Dnevnik - Katja Petrovec: Pesimistična ugotavljanja, da bomo zaradi globalnega segrevanja hodili na slapove plezat le še v tujino, se vsaj letos niso uresničila.
Zima je resnično tu. Bolj ostra in mrzla, kot smo si upali predvidevati lani. Slapovi so že "narejeni", zato se pesimistična ugotavljanja, da bomo zaradi globalnega segrevanja ozračja hodili nanje plezat le še v tujino, vsaj letos niso uresničila.
Narejenega je že veliko ledu, tako v najbolj priljubljenih alpskih dolinah lednega plezanja, Tamarju, na Jezerskem in v Logarski dolini, kot tudi v senčnih dolinah Trente in čez mejo. Plezati je mogoče tudi na umetno narejenem ledu v soteski Mlačca pri Mojstrani.
Vse po dvoje in še več
V Ljubljani najbrž ni bilo več kot minus dve, čeprav se mi v teh dneh zmeraj zdi, da živim med Laponci, se oblačim kot Laponka in diham oster, mrzel laponski zrak. Sonce me ne gane preveč, kajti več ko ga je, bolj jasno je in bolj je mrzlo. S plezalskega vidika me zadnja dva tedna niti Primorska ne zanima več, saj me takoj spomni na zanohtane prste. Zato sem raje izbrala - kot da ne bo "nohtalo" - rokavice in cepine, senčno sotesko Mlačco in minus, minus, minus…
Dvoje hlač, ene od njih iz termovelurja, druge klasične schoeller. Dvoje nogavic, ene volnene, druge navadne. Gamaše, kapa, šal. Majica, menda namenjena ekstremnim vremenskim razmeram, še ena kratka majica za povrh, termoflis in windstopper, s prav tako notranjo termo obdelavo. Rokavic pa tudi dvoje: windstopper soft shell, s katerimi lahko prav izvrstno držiš cepin in za silo z njimi tudi poplezaš po skali, druge pa iz kuhane volne, ki dajejo dobro termično zaščito, si pa z njimi, dokler se seveda ne navadiš, malce okoren, še posebno če imaš manjše prste. Kljub vsemu se je zgodilo, da so prve rokavice, namenjene plezanju in držanju cepinov, tudi tokrat odpovedale na celi črti, saj so se po bližnjem srečanju z ledom kar nalezle njegove temperature. Vse dokler ni začelo vsepovsod znotraj njih žgati in siliti navzven. Potem je zabolelo.
Pravila obnašanja
V Mlačci je bilo vsaj po moji oceni minus deset stopinj Celzija, še raje več, poleg tega nas je obkrožal en sam led, ki s svojo temperaturo ni milil okolice kot morje pozimi. Vstopnina za plezanje stane uradno devet evrov podnevi, od desetih zjutraj do štirih popoldne, in evro več za nočno plezanje, do desetih zvečer. Ti pa znajo Gorenjci tudi za popoldansko plezanje zaračunati okroglo cifro.
V glavnem, led je narejen, za varnost je poskrbljeno. Pleza se le na "top rope", torej z varovanjem od zgoraj; varovališča so narejena in zavarovana z ograjo. Pasti z vrha čez led ne moreš, navsezadnje se lahko vpneš še v jekleno žico na vrhu in samovaruješ v času, ko prestavljaš vrv iz enega varovališča v drugo. Priporočljiva dolžina vrvi je vsaj 70 metrov, vendar se da tudi s 60-metrsko splezati lažje smeri v prvem delu plezališča. In če kateri kos opreme pozabiš doma, si ga lahko v leseni brunarici ob plezališču tudi sposodiš, za pet evrov.
Veljajo tudi posebna pravila obnašanja, od tega, da vsak pleza na lastno odgovornost, uporablja obvezno opremo in čelado…, do tega, da pitje alkohola ni zaželeno.
Eksplozija v prstih
Gneče sredi tedna ni bilo. Tako si lahko splezal vse, kar si želel in do koder si bil sposoben. Led je bil po besedah izkušenejših dober, na določenih mestih še moker, drugod že prav trd. Ni pa tudi tukaj šlo brez opazk in neumestnih spodbud mimoidočih Kopitarjev, ki naj bi sodili le čevlje. "Močno usekaj, še v moker led ne gre, kaj šele v trdega."
In potem, kot bi se od same jeze pognal motor v rokah in nogah. Pik, pik, stop, stop… pik, pik, stop, stop… Vse do vrha, z lahkoto in hitro, predvsem pa z nekaterimi posvojenimi skalnimi gibi. Že dolgo namreč ne velja več, da moraš biti za plezanje predvsem močan.
Na vrhu smeri pa spet bum. Prsti, zaviti v kuhano volno, ki pa jih vsaj polovico smeri nisi več čutil, so na koncu eksplodirali od vročine. Če bi bil človek sam, bi kar zakričal od bolečine, tako pa sem raje stisnila zobe in čakala, da mravljinci in bolečina popustijo. Toliko tudi o tem, kje bolj nohta, na Primorskem ali v ledu.
Dokaz, da je predvidevanje o Laponski vse prej kot za lase privlečeno, je bil na koncu še zamrznjen avtomobil. Če so se vrata še odprla, nikakor ni bilo mogoče obrniti ključa in vžgati avtomobila. Pihanje in segrevanje ključa kmalu ni več groteska, ampak goreče upanje, da ne ostaneš v tej zamrznjeni deželi, kjer po desetih minutah stanja na miru ne čutiš več niti prstov.
Katja Petrovec