Slovenske novice - Špela Ankele: Eden najboljših slovenskih pilotov helikopterjev, sin pesnice Neže Maurer, po upokojitvi delal v tujini ... Miklavž Škofič - Maurer (1962‒2015) 
ZGORNJI BRNIK – Ta teden je pilote in druge člane vojaške helikopterske posadke, leteče gorske reševalce in zdravnike globoko pretresla žalostna vest, ki je prispela iz Sierre Leone. V letalski bazi na letališču Jožeta Pučnika so izvedeli, da se je v tej afriški državi tiho končalo življenje Miklavža Škofiča Maurerja, upokojenega pilota helikopterja Slovenske vojske. Mnogi se strinjajo, da je bil leta 1962 rojeni sin pesnice Neže Maurer in brat klovnese Eve Škofič Maurer eden najboljših, kar jih je kdaj pilotiralo vojaški helikopter s slovenskimi oznakami.
Od smreke do smreke
O tem sem se lahko pred skoraj devetimi leti prepričala sama. Takrat je ravno pilot z zavihanimi rokavi, ki so ga letalski kolegi klicali tudi Miki ali Majk, na Kriško goro nad Tržičem (1471 nadmorskih metrov) v nadvse gosto meglo varno pripeljal helikopter, s katerim so po hudi alergijski reakciji rešili mojo znanko, tedaj 16-letno Anjo. Šlo je za minute. Posadka, na čelu katere je bil izkušeni pilot, ki je v tisti megli po njegovih besedah letel »od ene do druge smreke«, se je tega presneto dobro zavedala. Tvegali so, uspelo jim je in rešili so mlado življenje. Miklavž Škofič Maurer je leta 2007 sodeloval tudi pri zahtevnem reševanju planincev z Mangarta in še bi lahko naštevali življenja, ki jih je rešil, ter opisovali podvige, ki so zaznamovali njegovo poklicno pot.
Kot so nam povedali tisti, ki so dobro poznali poklicno pot Miklavža Škofiča Maurerja, je vojaško akademijo končal leta 1983. V Zagrebu je delal na helikopterju Mi8, v vojaškem plovilu Slovenske vojske pa je letel do upokojitve leta 2010. Zaradi velike ljubezni do letenja je zadržal svojo letalsko licenco. Po dostopnih podatkih se je kot pilot helikopterja januarja letos v afriški državi Sierra Leone pridružil agenciji, ki deluje pod okriljem Združenih narodov.
Pilot, umetnik in bohem
»Prijatelj, pilot, motoristični kolega, umetnik in bohem, popotnik in avanturist ... Velik človek, ki bi ga najlaže opisali kot svetovljana, zaradi njegove bistrosti, razgledanosti, modrosti, rahločutnosti. Mož, ki je kljuboval napisanemu, ki je vedno spraševal zakaj in trmasto iskal zato. Druženje z njim je bilo vedno doživetje – pa naj je bilo v službi v helikopterju, na mnogih motorističnih potovanjih ali ob kozarcu osvežitve. Pogovori z njim so nepozabni, bili so zabavni, poučni, polni modrosti in zanj značilne ironičnosti. Miki, s svojo izjemnostjo si potrdil, kako močno lahko posameznik oblikuje ljudi in svet okoli sebe. Kako in kaj čutimo v dneh od tvojega odhoda, najlaže povzamem z besedami Danteja: 'Ni večje bolečine kot v dneh žalosti nositi v srcu srečnih dni spomine,'« je ob žalostni novici zapisal Aleš Ledinek Ajsmen, še eden v vrsti izkušenih vojaških pilotov.
Podobno je o prijatelju povedal nekdanji poveljnik vojaške helikopterske eskadrilje Srečko Habjanič, med piloti imenovan Hempež: »Letalcu nemirnega duha, kot je bil, ni bilo dovolj leteti samo v helikopterjih, hotel je še več. Tako je sam sestavil letalo doma in z njim uspešno letel, dokler mu ni narava ponagajala s premočnim bočnim vetrom pri pristanku. Tako se je s svojim letalom raztreščil poleti 1991 in se zaradi tega zdravil skoraj eno leto. Pozneje je postal pripadnik slovenskega vojaškega letalstva in se s svojimi izkušnjami takoj aktivno vključil v gradnjo mladega slovenskega letalstva.«
Upokojeni major in nekdanji poveljnik eskadrilje Jože Kalan, ki so mu kolegi radi rekli kar Ata, se spominja: »V enotah letalstva Slovenije se Miklavž ni pojavil takoj v prvih skupinah, ko smo se šolali v LEM (Letalska enota Milice), ker je doživel nesrečo z letalom. Ker pa je imel že v času nekdanje Jugoslovanske armade veljavno dovoljenje pilota helikopterja, se je po rehabilitaciji zelo hitro in uspešno vključil v delo helikopterske eskadrilje. Z odličnim teoretičnim znanjem in odlično tehniko letenja je vrhunsko obvladoval letenje na helikopterju Bell 412, tako v dnevnih razmerah kot tudi v instrumentalnih, kar smo začeli šele v Slovenski vojski. Svoje znanje in izkušnje je zelo uspešno in nesebično prenašal na mlajše pilote. Še posebno rad je sodeloval pri nalogah za potrebe reševanja na cestah in predvsem v gorah, kjer se je nanizalo več reševanj, za katera lahko trdim, da jih je opravil vrhunsko.«
Za vedno v spominu
Med nekaterimi temi vrhunskimi akcijami je bil v helikopterju tudi gorski reševalec in hkrati leteči zdravnik Jurij Gorjanc. V imenu zdravnikov in gorskih reševalcev je povedal, da jim je bilo v čast, ker so smeli leteti z Miklavžem: »Ko si vrhunski, ni treba, da o tebi govorijo, pišejo, vedo. Tako je mislil in bil prepričan. Hkrati pa je rad celo sam kaj napisal – takrat je to postalo literarno delo. Rad je letel s helikopterjem in obvladal ga je. Rad je reševal življenja, kar sploh ni samo po sebi umevno. Marsikdo mu dolguje svoje življenje. Ne le ponesrečenke in ponesrečenci, tudi mi, gorski reševalci, ki smo z njim leteli v temi, megli, hudem vetru. Nikdar ne bom pozabil nekaterih akcij z njim, med njimi izstopa akcija v megli na Kriški gori, ko smo rešili mladenko, ki – kot je zapisal – 'še niti ni začela živeti'«.
Ta mladenka s Kriške gore, Anja, je medtem odrasla in postala mlada mamica. Povedala nam je: »Zelo sem hvaležna, da sem ga lahko pozneje, bilo je v Kamniški Bistrici, spoznala. Takrat mi je opisal, kako je potekala reševalna akcija. Dejal je, da je bilo zelo tvegano, rekel je celo, da bi takrat skoraj izgubil službo, saj je na kocko postavil celotno posadko. Ampak ni mu bilo žal, da je tako ravnal, saj me je rešil, in vesel je bil, da je to storil. Rešil je moje življenje, zato bo za vedno ostal v mojem spominu.«
Hvala, Miklavž
»Miklavž, hvala za vse. Bil si odličen človek, prijatelj, pilot... Odšel si. Spomin nate in na tvojo dobrosrčnost pa bo ostal za vedno. Izrazil si se tudi kot pisec. Besedila, ki si jih napisal, povedo, kako velik človek si bil. R.I.P.« S temi besedami so se od Miklavža Škofiča Maurerja poslovili kolegi piloti, zbrani na letalskem portalu sierra5.net, kjer lahko še danes preberemo prelepo ubesedene opise peščice njegovih helikopterskih podvigov.
Špela Ankele
Miklavž Škofič-Maurer, 1962-2015
Sierra5net - Milan Korbar: Spoznala sva se precej pozno v najini vojaški karieri. On je bil pilot, odličen pilot, pravijo njegovi sodobniki. Ker sem tudi sam ljubitelj letenja sva si imela veliko povedati vsakič, ko sva se srečala, kjerkoli so se križale službene poti. Letenje in ljubezen do letenja je nekaj, kar je neozdravljivo, ko se z njim okužiš. Od tod tudi izvira sposobnost razumeti se brez filozofije in odvečnih besed. Tako preprosto je to.
Ko sem se pred nekaj dnevi spraševal, kaj neki počne zdaj, ko je v pokoju, me je v četrtek presenetila novica, da je odletel v nebo: »Piloti ne umrejo, samo odletijo v modro nebo in ne pristanejo več.« Novica je prišla iz oddaljene dežele, Sierra Leone, kjer je nazadnje delal ali bolje rečeno, letel.
Decembrski dan leta 1962 je moral biti zelo lep in srečen za slovensko pesnico Nežo Maurer, ki smo jo kot pesnico spoznali že, ko smo bili še otroci v osnovni šoli. Takrat je v Ljubljani na svet prijokal Miklavž. Da ga je navdušenje za letala prijelo takrat, ko ga je v 6. razredu osnovne šole s seboj v zrak vzel družinski prijatelj, ki je bil, kako priročno, pilot, je povedal v svoji predstavitvi. Kot je to za tisti čas bilo značilno, je bila edina pot do poklica pilota vojaška šola. Pri nepolnih štirinajstih letih je odšel v vojaško letalsko gimnazijo v Mostar. Da jo je končal z odliko je skoraj odveč navajati. Po selektivnem letenju in sprejemu na letalsko vojaško akademijo v Zadru, se je odločil za kariero pilota na helikopterju. Seveda je tudi diplomiral z odliko. Najprej je letel na helikopterju gazela, kasneje pa na Mi-8. V Zagrebu je služboval do leta 1991, ko je prestopil v Teritorialno obrambo Republike Slovenije.
Po ustanovitvi letalske enote TO je bil razporejen vanjo. Opravljal je različne dolžnosti in naloge. Bil je vodja posadke na helikopterju B-412, učitelj letenja in tudi preizkusni pilot. Do upokojitve oktobra 2010 je v Slovenski vojski opravljal veliko različnih nalog, med katerimi lahko naštejem mednarodne lete, sodelovanje v mirovnih operacijah, šolanje mladih pilotov, reševanje v gorah, cestno reševanje, prenašanje tovorov v gore za oskrbo planinskih postojank. Ukvarjal se je tudi z iskanjem novih smeri pri razvoju uporabe helikopterjev za potrebe civilne družbe.
NI naključje, da je bil zunaj vojske, v kateri je prebil vso poklicno pot, najbolj znan med gorskimi reševalci in nasploh med reševalci. Skupaj s kolegi iz helikopterske enote Slovenske vojske je bil na mnogih reševalnih akcijah in urjenjih za reševanje v gorah. Pri tem delu je bil mnogo več kot samo še eden od dežurnih pilotov, ki čakajo na klic in se nanj odzovejo. Bil je mislec, ki je znal vedno oceniti mejo med tveganjem in pomenom neke akcije. Njegovi pilotski kolegi trdijo, da je bil verjetno eden najboljših pilotov helikopterjev v Slovenski vojski.
Šele po upokojitvi smo izvedeli še za en njegov dar. Na pobudo kolegov in prijateljev je objavil nekaj zanimivih in čustveno navdahnjenih prispevkov za revijo Letalo in slovensko letalsko spletišče sierra5.net. Predpraznično razmišljanje , Belo na belem in Mala Anja ali reševanje na Kriški gori so poželi nemalo navdušenja med obiskovalci in bralci tega in spletišča. Prepričan sem, da je vsem žal, ker nam je njegova mnogo prezgodnja smrt odnesla še marsikatero zanimivo zgodbo. Morda tudi katero iz časa po upokojitvi, ko je delal v tujini. Ne bi pa smelo biti to odkritje presenečenje za poznavalce literature in dela njegove mame, Neže Maurer, saj je prav on izbral in za knjižno izdajo uredil vsaj dve pesniški zbirki: Kadar ljubimo (leta 1990) in Litanije za mir (leto 1991).
Težko je opisati vse dejavnosti, s katerimi se je ukvarjal v svojem prekratkem življenju. Zato namesto konca samo: »Hvala, Miklavž, da smo lahko bili s teboj.
OPENSOARING, 8. februarja 2015, besedilo Milan Korbar, fotografije Rok Einhaver, osebni arhiv in PZS)