Avstrijski alpinist, katerega priimek je tesno povezan z našo alpinistično zgodovino (Aschenbrennerjevo smer v Travniku je preplezal njegov brat Paul s Hermanom Tiefenbrunnerjem, Peter pa je v Himalaji plezal z našim »idrijskim rojakom« Ervinom Schneiderjem), je bil del generacije, ki je v marsičem dajala dober zgled in pobude za več rodov alpinistov.

Predavanje o ekspediciji na Nanga Parbat
Snočnje predavanje Petra Aschenbrennerja je bilo najboljše, kar jih je priredilo zadnje čase SPD

Ljubljana, 15. januarja 1937
Dvorana Delavske zbornice je bila snoči nabito polna. Kako tudi ne. Predaval je eden najboljših in najslavnejših nemških predavateljev, znani alpinist Peter Aschenbrenner, gorski vodnik iz Kufsteina na Tirolskem in udeleženec dveh himalajskih ekspedicij. In prav drugo himalajsko ekspedicijo, s katero so Nemci naskočili nad 8000 m visoki Nanga Parbat in ki se je končala tako tragično, je izbral za snov svojega predavanja. Ascbenbrenner zna govoriti. Nad dve uri je trajalo predavanje, čas pa je minil kar mimogrede. Prav gotovo je bilo to najboljše predavanje, kar jih je letos priredilo SPD,

Aschenbrenner je opisal vse priprave za veliko nemško ekspedicijo v Himalajo l. 1934. Omogočili sta jo nemška in avstrijska planinska zveza s podporo države, člani himalajske ekspedicije so bili večinoma Bavarci, nekaj je pa bilo tudi Tirolcev, med njimi Peter Aschenbrenner. 700 kulijev je bilo potrebnih, da so nesli ogromni tovor, 24 kg na eno osebo. Skoraj v osrčje Himalaje so jih popeljali avtomobili, treba pa je bilo prehoditi še kakih 800 km. Dospeli so že tik pred južno pobočje onega izmed trinajstih himalajskih orjakov, ki merijo nad 8000 m. Toda od te strani je Nanga Parbat nedostopen. Opraviti so morali ogromen ovinek 14 dni do gorovja Karakorum, da so prišli na severno stran. Že s prekoračenjem Indusa so imeli velike težave zaradi strmih bregov, ki se spuščajo proti reki več sto metrov globoko. Brodnik je zahteval za prepeljavo vsakega tovora »malenkost«: 400 rupij, kar znaša okoli 6000 Din. Končno so se zedinili na 2 rupiji. In že so se začele težave. Pot je vodila po golem skalovju brez najmanjše vegetacije, sonce pa je pripekalo s 30—40 stop. C. Najtežje je bilo prenašati ogromno razliko med dnevno in nočno temperaturo. Živo srebro je v senci padlo na 15, ponoči pa celo na 30 stopinj pod ničlo. V višini 3000 m so dosegli mejo večnega snega. V tej višini ni bilo več divjačine. Zdaj je bila razlika v temperaturi še večja, čeprav so imeli člani ekspedicije na sebi trojno spodnjo in debelo, z ovčjo volno podloženo gornjo obleko, so se komaj upirali mrazu. Najtežji je bil prehod preko nekega sedla, ki je predstavljal po Aschenbrennerjevem pripovedovanju najtežjo plezalno turo, kar jih je poizkusil v svojem življenju. Ko so v neprestani smrtni nevarnosti prestali to nevarnost, so v višini približno 5000 m postavili glavno taborišče. Vrste nosačev so se že močno razredčile, ker so se nekateri morali, zaradi strogih predpisov pri prekoračenju meja, vrniti domov. V taborišču je bilo še okoli 150 oseb, med njimi 12 Evropejcev. Aschenbrenner, ki se je udeležil že ekspedicije l. 1932 in je poznal pot, je moral še z nekaterimi tovariši naprej, da poišče primerno pot in uredi medpostaje. Vedno višje so se vzpenjali in zapreke, ki so nanje naleteli, so se zdele skoraj nepremagljive. Treba je bilo preplezati ledene razpoke, globoke po 50 m in se stalno ogibati plazovom, ki so se vsak čas spuščali v globino. Dosegli so višino nad 7400 m. Tu so postavili zadnje taborišče, deveto računajoč od glavnega. To najvišje postajališče je bilo zvezano z glavnim taboriščem po radiu in malo brezžično postajo za razdaljo do 15 km.

Nenadoma je prispela iz glavnega stana vest, da se je smrtno ponesrečil en član ekspedicije in so se vsi morali vrniti, da se udeleže pogreba, kajti med domačini je razširjena vera, da gorski velikani ne trpe mrličev in uničijo vsakogar, ki bi hotel z mrličem na njegovem grebenu prenočiti. Ko je bil žalostni obred končan, so ponovno naskočili orjaka. Treba je bilo iskati novo pot, kajti vihar je pokrajino popolnoma spremenil. Zrak je postajal čedalje redkejši. Po vsakem koraku je bilo treba petnajstkrat vdihniti, ker sicer telo ne bi preneslo napora. Tovore so zmanjšali na polovico. Končno je štiričlanska predstraža, med njimi Aschenbrenner in naš idrijski rojak Ervin Schneider dosegla višino 7970 m. Treba bi bilo prekoračiti še majhen greben do vrha, kar bi bilo storjeno po njihovih računih v 3 do 4 urah. Trdno so bil prepričani, da se jim bo posrečilo. V tem so dobili povelje, da se morata Aschenbrenner in Schneider vrniti, pripravljalo se je k viharju, čeprav nerada, sta morala ubogati.

To je bila njuna rešitev. Nastal je snežni vihar, ki je divjal več dni. Pritisnil je mraz, da je živo srebro padlo na. 50 stopinj. Slabo oblečeni kuliji so zmrzovali. Na rokah in nogah so se odpirale zevajoče rane in je meso v kosih odpadalo. Za kurjavo so porabili vse smuči, ki so jih pa le malo uporabljali, kajti strmine so bile hujše kakor na največjih skakalnicah. Ko je vihar pojenjal, so ponovno odrinili proti vrhu. Že med potjo so slutili nesrečo, ker od gornjih taborišč niso prejeli nobenih vesti. In res so pri šestem taborišču naleteli na trojico vračajočih se kulijev, ki so se komaj držali na nogah. Povedali so, da razen njih ni viharja nihče preživel. Več dni so zaman iskali tovariše. V vseh taboriščih so naleteli na strašno razdejanje in kupe mrličev. Po sedmih dnevih so našli še enega Tibetanca, ki je 6 dni vzdržal brez hrane in je bil popolnoma onemogel. Zrak je namreč tako redek, da telo z lahkoto zdrži več dni brez hrane. Vse iskanje je bilo zaman. Okoli 20 članov ekspedicije, med njimi 5 Bavarcev in en Anglež so ostali pod snegom. Na vzpon ni bilo misliti. Silne snežne grmade so onemogočile sleherni korak in ekspedicija se je morala vrniti, ne da bi dosegla vrh Nanga Parbata. Bila je to ena največjih gorskih nesreč, kar se jih je pripetilo, toda preživeli člani so prepričani, da se jim bo končno prej ali slej vendarle posrečilo premagati Nanga Parbat.
Predavatelj je bil deležen viharnega odobravanja, ki ga je prav gotovo zaslužil. Skioptični posnetki so bili prvovrstni in so nam pokazali vso očarljivo lepoto, a tudi divjino himalajskih orjakov.

Slovenski narod, 15. januar 1937

Aschenbrennerjeva smer v severni steni Travnika (2379 m)

Rado Kočevar: … Paul* Aschenbrenner je znan v svoji domovini. Bil je član alpinističnega kluba »Karwendler« v Innsbrucku. V tujih revijah najdemo mnogo popisov njegovih težkih prvenstvenih vzponov. Zelo pomembna je njegova ponovitev smeri Comici — brata Dimai v severni steni Velike Zinne, katero je plezal z bratom Petrom. Severna stena Velike Zinne je v vrsti najtežjih plezalnih tur v Dolomitih. Dne 25. in 26. junija 1934 je s tov. Hermanom Tiefenbrunnerjem preplezal osrednjo Travnikovo severno steno v direktni smeri. Svoj vzpon opisuje v »Bergsteiger«-ju 1935 pod naslovom: Die unmittelbare Durchkletterung der Travnik - Nordwand.
Aschenbrennerju ni bila všeč kompromisna smer Jesih - Lipovec in sam pravi, da vodi preko sveta s 50 do 60 stopinj naklona. Smer v osrednji steni pa je skozi povprečno naklonjena 70 do 80 stopinj. Zanimiv je konec njegovega članka: »41 Stunden hatten wir nun hinter uns, 26 Stunden fallen der Klettereizu, und was bargen sie ? Kampf und Erleben, Sieg und Freude.« Svoj vzpon v steni označuje Aschenbrenner za »skrajno težaven z nadvse težkimi mesti.« Ta ocena je za nas posebno važna zaradi primerjave težavnostnih stopenj. Aschenbrenner tudi ni kar tako ocenil svoj vzpon, saj je preplezal Veliko Zinno in gotovo primerjal težave obeh sten. …

Tehnični opis vzpona smo dobili v Bergsteiger-ju (1935), kjer sta prva nemška plezalca objavila precej obširen popis s fotografijami. Naj navedem nekaj značilnih podrobnosti iz članka v Bergsteiger-ju.
Prvi naskok se Aschenbrennerju in Tiefenbrunnerju ni posrečil. Preplezala sta približno tretjino stene, ko sta zašla v silne previse in se morala umakniti. Zanimivo opisuje Paul Aschenbrenner, kako sta se spuščala čez previs. Dvojna 30-metrska vrv jima je bila prekratka, zato sta se spuščala na enojni 60-metrski. Spuščala sta se v sistemu dveh zaponk, 30 metrov je šlo dobro, a nato se je vozel obeh vrvi zajedel v zaponke. Ko se je vozel zataknil, je bil Aschenbrenner ravno sredi previsa, opor za noge ni imel in začel se je vrteti. S skrajno težavo je spravil vozel skozi zaponke in se spustil do stojišča; tovarišu je pa svetoval, naj se spusti v Dülferjevem sedežu, kar je ta k sreči tudi storil. Tudi drugi poskus je bil zaman. Ko sta bila namreč že pri vstopu, ju je vznemirilo glasno kričanje onstran doline v Rateških Poncah. Misleč, da se je zgodila nesreča, sta hitro odhitela na pomoč.
V dolini sta pa razočarana izvedela, da so kričali pastirji, ki so gnali jarce. Šele pri tretjem poskusu sta uspela. V steni sta bila dva dni, čisti čas plezanja je znašal 26 ur z enim bivakom. …

Rado Kočevar
Planinski vestnik 1949/5-6-7
*Paul je brat Petra Aschenbrennerja

PETER ASCHENBRENNER — 75-LETNIK

Ime je povezano z našim Travnikom pa tudi z našo alpinistično zgodovino, saj je bila našim alpinistom Aschenbrennerjeva plezalska generacija v marsičem dober zgled in pobuda.
Peter se je rodil leta 1902 v Ebbsu pri Kufsteinu. Izučil se je za ključavničarja in kmalu postal allround športnik: telovadec, nogometaš, kanuist, atlet, težki atlet, rokoborec in dvigalec uteži.
Udeležil se je treh ekspedicij na Nanga Parbat, dvakrat z Willyjem Merklom, leta 1953 pa je vodil ekspedicijo, v kateri je Hermann Buhl dosegel vrh. Vmes je opravil brez števila plezalnih tur in bil oskrbnik koče na Stripsenjochu, ki jo je prevzel leta 1935 in jo oskrboval skoraj 20 let. Ves čas je bil reševalec, rešil je 60 planincem življenje, pri več kot 100 mrtvih pa je sodeloval pri prenosu v dolino. Njegove velike ture so v Wilder Kaiserju, v Grossglocknerju, v Veliki Cini, leta 1928 Peutereyski greben. Na vrh Mt. Blanca je štirikrat prišel s smučmi. Imel je 70 let, ko je na Mt. Blanc petič in verjetno zadnjič »prismučal«. Vzhodno steno Monte Rosa je preplezal sam. Stopil je na 2500 vrhov, od njih je bilo 400 vrhov nad 3000 m, na 67 štiritisočakov, na 4 sedem tisočake (dvakrat na Rakhiot Peak). Franz Niederl ga prišteva po zmogljivosti in izkušnjah med velike, klasične pionirje, kot sta Bürgener in Rey.

Tine Orel, PV 1971/11