in mogočni civilizacijski pridobitvi, televizijskemu stolpu. Kogar bo zvabil tudi Petelinjek, bo sestopil slabih sto metrov proti vzhodu, na Sovško planino in h Koči na tromeji (Dreiländereckhütte) ter se od tam po strmem pobočju tik ob (zdaj že nekdanji) državni meji (pozimi je tukaj zahtevno smučišče) povzpel na zaraščeni vrh Petelinjeka. Na Peč in Petelinjek se lahko iz Rateč podamo tudi po zahodnem grebenu, preko Kavalarke, ta pot krene navzgor dobrega pol kilometra zahodneje od zadnjih rateških hiš, od Jalna (Caserma Isonzo) in se ves čas, dobro označena, drži zložnega kolovoza, od Kavalarke in mimo kapelice Marije Snežne pa krene po gozdni cesti visoko pod vrh Peči in po strmi bližnjici od zahoda na vrh. S severa, iz Sovč (Seltschach) nas prav na greben vrh Sovške planine dostavi vzpenjača in imamo od tam na Peč zložen, na Petelinjek pa zelo strm sprehod. Kdor bo iz Sovč krenil po pohodniških pravilih, naj računa z dobrima dvema urama trde in strme hoje na planino.
Komur je več do višjega in samotnejšega Petelinjeka kot do obljudene Peči, bo na pot krenil z vzhoda, s Korenskega sedla. Glavno cesto bo zapustil takoj za gostiščem na koroški (avstrijski) strani in poiskal prve markacije v gozdu ob parkirišču. Lepo speljani stezici in na gosto posejanim oznakam bo sledil vse do zgornjega roba smučišč na Sovški planini, od koder jo bo po brezpotju in »za nosom« ubral naravnost na jug, strmo k visokemu, a žal zaraščenemu vrhu. In potem? Željan širnih razgledov, ki mu jih bo polno prgišče ponudilo že zahodno pobočje nad planino, bo seveda pohitel na obisk k slabo uro oddaljeni »zvezdniški« Peči.
O tem zahodnem karavanškem vogalu preberite več v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) in 55krat Karavanke (PZS, 2005), poglejte pa tudi na zemljevid Kranjska Gora 1: 25.000.
Mitja Košir