Nejc Zaplotnik: »Zelo, zelo dobro! Kolikor glav, toliko misli, kolikor src, toliko smeri!«
UVOD
Da, tako se je pač primerilo. Življenje se mi je namreč tako naravnalo, da sem veliko večino svojih mladih let, lahko bi se reklo, vsa svoja mladostna leta, ki so se raztegnila še naprej, daleč v obdobje zrelosti in mogoče celo starosti, da sem torej vse te mladostne dni, preživel na popotovanjih. Po šest, in celo več mesecev na leto sem potoval širom po zemeljski obli in celo dneve, ki sem jih preživel doma, v svojem rojstnem kraju, sem moral z najrazličnejšimi nalogami, včasih jasnimi in preprostimi, mnogokrat pa sila skrivnostnimi in zapletenimi, potovati iz kraja v kraj. Tako bi se lahko reklo, da sem vse življenje na poti. Zato ni prav nič čudno, da sem se srečal in spoznal z mnogimi ljudmi in da je bilo med njimi največ popotnikov, da so moja znanstva z ljudmi ostala nekako na ravni bežnih srečanj s popotnimi znanci, čeprav se je primerilo, da sem enega in istega človeka srečal mnogokrat, pa vendar na povsem različnih krajih. Eden redkih ljudi, katerega pa sem imel priliko spremljati dlje časa in na nek način skozi različna obdobja njegovega življenja, je bil Peter Simsen. Srečala sva se mnogokrat, na mnogih krajih in večkrat sva imela kar dalj časa skupna pota. Bil je eden tistih popotnikov brez pravega cilja in vzroka, popotnik brez razloga bi rekel. Ne morem trditi, da mi je bil povsem blizu, saj sem pred takimi ljudmi vedno občutil nekakšno skrito spoštovanje in občudovanje, obenem pa tudi, ravno tako skrit, vendar sila močan prezir. Kajti nikdar nisem mogel razumeti večnih popotnikov brez razloga, ker so moja potovanja imela vedno nek stvarni smisel in cilj. Mnoge, zelo tajne in pomembne naloge so mi bile zaupane, tako da so bila moja potovanja vedno čisto in povsem poslovna. Ni še preteklo dovolj časa, zgodovina in pomembnost teh nalog se še ni dovolj odmaknila, da bi jih lahko zaupal komurkoli, kaj šele širšemu krogu manj ali pa slabo poučenih ljudi. Preveč stvari je vezanih nanje, preveč vzrokov in posledic bi povzročile, preveč lepo tekočih in usmerjenih dogodkov, bi moralo menjati svoje tire, ali bi celo izgubili vsako možnost, da se iztečejo do konca. Toda kljub temu, sem imel oči vedno na stežaj odprte in ušesa pripravljene sprejemati vsak šum. Konec koncev pa je bila to tudi moja dolžnost.
Toda vrniti se moram k Petru Simsenu. Ne spominjam se več natanko, kdaj in kje sem ga prvič srečal, niti koliko srečanj se je zvrstilo kasneje, z vso gotovostjo pa lahko trdim, da sva bila mnogo časa skupaj na poti. On je bil prost in zapustil je glavne ceste, kadar se mu je zahotelo, jaz pa sem bil v službi in na nek način podložen in odgovoren, mnogokrat obremenjen s pisanjem poročil ali ustnim poročanjem in neprestano zaposlen s skrivnimi srečanji, zato mu vsekakor nisem mogel slediti, niti si tega nisem želel, ker sem bil vedno, kar lahko potrdijo vsi moji bežni sopotniki, pokoren služabnik in sem vestno izpolnjeval zaupane mi naloge. Bil sem namreč, lahko bi se reklo, nekakšen prvi tajnik, ali nekaj podobnega, čeprav nisem bil nikdar javno imenovan in si nisem pridobil nikakršnega uradnega naslova, niti kakšnih višjih, priznanih stopenj izobrazbe. Toda preden sem si pridobil to odgovorno, z nekaterih, da, celo z mnogih strani gledanja, težavno službo, sem moral skozi nešteto stopenj šolanja. Imel sem to smolo, da so bile univerze in ustanove, kjer sem se moral in želel izobraževati, raztresene daleč naokoli in leta in leta potovanja od ene do druge, niti dve namreč nista bili na istem kraju. Celo to se je zgodilo, in to nekajkrat, da sem pripotoval na vnaprej določen kraj, kjer sem bil vpisan po natančno določenem vrstnem redu in kjer sem že z odliko opravil sprejemne preizkuse, pa so v času mojega potovanja ustanovo prestavili in seveda niso mogli pustiti nikakršnega sporočila o novi namestitvi, tako da sem mnogo časa izgubil z iskanjem. Na tak način nisem nikdar in 20 nikjer mogel pognati korenine ali vskaliti in kljub svoji vztrajnosti, ki mi jo celo moji vneti kritiki in nasprotniki, morajo priznati, sem nekajkrat, ali še bolje, mnogokrat zapadel v skušnjave in mislil vso stvar opustiti. Toda, kakor že rečeno, sem bil in ostal zvest služabnik, dasiravno stvar ni bila tako lahka, nasprotno, bila je celo mnogo težja, kakor so mi jo opisali in kakor sem jo videl sam na začetku, ko sem se odločal in odločil. Tako sva se spoznala s Petrom Simsenom in prehodila obilo sveta tako rekoč z roko v roki, čeprav se v resnici nikdar nisva dotaknila drug drugega, niti si nisva segla v roke ob snidenju ali slovesu, ker so ravno slutnje, ki sva jim morala oba znati dobro prisluhniti, govorile, da se bodo najine poti še neštetokrat križale. Če se prav spominjam, v njegovi družbi nisem spregovoril veliko besed, mogoče pet ali nekaj več ob vsakršnjem srečanju, saj je bila v tem primeru moja sveta dolžnost poslušati. Toda ne smete me imeti za nekakšnega prisluškovalca in tajnega poročevalca ali celo špijona, čeprav so bile te besede v zvezi z mojim imenom že izrečene in bi se tej stvari, z nekaterih vidikov, lahko celo z vso upravičenostjo, reklo tudi tako. Peter Simsen je postal moj guru, nekakšen učitelj, čeprav sem moral vsako njegovo besedo in vsak njegov še tako nejasen namig sporočiti naprej, in čeprav je vedel za to. Mislim celo, zadnje čase celo z vse večjo gotovostjo, da je sodil Peter Simsen v najvišjo stopnjo mojega skrivnostnega izobraževanja, v nekakšno potujočo univerzo, da bi mi na ta način skrajšali čas šolanja in izpopolnili dneve čakanja. Toda ta trditev ni bila nikdar potrjena, saj je Peter Simsen zbiral okrog sebe mnoge ljudi, večkrat tudi cele skupine, toda nikomur ni posvetil toliko popotnih korakov, kakor meni. Tako sem ure in ure, predvsem pozne večerne, ali ob kakšnih prebliskih sredi dneva, ki so jih povzročili mnogi nenavadni dogodki ali pojavi na cesti in ob njej, poslušal zgodbo njegovega življenja. Toda to ni bila zgodba, ki bi se začela z začetkom ali preteklostjo in končala s sedanjostjo in rahlimi namigovanji prihodnosti, ali celo opisovanji trdnih načrtov in izvršenih dejanj tako da sem le z veliko težavo izluščil nekakšno nit, nekaj, čemur sem potem lahko sledil in sestavljal poročila. Mnogi so trdili, bilo je tudi zapisano in javno izrečeno, da je šlo v njegovem življenju predvsem za nesrečno ljubezen do ženske in čisto preprosto njegovo neodločnost in nesposobnost, da bi to žensko tudi osvojil, kakor se temu reče v pogovornem jeziku, in jo obdržal kot svojo, torej si jo prilastil z vsemi pravicami umirjenega zakonskega moža in družinskega očeta. Toda lahko potrdim z vso gotovostjo, ki pa je zopet le moja gotovost, da tudi če je res šlo za ljubezen do ženske, to predvsem ni bila nesrečna ljubezen, saj kolikor lahko sam presodim, ki nisem nikdar bil obremenjen s takšnimi stanji, ker bi prinesla motnje v moja poslovna potovanja in v objektivnost sprejemanja, gledanja in poročanja, je treba šteti za nesrečne ljubezni tiste, ki umrejo kljub temu, ali pa predvsem zato, ker so vezana in ne le vezana, temveč celo zahtevajo, telesno prisotnost, nikakor pa ne tiste, ki so se dvignile nad le-to in so se tako obdržale in ohranile vso svojo svežost in moč. Torej ni bila nesrečna njegova ljubezen, če že hočemo ali želimo, ali celo zahtevamo opredelitev med dvema neoprijemljivima pojmoma, kar pri nas lahko zavede v popoln nesmisel in nam zamegli pogled, mislim pa celo, v kolikor je tu sploh šlo za ljubezen do ženske, to nikakor ni bilo neko konkretno zemeljsko bitje z določenimi telesnimi in psihičnimi različnostmi od tistih, ki so nam znane v naši moški družbi, temveč le za neko sliko, nekakšno podobo ali notranjo duševno stvaritev ali mogoče samo za nekakšno slutnjo in obrio dioris podobe takega zemeljskega bitja, ki na žalost toliko mnogim zelo zmožnim moškim pritegne vse misli, jih ohromi pri njihovem poletu in stremljenjih za pomembnimi stvarnimi cilji poslovnega življenja.
Kadar sva potovala skupaj, sem molče meril cesto s hitrimi koraki, da sem dohajal njegove dolge noge, ki niso hodile odvisne od njegovih misli in ga le s težavo dohajajoč poslušal, le sem in tja sem si upal privoščiti, kadar mi je postal popolnoma nejasen, kako kratko vprašanje, on pa je govoril mirno in stalno in nepretrgoma, kakor da bi napeljal vodo na srednje velik budistični mlin, ko pa je s svojim tenkim posluhom ugotovil, da mu ne morem več slediti, se je sunkoma ustavil, tako da se je zgodilo, da sem zatopljen v poslušanje odšel več korakov naprej in sem se moral vrniti, mi z mirno roko izročil njegov najbolj svež zveščič pesmi, napisanih s sila drobno pisavo, ki mi je povzročala hude preglavice pri razvozlovanju, in tiho zapustil glavno cesto, po kateri pa je bilo meni strogo naročeno hoditi.
Sedaj, ko se že leta in leta najine poti niso več križale, sem prepričan, da je njegova vloga prisotnosti v mojem življenju končana in da je nastopil čas moje svete dolžnosti poročanja. Pri tem mislim le na njegovo vlogo telesne prisotnosti, saj kljub dolgotrajnemu in noro napornemu Izobraževanju nisem za nekakšnega tajnega vohuna, če že hočete govoriti o meni v slabo zvenečih besedah, ki nam zapustijo v ušesih temno obarvano brnenje, še nisem uspel doseči tiste stopnje popolnosti, da bi bil ob telesni ločitvi sposoben opraviti isto, ali pa vsaj približno isto oziroma nekaj podobnega, tudi v svoji notranjosti. Mogoče bo zvenelo kot opravičilo, a mišljeno je le kot golo dejstvo, da moj poklic resnično ni lahka zadeva in ne dovoli površnosti v nobenem pogledu in na vso moč se trudim, da se po vseh svojih najboljših močeh volje in zavesti čim bolj približa idealnemu in resnično zvestemu služabniku. Sem namreč v službi lastnega srca. V poročilu Petra Simsena, kakor tudi v vseh drugih poročilih, ki sem jih ali jih bom moral povedati, napisati, zapeti ali zašepetati, sem se skušal na vsak način tudi v besedi približati njegovemu načinu govora, misli, hoje, spanja, bedenja in sploh vseh stanj, v kakršnih mi je bilo dano videti ali zaznati ga, tako da je konec koncev napisane besede treba dobesedno jemati zgolj za njegove in nikakor ne za moje, saj sem sam le skromen tajnik, tako rekoč poslovni človek in nikakor ne pesniška duša ali celo sanjač brez tal pod nogami.
Nejc Zaplotnik
Nadaljevanje na povezavi v PV
ČLOVEK VEDNO NA POTI*
Spet se srečujem z Nejcem Zaplotnikom. Spet s posredovanjem pisane besede, katere zven, tako značilen za tega avtorja, tokrat zamira že ob svojem rojstvu. Srečujem se namreč s torzom, s prvimi petindvajsetimi tipkanimi stranmi obsežnejše, a nedokončane zasnove. Roman (?) o Petru Simsenu (Nejcu Zaplotniku?) bi bil to, ko bi tisti usodni plaz z Manasluja kruto ne prekinil plodnega snovanja. Naj bom še natančnejši: gre za uvod na štirih tipkanih straneh in pol ter za dvajset tipkanih strani besedila, ki bi morda (vsaj slutiti je tako) predstavljale prvo poglavje romaneskne zgradbe. In še eno pojasnilo: zakaj govorim o romanu? Zakaj predvidevam nekaj, kar lahko obstaja le kot fikcija? Odgovor: ne gre za kakšno avtorjevo sporočilo, da namerava napisati roman, pač pa je zgradba napisanega tista, ki opozarja na prej omenjeno možnost. Sicer pa ni torza, ki bi s seboj ne nosil ugibanj in s konkretnimi dokazi nepodprtih sklepanj.
Zato ostanimo pri besedilu, ki nam je ponujeno v branje, na razpolago, in ostanimo pri njegovem avtorju, katerega spominu naj bo to njegovo (in moje) pisanje namenjeno.
Z besedami iz uvoda in s tistimi z začetnih strani o Petru Simsenu, se Nejc Zaplotnik nedvomno vključuje v svoj ugledni (čeprav neobsežni) literarni opus in prav v tem zadnjem poskusu je slutiti temeljit obrat k tako imenovani »čisti« literaturi. V (sicer komaj začetem) Petru Simsenu slutim Zaplotnikov literarni diskurz na tisti ravni, ki ga sicer razkriva tudi njegova »Pot« in še marsikateri njegov spis, vendar vsi skupaj delujejo znotraj metodološke celote, kakršno opredeljuje avtobiografska izpoved.
Peter Simsen pa je vsaj do tja, do kamor ga lahko (nam ga je dano) beremo, izpoved, ki nosi s seboj neki drug naboj. Odpovedovanje lastnemu jazu v prid pripovedi sami. Zapostavitev lastne izkušnje v prid življenjskih spoznanj, ki izkušnjo presegajo zaradi univerzalnosti časa in prostora. Zaplotnik kot pisec »romana« ni več predvsem pripovedovalec Nejčevega življenjskega pasijona, ampak je opazovalec od zunaj. Rekli bi: nevtralen pripovedovalec prav tistih eksistenčnih resnic, ki jih še v »Poti« zapiše v prvi osebi.
In vendar si ne morem kaj, da bi v Petru Simsenu ne bral Nejčeve življenjske filozofije, kakršno nam je izpovedal v »Poti«, kajti tudi Simsenova usoda je usoda človeka, ki je vedno na poti, toda na poti, kakršno sam izbira, saj avtor pravi: »On (Peter Simsen) je bil prost in zapustil je glavne ceste, kadar se mu je zahotelo.« Še več, Nejčev glavni junak je popotnik brez razloga, toda le za konvencionalnega, v družbene norme globoko utopljenega opazovalca. Peter Simsen pa je pesnik, njegov curriculum vitae je poezija, zato njegovo potovanje ni hoja po glavni cesti, tolikerim zaukazani, ampak je kot hrepenenje. Zato tokrat še enkrat zapisujem (prvič sem to storil ob podobni priložnosti v PV 12/1983) Baudelairove besede: »Malheureux peut-etre l'homme, ma/s heureux l'artiste que le desir dechire!« — »Nesrečen je morda človek, toda srečen umetnik, ki ga razjeda hrepenenje!« (Charles Baudelaire: Le Spleen de Paris, Le Livre de Poche, Pariz 1972, str. 141.)
Ko sem te pesnikove besede prvič zapisoval, še nisem vedel za Petra Simsena, takrat se mi je zdela hrepenenja polna sleherna Zaplotnikova izpoved, ki govori o trenutkih v gorah. Zdaj pa spoznavam in zaznavam neko novo razsežnost — vnaprej sem z Baudelairovimi besedami povzel svoj tokratni zapis, katerega gradivo je tisto hrepenenje, ki je Nejcu nalagalo zahtevno nalogo: pisati! Hrepeneti in zato pisati, pisati iz hrepenenja. Tega pisanja, ki je odgovorno dejanje, se je Nejc loteval odgovorno, kajti vedno je nekomu nekaj pripovedoval. Kot pisatelj bralcu. Temu bralcu je bil hote in edinemu odgovoren, bralec pa naj ga sprejema takšnega, kakršen v tej svoji izpovedni ekstazi je; tudi tistega, ki povsem na koncu nedokončanega teksta pravi: »Zelo, zelo dobro! Kolikor glav, toliko misli, kolikor src, toliko smeri!«
Morda bi bilo teh mojih spremnih besed dovolj že po prvem odstavku, vendar se mi po premisleku le dozdeva, da se Zaplotnikov literarni opus zaokroža šele v trenutku, ko se v javnosti pojavlja »Peter Simsen« (kolikor ga je napisanega) in s tem se tudi moja naloga razširja: začeto dokončati. Dokončati poskus nekega določenega branja vsega, kar je Nejc zapisal in objavil, torej javnosti znanih tekstov. Seveda bi bilo lažje, ko bi imel tokrat pred seboj dokončano delo, tako pa sem obsojen le na ugibanja — kako bi po Nejčevi volji potoval skozi svoje literarno življenje Peter Simsen. Pa vendar: kadarkoli se srečujem z Nejčevo literaturo, mi je to v estetski užitek in v tehten premislek, spomin pa, ki to branje spremlja, me umešča v razmerje časov minulega. Ki pa jih spomin na prijateljstvo presega s svojimi blagoglasnimi govoricami večnega.
Mitja Košir
* Besedilo z naslovom Peter Simsen, katerega avtor je pokojni Nejc Zaplotnik, je uredništvu Planinskega vestnika odstopil za objavo Ciril Zlobec, glavni in odgovorni urednik Sodobnosti.
Planinski vestnik 1986/01 pdf