NeDelo - Dejan Ogrinec: O tem, kako ostati uspešen kljub recesiji, smo se pogovarjali s Paulom Petzlom, lastnikom podjetja, ki izdeluje vrhunsko plezalno opremo.
Petzl ni samo ime podjetja. Je sinonim za opremo za alpinizem, jamarstvo in delo na višini. Pomeni zaupanje, spoštovanje, legendarnost. Nobeden od alpinistov, jamarjev ali tistih, ki vsak dan, za svoj kruh, visijo na vrveh visoko nad tlemi, ko se vpne v plezalni pas, karabin ali plezalni varovalni komplet, ne pomisli, da bi bilo lahko z (plezalno) opremo kaj narobe.
Zanimivo, tudi sam, ko sem neštetokrat visel (dobesedno) v zraku, nisem podvomil o opremi, ki me drži pri življenju ali priklenjenega na zemljo, če se izrazim metaforično. Od kod tako neomajno zaupanje, je težko reči, ampak ime opreme Petzl je eno tistih, ki se jih drži sloves najboljšega, tudi najdražjega, in ime, ki daje (za)upanje, da ti bo tudi v temi, sneženju ali viharju uspelo preživeti.
Podjetje Petzl s sedežem v francoskem kraju Crolles je upravičeno pojem. Odlikujeta ga inovativnost in predvsem uporabnost. Družinsko podjetje sta zaznamovali trmoglavost in pronicljivost ustanovitelja Ferdinanda Petzla, po drugi svetovni vojni vodilnega jamarja Francije in Evrope. Medtem ko je v delavnici ročno pilil in izdeloval svoje prve kose jamarske opreme, je pri starejšem sinu Paulu zaznal smisel za inovacije, delavnost in neverjetno zagnanost. Zato je še mlademu položil v srce, da naj njega, očeta, začetnika in ustanovitelja, močno preseže in naj svoje mladostne iluzije in zagnanost vloži v projekt narediti tudi – nemogoče. Ni se zmotil. Oče namreč.
Paul Petzl je s svojim bratom in ženo Catherine pozneje popolnoma pretresel očetovo idejo, lastno podjetje in celoten poslovni svet tako imenovanega outdoora. Postavil je temelje popolnoma drugačni poslovnosti, ki se v Evropi šele uveljavlja: nekakšnemu socialnemu podjetništvu. Z drugačnim pristopom je presegel konkurenco, ki mu zadnja leta običajno sledi z enoletnim zamikom.
Paul Petzl je lani prejel nagrado za življenjsko delo na največjem mednarodnem sejmu za prostočasne dejavnosti v Friedrichshafnu. A nagrade mu niso podelili zaradi visokih zaslužkov, radodarnosti pri plačah delavcev (550 zaposlenih ima, od tega 450 v matični Franciji) ali inovacij, temveč tudi zato, ker je povsem potiho, brez pompoznosti, ustanovil svojo fundacijo, ki rešuje marsikateri ekološki, moralno-etični ali zgodovinski problem. Vse povezano z gorami, naravo ali ljudmi gora.
Na pogovor s Paulom Petzlom sem čakal dolgo. Rekli so mi, da ga ne bom dočakal. Po več spodletelih poskusih sem nepričakovano trčil vanj na sejmu ISPO 2012, na katerem je njegovo podjetje znova dobilo glavno nagrado, za čelno svetilko NAO. Povprašal sem ga po bistvu njegovega uspeha, zanimalo me je, kam z vsemi milijoni evrov, ki jih zasluži in, seveda, kako se loteva posla in razvoja svojega podjetja. A pogovor sva začela s fundacijo Petzl.
Od kod ideja za fundacijo?
Ta projekt je čisto moja zamisel, odgovor na veliko vprašanj, ki so mi švigala po glavi zadnja leta. Kako najti čisto novo, drugačno obliko komunikacije s trgom, ki bi hkrati na pravi način povečala vpliv podjetja. Kako spremeniti doseg kupcev, ki so pogosto (pre)močno specializirani, kako pripeljati nove kupce, ne zgolj športnike. Kako doseči večji vpliv pri nečem koristnem za človeštvo. Navdih za fundacijo, ki bo varovala naravo, mi je dal prijatelj François Lemarchand. Prepričal me je, da sem sprejel idejo naše podružnice v ZDA (v Salt Lake Cityju, Utah), ki je odkupila kar celotno plezališče – fascinantno, mar ne? – Castel Town Tower, da so plezalci dobili svoj mir.
Na kateri projekt ste doslej najbolj ponosni v fundaciji?
Brez dvoma na projekt varstva znanega in zloglasnega velikega ozebnika na Aiguille du Goűter. Po njem vodi pot na Mont Blanc. S tem projektom smo se ukvarjali dalj časa in pri njem sodelovali tudi z drugimi. Do leta 2008 smo končali tri študije. S pomočjo gorskih vodnikov iz Chamonixa smo preučili zgodovino nesreč v zadnjih 20 letih; 42 dni smo opazovali ozebnik zelo od blizu, da smo izmerili količino in obliko padajočega kamenja (opazili smo tudi velike skale), prešteli število ljudi in spremljali, kdaj so najpogosteje prečili ozebnik. Naredili smo predlog za gradnjo predora pod njim. Poleg tega mi je osebno zelo všeč projekt, ki je ohranil najstarejšo kočo v Alpah. Kočo Meije, zgrajeno leta 1910. Zdaj je po naši zaslugi prenovljena in je dosti udobnejša za oskrbnike in obiskovalce kot prej. Francoska planinska zveza jo je hotela zrušiti, za to je imela že vsa dovoljenja.
Kaj za vas pomeni uspeh?
Motivira me ideja, da delam resnično dobre in uporabne izdelke. Podobno me je učil oče. Tako ljudem izboljšujem življenje. Ni dovolj nižja cena, sprememba barve, dizajna in podobno. Izdelek mora biti vedno boljši. Uporabnejši. Trdim, da podjetje najlaže zasluži, če ponuja izdelke, ki ljudem pomagajo. Uspeh mi pomeni tudi to, da naše podjetje stalno napreduje in je na poti do uspeha. Naša vrednost je, da nenehno ponujamo nekaj novega. Predstavljamo novo vizijo sveta in spreminjamo svet. Pa čeprav samo alpinistom, jamarjem ali tistim, ki delajo na višinah, v nevarnih okoliščinah.
Kaj je vaša poslovna posebnost?
Nikdar ne razmišljam o trgu. To delajo drugi. Iščem, opazujem, kaj bi ljudje morda potrebovali. Svoje vizije delim z vsemi odprtimi ljudmi. Tudi kot športnik nenehno
razmišljam, kaj bi bilo lahko še boljše. Vsrkavam ideje in jih premlete vržem nazaj.
Danes boste v roke dobili nagrado sejma ISPO za svetilko NAO. Kako je nastala?
Ta pot je bila dolga. Že pred 14 leti sem v ZDA kupil svetilko s šestimi svetečimi diodami in odšel na 300-kilometrski treking v Libijo. Ko sem se vrnil, sem primerjal to svetilko z našimi in dojel, da je prihodnost drugje. Svetloba mora biti bela, ne rumena, kakor smo verjeli prej. Na trg sem potem kot prvi uvedel naglavno LED-svetilko. Tako je šlo takrat. Zdaj je težje. Trenutno so zanimivi lažji in majhni izdelki. Lahka in majhna svetilka, denimo, ne potrebuje veliko energije za delovanje. Toda vsi uporabniki si želimo še močno svetilnost, saj smo čedalje dlje v službi in se lahko med tednom s svojimi dejavnostmi ukvarjamo samo v temi. A ko sem sam uporabljal našo naglavno svetilko za tek Ultra, sem opazil, da me zaradi preveč svetlobe lahko boli glava. Za raz¬voj svetilke NAO smo plačevali pet do šest ljudi, ki so dve leti delali v popolnoma zaprtem oddelku, v strogi tajnosti. Samo idejo – spreminjanje svetilnosti glede na ozadje – pa mi je dal eden od naših zaposlenih. Na leto vložimo približno 1,2 milijona evrov v razvoj in to se nam seveda obrestuje. Imamo tudi svoj inštitut. Vsakoletna bera nagrad na sejmih me zato ne preseneča, imamo pa neobičajno težavo – kljub recesiji ne dohajamo povpraševanja naših kupcev.
Kako je oče vplival na vašo pot? Navsezadnje je on začel.
Oče je bil bolj izumitelj. Vedno je bil izjemno vesel, ko je kaj odkril. Zato sem ga zelo občudoval. Njegove iznajdbe so bile kot nagrada. Ljudje so se jih res veselili. Izboljševal je jamarsko tehniko, način reševanja iz njih in hitrost prodiranja v brezna. Nedvomno sem se tega naučil pri njem. Ni pa ga zanimal posel. Z njim in bratom smo dolga leta, dneve in dneve, ročno izdelovali izdelke. Takrat sem dojel, da moram napredovati. Oče mi je tudi že zgodaj rekel: »Paul, ti imaš drugačno pamet kot jaz. Uporabi jo. Pojdi se učit!«
Vas je kot otroka kdaj odpeljal v kakšno podzemno jamo?
Zanimivo, ni. Nikoli. Sam sem začel zahajati vanje. Moja prva odprava je bila leta 1970 na planoto Vercors, v brezno Goufre Berger. Sam svoje otroke od otroštva vodim na plezanje, daljše pohode in smučanje v gore. Rad tečem, po službi, ponoči, za vikende plezam v plezališčih, najraje pa hodim v gore na turnih smučeh, kajti ne prenesem gneče smučarskih središč. Kakšnih deset ur na teden si vzamem za šport. Če je mogoče, čim več zunaj v naravi.
Kako to, da ste pred leti začeli izdelovati posebno delovno opremo za delo na višini?
Preprosto zato, ker so jo v 90. letih potrebovali jamarji, ki so začeli odpirati podjetja za delo na višini.
Kako se lotite novih, svežih idej? Jih najprej delite z drugimi, direktorji, razvojniki?
Vsa družina ves čas razvija nove ideje, temu v šali rečemo uporaba vrvi. To vam težko razložim. Gre za pogovore, kako izboljšati izdelek, mu dodati novo vrednost, ne pa za to, kako širiti posel. Začnem z idejo, če deluje, če ima glavo in rep, jo uporabim. Lahko se pohvalim, da imamo v podjetju veliko inteligentnih ljudi. To je velika dodana vrednost podjetja. Zato nimam samogovorov kot nekoč, ampak raje dobro poslušam. Vsakogar in vse, kar mi predstavijo.
Vas je strah konkurence? Kitajske, denimo?
Ne bojim se, prej nasprotno. Ta pritisk je dober, tako delujem pamet¬neje. Zdaj imamo težave s Kitajci, ker izdelujejo nelegalne kopije naših izdelkov, ki se pojavljajo na trgu. To je precej neprijetno. Pa ne zaradi izpada zaslužka, ampak se bojim, da se bo komu kaj zgodilo. Ljudje verjamejo v naše ime in vedo, da gre za kopije. Po drugi strani pa nas naši kupci zdaj še bolj spoštujejo in nam zaupajo. To je naša prednost. Navsezadnje se zavedam, da je svet velik in da je na njem prostora za vse. Mi ne moremo narediti vsega.
Kako se razumeta z bratom? Ste vi šef in on posluša ali je kako drugače?
Moj brat Pierre je neverjeten. Pomaga mi pri vsem ali se vsaj dela, da to naredi. Bistveno je, da to dela zelo diskretno. Je vodja proizvodnje in ima poseben značaj, ljudje mu zaupajo. Nenehno se pogovarjava, o čem razmišlja, kje vidi izboljšave, in me pri odločanju o novostih zelo usmerja.
Imate kakšno novo poslovno vizijo?
Da. Z več podjetji, ki so sicer naša konkurenca, se dogovarjam za skup¬ni nastop. Ljudem bomo pomagali bolje razumeti potrebo po gibanju v naravi, saj samo to prinese boljše zdravje. Če bomo skupaj, bo za vse ceneje in doseg bo večji. Morda bomo ta projekt predstavili že na letošnjem poletnem sejmu (v Friedrichshafnu, op. p.).
Je kdo iz družine Petzl v ožjem vodstvu podjetja?
Seveda. Od vsega začetka Catherine, moja žena, ki je neverjetna opora. Ne verjamem, da bi brez nje podjetje doseglo tako raven. Ona je tista, ki pritisne name, da končam vse, kar si zastavim, in samo ona me obvešča, kaj se dogaja v podjetju. Ukvarja se s pomembnimi kupci, predvsem pa je zelo realna glede razporejanja dnevnih obveznosti, večino težav ji uspe sproti rešiti.
Menda je vaš laboratorij legendaren. Kaj vse se dogaja v njem?
Marsikaj. Od testov elektronike do tega, da pri testiranju čelad razbijemo veliko glav lutk. Zgradili smo, denimo, kopijo stavbe, da so gasilci na njej vadili reševanje in hkrati preizkušali naše izdelke. Razvili smo opremo, ki jim še bolj pomaga preživeti med reševanjem. Nazadnje smo razdelili še sto takšnih kompletov v New Yorku, da v praksi preverimo, ali smo res zadeli bistvo.
Ne glede na velikost podjetja ga imate za družinsko. Kako to?
Petzl je in bo ostal družinsko podjetje srednje velikosti, vsaj dokler bom živ, če se tako izrazim. Sem stoodstotni lastnik podjetja, ki mu je uspelo doseči velik vpliv na svetovni trg. Menim, da bolj delujemo v korist zaposlenih kot lastnikov. Vedno samo vlagam. Nenehno! Navsezadnje je to podjetje, ki ne nosi samo mojega imena, ampak tudi ime mojih otrok. Rastemo počasi, a vztrajno. Z bratom sva imela deset let najnižjo plačo na oddelku. Vse, ves denar sva pustila v podjetju. Po približno petih letih se to seveda zelo pozna. Nasploh raje pustim zaslužek ljudem ali podjetju, kakor da ga vlagam v banko ali bi ga v obliki davka vračal državi. Ne verjamem ustanovam. Pač pa v ljudi. Vanje vlagam. Zato smo eno redkih podjetij, ki premore lasten inštitut za raziskave in testiranje.
Kako pa sta na vas vplivala slava in bogastvo?
Ne glede na to, da živim na gradu, ki smo ga obnovili, in nisem revež, sem vedno oblečen preprosto. Hrane ne zajemam s (pre)veliko žlico. Preveč hrane škodi, poleg tega izgubimo koncentracijo. Moja osebna vrednota je razvoj. Ves čas spremljam, kaj delajo drugi. Ne proizvajam veliko, raje kakovostno. Vedno želim ostati prvi, pri vsakem izdelku. In, seveda, biti v nenehnem gibanju.
Dejan Ogrinec
besedilo in fotografije