Pripovednik, se je rodil 21. februarja 1864 na Visokem pri Kranju in umrl 14. decembra 1919 kot župnik v Dupljah na Gorenjskem. Triglav o štirideset obletnici vladanja in Skalnata pečina

Njegove številne povesti iz kmečkega življenja, n. pr. Jarem pregrehe, Dom in svet 1895; Kovač in njegov sin (Večernice 1907), in iz preteklosti: Najmlajši mojster (Dom in svet 1896); Zadnji gospod Kamenski (DS 1898); Za staro pravdo (1901) ter povest v pismih Volja in nevolja (Dom in svet1898) razodevajo pripovedni dar, a so dušeslovno in oblikovno površno izdelane. V devetdesetih letih je bil vodilni pripovednik pri Domu in svetu. Bil je dober opazovalec in je zgodbo spretno pripovedoval, rad je upodabljal napake kmečkega ljudstva na Gorenjskem.

Zgodovina slovenske književnosti, Stanko Janež

Triglav O štirideset obletnici vladanja

V domovja solnčnega višavo
Ponosno dvigaš sivo glavo, Triglav,
slovenskih kralj zemlja!Čemu pač
vspenjaš nad gorovjem, Nad bornim,
ljubljenim domovjem Vrhove tri,
oj krone tri? Po čem srce ti hrepeni?

Na nebu širnem solnce sije In
žarke siplje na zemljo, Ob
žarkih bujno cvetje klije, In
gorke v srcih želje vro. In ti,
Triglav, v neba višavo Kipiš s
častito sivo glavo. Ko v dolu
še leže temine, Se tebi solnce
že smehlja, In ko zapušča že
doline, S teboj ljubo še
pokramlja.

Vladar mogočni, dobri car,
Slovenske zemlje gospodar!
Krase i Tebe krone tri, Ko demant
vsaka se blišči: Modrost,
pravičnost in dobrota, Očetov
slavnih slavna dota. Narodom
srečo le deleč, Ter blagoslova jim
proseč ITi želje pošiljaš vnete V
nebo za množice neštete.

In glej, nebo Te čuje, car, Države
širne gospodar: Kjer Tvoja se
zastava vije, Vesele tam so
domačije. — O sijaj vedno Nanj
gorko, Prisego našo čuj, nebo:
Kot Triglav nikdar ne omahne,
Slovencu vdanost ne usahne.

www.dlib.si/documents/clanki/dom_in_svet/pdf/294548.pdf  

Skalnata pečina . . .
Spisal Proto Konec iz Srednje vasi.

Odprem okno ... V hribih se dela dan . . . Pod mano bele ceste, zeleni travniki, pisana polja . . . Okrog mene gorski venec, goste hoste, ljubke planine .. . Nad mano sinje nebo, beli oblaki, žareča zarja ... Pred mano pa gorski velikan z golo glavo, s častitljivo asistenco, oblečen v rjavo haljo s sivimi gubami, potresen z večnim snegom ...
Mnogi hodijo pod tvoje podnožje, častitljivi kralj gorovja, mnogi lezejo po tvojem raskavem krilu, da pridejo do tvojega ovratja, da te poljubijo na gubasto čelo . . . Tudi jaz sem plezal na tvoje naročje, sivoglavi oče, tudi jaz sem se oprijemal tvojih kolen, se pritiskal nate, da mi ne izpodrsne, stiskal pesti, da ne omahnem, da ne zletim v prepad ... Pa vse to se mi je zdelo navadno, vsakdanje, bil sem eden izmed množice . . .
Odprem okno do kraja . . .
Pred mano sivi velikan, pa na njem, na njego­vem naročju, je skalnata pečina, čisto sama, prav edina, da ji ni para. In ta pečina je meni tako ljuba in draga kakor dober dan v letu, kakor dobra misel v bridkostih, kakor izpolnjena želja po dolgem času . ..
Znana so mi pota in steze, znane čeri in ro­bovi, znane drče in plazovi, častitljivi kralj pogorja, pa ta pečina na tvojem naročju, ta vozel na tvojem pasovju, je priklenjena na moje srce, kakor z dolgo, sedemkrat zvezano verigo . . .
Odprem okno do kraja in se sklonim čez okno ...
Skalnata pečina je pred menoj vsa . . . Zaželim po tebi, zaželim kakor otrok po slaščicah, in hre­penenje se izpremeni v gledanje . . . Dve beli čeri visita navzdol kakor dva bela trakova, počez pa zelena ruša kakor zelena porta, raztegujoča se po globokih gubah navzdol in navzgor pa tja do ča­stitljivih bližnjih sosedov očeta velikana .. . Ljuba so mi kozja pota po tebi, stari očak, pa ljubši mi je pot čez skalnato čerino ... Pa kaj pot? To ni pot, to ni steza, to ni drča, to je le skala, ostra čer, prava pečina. Ne moreš se opirati na palico, ne moreš zatikati železne osti v tla, ne moreš s podkovanimi čevlji najti stopinje, ne moreš plezati po kolenih, ne prijemati z rokami za železne kline ...
Ta skalnata pečina hoče celo srce, zahteva celo ljubezen, predlaga žrtve, sede na tvoje življenje. Le nit je, ki te drži pokonci, le las je, ki te hrani pri življenju, le volja je, ki te vleče naprej...

In vendar te ljubim, skalnata pečina! Ti greješ mojo dušo, dvigaš mi prsi! Kaj to, če po stezi hodiš, če se po drči plaziš: tvoj život je na varnem, tvoja duša miruje. Pa stopi do tega kolena starega očaka, do skalnate pečine, pa si jo oglej, pa se je oprimi, pa se spusti po njej navzgor, pa se spusti po njej navzdol . . .
In moje srce zahrepeni, moje noge me poneso pod vznožje sivega orjaka. Kakor orjaška kača svojplen tako me objame gorski velikan v svoje naročje. Pa se stisnem, duša zatrepeče, srce utripa kakor z udarci ure, roke se širijo, objamejo beli trak, belo robato čer pa se krčevito oprimejo skalnatih iz­rastkov . .. Potresem s pestmi skalnate rožičke — drže ... Srce se pomirja, oči hvaležno zro pod noge . .. Ena, dve, tri.. . Ave, Maria .. .
Moje grešne kosti se grejejo na sivi skalnati plasti. Moje oči pa zro srepo po čeri navzgor in iščejo novih izrastkov za oprijemanje. Poizkušam z desnico, pa to ni natorna skala, to je dragi kamen, ki je priletel z orjaške kraljeve krone in se ustavilza pasovim vozlom ... Poizkusim z levico. Pa to ni skala, to je kepa prsti, pobeljena z drobnim pe­skom . .. Pesti se krčijo. Volja kliče: Naprej! Nazaj je prepad .. .
Spet poizkušam. Bo. Natorni izrastek. Potresem, potresem močno. Drži. Desnica je na varnem. Levica pa le ne najde držaja, novega, višjega držaja. Pa naj počiva levica.
Naprej! Ena, dve, tri . . . Ave, Maria . . .
Pa še ni srede skalnate pečine. Spet iščejo oči novih oprijemkov. Znojne kaplje rose belo čelo.

Poizkušnje se vrše. Upanje raste, duša počiva. Levica iztakne izrastek, kakor bučo debel. Zdaj pa noge obupujejo. Le en naslonek, ki ga je desnica oprijela, je nogam na razpolago . ..
Vnovič se poženem. Oberoč držim za skalnato bučo, leva noga pa sloni na malem izrastku . . . Ave, Maria . ..
Roka ne najde ničesar, ne desnica, ne levica. Oko pa zre navzgor po beli čeri. Oko zre, zagleda, pa roka ne doseže. Torej, brezposelna noga, ti hajd na delo! 

Noga deluje, tipa, drsa, oprijema, pa ne prime ... Duša trepeče, život trepeče, noga na skali čuti mravljince. Kaj bo ? . . .
V duši se bije boj. Dve misli se borita med seboj. Ali dol, ali gor? ali smrt, ali tvegano življenje? Smrtne srage se bore z znojnimi sragami. In te smrtne kapljice so drzne, so urne, se prelivajo, se pre­takajo, se smejajo, smejajo tako zaničljivo, se obnašajo tako oblastno, se širokoustijo zbadljivo .. . Kaj bo ? Znojne kaplje pa se zbirajo v kotu, pod čelom, v očesni kotlici, pa se pripravljajo na resno, odločilno bitko. Moja duša miruje, moli, moli kakor mati, ki čuva ob postelji bolnega otroka. Ne moli z ustnicami, samo trepeče, ne govori razum, samo srce vzdihuje, pa prepušča vse modrosti božjega znanja ... Ave, Maria . . .
Noga se zarine v skalo, život se pomika više in levici je spet sreča ugodna. Zagrabi za mahovit izrastek, in kosti mojega rojstva se povzpno in steg­nejo naravnim potom. Oči gledajo vrh belih trakov, vozel pasu, gube nad opasjem. Še dvakrat in pečina je za nami. . .
Pa života se je prijela trudnost, omahle roke so se tresle, utripajoča kolena so drevenela, srce je postajalo, v dušo je legal mrak . . . Volja se je okre­pila, telesne moči so pešale . ..
Oči so izgubile sokolji vid, medlele so kakor oči dosmrtnega jetnika. Oči so pešale, pa niso mogle zazreti kakega oprijemka. Spet je treba vzeti cepin-ček v roko in klesati. Kamenite drobtine so letele čez glavo in se usipale za vrat pa za pas, otožni, enoglasni udarec cepina, kakor rudarjevo kladivo je zvenel v breg in plan, tam gori v ozračju pa se je zibalo košato telo divjega orla in njegovo bistro oko je čakalo plena, bogatega plena na skalnati pečini...
Zona me strese, ko dvignem oči proti nebu. Na­mesto nebeške tolažbe mi angel smrti pogleda v obraz. Vročina je prihajala v moje prsi, mraz je stresal otrple ude. Sapa je obtičala v prsih, tesno je prihajalo v srce . . .
Pa stopinja je napravljena . .. Ena, dve, tri.. . Ave, ave . . .
Skoro nezavesten se držim oberoč za vozel in ga objemam. Nove moči so prilezle na beli dan. Hladen vetrič je pihal smrtne srage s čela v dolinico. In tam, koder so se prej zbirale znojne kaplje, so se tiščale smrtne srage. Pa veterc jih je odpihal iz očesne kotlice tja v širno plan in oči so zgrešile divjo ptico v sinjem zraku. Roke so žele zmago, noge pa so še štrlele proti zijavemu prepadu. Život se je opomogel in prevzel vlogo brezposelnih stopal.
Še enkrat, še enkrat, še en junaški povzpenj, še en drzen potegljaj, še en spreten dvig — pa je pe­čina pod nogami. . .

Ave, Maria, gratia plena . ..
Vrh skalnate pečine, na voglatem pasu sedim in zrem v dolino, zrem v zijavi prepad pa hladim utrujene ude. Srce bije pravilno, život počiva, duša moja se raduje, poskakuje, vriska veselja, polje zmage, daje hvalo .. .
Ljuba si mi, skalnata pečina, ljuba in draga, saj si kos mojega življenja, saj je vezano nate moje srce, saj sem ti upognil svojo voljo, zastavil svo­jega rojstva kosti, svoje glave možgane.
Trda si, pečina moja, težave rastejo na tvojem hrbtu, pelinova je tvoja prijaznost, raskava tvoja vljudnost. Pa te imam rad, pa so prijetni spomini nate, lepo dišeče tvoje rože, sladke njih korenine,
preljuba moja pečina!
*
* *
Desna noga je izkopala malo globino.
Ena, dve, tri... Z največjo hitrostjo in varnostjo se povzpnem, uprem vse svoje moči na desno nogo. Z levo pestjo pa zagrabim za prej nedosežni skal­nati izrastek. Komaj sem zagrabil zanj, že izpo-drsne leva noga in visel sem le za levo roko na skalnati pečini. Hitro si pomagam z vsem životom, da desna noga prileze na skalnato bučo. Pa zdaj je bil vlak prekratek in visele so kosti mojega trupla kakor troprsti lenivec na drevesu. Nič drugače. Desna noga žlezi dol, desna roka pa sezi po cepinček v torbico in hiti, da izklešeš v skalo luknjico . . .
Desnica hiti, levica pa utripa . . . Luknjica je na­pravljena, cepinček drži. Pa kaj, ko je treba še druge luknjice za nogo. Pa ta mora biti večja, da gre vanjo noga, ne cepinček.
Levica je že utrpnila, pa še drži krčevito. Zdaj je treba pospešene hitrosti. Desnica že drži za ce­pinček, levica omahne, pa se povzpnem z vso močjo, potegnem za cepinček, počasi leze život dalje, zobje škrtajo, mrak se dela pred očmi, leva noga pa tipa in išče izklesane stopinje . .. Ave, Maria ...
In spet odpiram okno . .. Pod mano bele ceste, zeleni travniki, pisana polja . . . Okrog mene gorski venec, goste hoste, ljubke planine . .. Nad mano pa temno nebo, sivi oblaki, žareči bliski .. .
In ti, gorski kralj, z oblaki zavito glavo kakor s turškim turbanom, odet v sivo haljo, potresen z rjavim snegom, ti me ne vidiš; pa jaz te vidim, vi­dim skalnato pečino, sladkost mojih dni, veselje mojih spominov . ..
Odprem okno do kraja . . .
Ti skalnata pečina pa tvoje bele čeri pa tvoje rjave drče pa tvoj zeleni pas — vse to mi zopet dviga srce, polje dušo, volji pa kleše kamenit pre­stol, vdolben v mogočno skalo, ki je ne izpodje voda, ne razdene potres, ne premakne pekel . . .
Huda so tvoja pota, mučna hoja po tebi, skal­nata pečina! Bolezen mi je nakopala, udje so se tresli nad prepadom, srce je bilo kakor obsojena trepetlika, sapa si je zaprla pot iz prsi, jezik je zeval žeje, duša je romala po visokih hribih in iskala svo­jega gospodarja. Pa bolezen je prestana, bol po­zabljena .. .
Odprem okno do kraja in se sklonim čez okno ...
Grom pretresa dol, bliski švigajo nad glavo gor­skega velikana pa treskajo po gori doli, počez po gori ter svetijo skozi megleno jezero, pa kažejo skalnato pečino, kažejo spomin mojih ur, kažejo skalnati prestol moje volje . ..
Zato si mi tako ljuba, moja pečina, zato ste mi tako drage, moje bele čeri, zato ste mi tako pri srcu, sive drče! Moja duša se je vrnila z visokih gora pa se spet veseli svojega bitja. Ona raja, če­prav se solnce joka za oblaki, ona ljubi, čeprav bliski treskajo ob pečino ...
Moja duša se veseli belega dne, se veseli pre­stane hoje, prijetni spomini romarske duše se bude pod njeno streho. Smeji se ji divji orel nad skal­nato pečino, v obraz se ji reži strma čer, zavistno lice hribolazčevo jo gleda, „višje duše" jo gledajo z mračnim čelom, filistri višejo nosove, „ožji krogi" pojo „slovo in naročilo".
Moja duša pa sloni na skalnati pečini, gleda na dovršeno dejanje in poje pesem o zmagi .. .

www.dlib.si/documents/clanki/dom_in_svet/pdf/296034.pdf