Primorske novice - Helena Race: SLAVNIK ►150 let od rojstva dr. Henrika Tume odvetnika, politika, publicista, planinca ...
Ne zgodi se pogosto, da je treba na kulturno prireditev ob taki ali drugačni obletnici peš na vrh hriba in da je vabilo namenjeno le povabljencem.
Obalno planinsko društvo (OPD) Koper pa je slovesnost ob 150. obletnici rojstva dr. Henrika Tume zadržalo v takih okvirih, ko je v koči - imenovani po Henriku Tumi - na Slavniku pripravilo nekakšen simpozij o njem. O njegovem življenju in delu, gorništvu ter družini so govorili Branko Marušič, Fulvij Živec in Dušan Tuma.
Po kako uro dolgem pohodu iz Podgorja so člani OPD v Tumovi koči tik pod vrhom Slavnika pripravili vse potrebno za prireditev. Sledila sta še skupinsko fotografiranje vseh udeležencev in polaganje cvetja ob Tumovem portretu na steni jedilnice v koči, potem pa so se posvetili življenju in delu dr. Henrika Tume.
To, da je koča na Slavniku imenovana po Turni in da imajo nekateri kraji Tumovo ulico, ve kar nekaj ljudi. Tistih, ki na vprašanje, kdo je bil Turna, odgovorijo z vsaj nekaj podatki o njegovem političnem, publicističnem ali gorniškem delovanju, je že precej manj. Še manj pa tistih, ki bi z gotovostjo lahko o njem povedali kaj več.
Nad Trstom in morjem
Le kje so razlogi, da se koča na gori, ki le za 28 metrov presega tisočaka, leži skoraj ob morju in je del istrskega polotoka, imenuje po Henriku Tumi? Spletna enciklopedija ali površno branje prispevkov o Tumi tega odgovora ne ponudita, zakaj je pred 51 leti koča dobila njegovo ime, pa so pojasnili razpravljalci na Slavniku. "Saj ta planinec in alpinist sodi v visokogorje, v osrednji svet Julijskih Alp ... A Tuma je najprej spoznaval planinski svet med Javorniki in Slavnikom," je odgovoril Branko Marušič, poznavalec dr. Henrika Tume. Pod Slavnikom pa leži Trst, ki mu je Tuma pripisoval velik pomen za Slovence. In pod Slavnikom je morje. Tuma je zapisal, da imajo Slovenci le eno pot do veličine, in to je morje, je še pojasnil Marušič. "Ob simboliki Slavnika se tako združujeta dve najbolj pomembni sestavini Tumovega življenja in dela, gorništvo in javno politično delo."
Tuma pa je bil še marsikaj drugega: pravnik po izobrazbi, sodnik, odvetnik, posvečal se je jezikovnim problemom, terminologiji, bil je domoznanec, esejist, pisal je pravno literaturo, posvečal se je vzgoji, verskim in filozofskim vprašanjem. "Henrik Tuma, slovenski odvetnik, politik, publicist, planinec, jezikoslovec. Rojen 9. julija 1858 (le deset dni mlajši je bil še en pionir slovenskega gorništva Julius Kugy, op. p.) v Ljubljani, umrl je 10. aprila 1935 v Ljubljani," je zapisano v prvem odstavku spletne enciklopedije. "V Novi Gorici ima doprsni kip, v italijanski Gorici in nekaterih drugih mestih se po njem imenuje ulica, v Tolminu drevored. V južnoameriških Andih so leta 1952 argentinski Slovenci kot prvopristopniki poimenovali po njem še neimenovano goro Torre Tuma (2550 metrov), na najvišjem primorskem hribu pa so planinci leta 1957 postavili planinsko kočo in jo poimenovali: Tu-mova koča na Slavniku (1028 metrov), v Ljubljani obstaja od leta 1995 naprej gorniški klub dr. Henrik Turna" še beremo.
Socialist za delavce
Po osnovni šoli v Ljubljani je šolanje nadaljeval na gimnaziji, po šestem letu šolanja pa je opravil učiteljski tečaj in začel učiteljevati v Postojni. Nato je odšel v Trst, opravil gimnazijsko maturo in odšel na Dunaj študirat pravo. Vrnil se je v Ljubljano in delal pri nekem odvetniku, nato opravil pripravništvo pri deželnem sodišču v Trstu, leta 1890 postal sodnik v Tolminu, štiri leta kasneje pa v Ajdovščini. Takrat se je oženil. Rodilo se mu je deset otrok, a so trije umrli v rani mladosti. Nato je delal kot odvetnik v Gorici, Trstu in Ljubljani. Umrl je star 77 let, 14 let za tem, ko so časopisi objavili lažno vest o njegovi smrti.
Tako v Trstu kot v Gorici je uradoval v slovenskem jeziku, zato so ga goriški deželni politiki povabili v svojo sredo. Kot kandidat političnega društva Sloga, edine politične organizacije Slovencev na Goriškem, je bil izvoljen v deželni svet. Boril se je za pravice Slovencev, ustanovil obrtno zadrugo v Gorici, sodeloval pri ustanovitvi narodnonapre-
dne stranke, ljudske posojilnice, trgovsko obrtnega društva ... Po koncu mandata 1908 je prestopil v socialdemokratsko stranko, urejal socialistično revijo Naši zapiski, za neuresničeno mednarodno konferenco v Stockholmu pa pripravil spomenico, s katero je želel javnost seznaniti s problemom Slovencev, zlasti s soočenjem z načrti imperialističnih držav, predvsem Italije, ki ji je Tuma očital permanentni imperializem. Po italijanski zasedbi Primorske se je opredelil za levega socialista, deloval pa je kot zunaj strankarski politik. V Ljubljani (od 1924 do 1935) je delal kot odvetnik, bil aktiven v Slovenskem planinskem društvu, pisal je in predaval.
"Primorci imamo Henrika Tumo za rojaka, saj je s premori preživel na Primorskem celih 48 let," je povedal Marušič.
Kultura, ki še živi
Tumovo planinsko pot je predstavil Fulvij Živec. "Tumi je bil alpinizem kultura, ker so bili pomembni vrhovi, gora z vsem, kar spada zraven. Nekoliko pozneje so bili vrhovi doseženi. Ko so bili vrhovi doseženi, so stopile v ospredje stene. Moja generacija je plezala smeri, danes pa plezajo le še številke," o spremembah v alpinizmu od časov Tume do danes razmišlja Živec. In ga umešča v čas. "Tuma je bil rojen leta 1858. Le leto prej je bil v Londonu ustanovljen Alpine club. To je bil čas, ko so nekateri alpski štiritiočaki še čakali, da nanje stopi človek. Umrl je leta č. 1935, ko sta Rudolf Peters in Martin Meier preplezala severno steno Grandes Jorasses, v času, ko se je že krepko uveljavila šesta stopnja. Za njen začetek štejemo leto 1925, ko sta Gustav Lettenbauer in Emil Solleder preplezala zahodno steno Civette v Dolomitih. Tumo lahko štejemo za enega od začetnikov slovenskega alpinizma. V gore je začel zahajati že leta 1873."
Hodil je po Tirolski in Ogrski, alpinistične tehnike se je naučil pri Nemcih. Pri nas je opravil številne prvenstvene vzpone. Sam in prvi je preplezal severno steno Mojstrovke, skupaj s trentarskim vodnikom Jožetom Komacem pa je leta 1910 kot prvi Slovenec preplezal severno steno Triglava, povzpel se je čez stene Jerebice, Loške stene, Rombona, Velikega Špičja, Kanjavca, Škrlatice, Jalovca ... Leta 1907 je začel sistematično obdelovati Julijske Alpe, z namenom, da si zapiše pristna imena gora in dolin. Pri delu so ga spremljali domači vodniki, lovci in pastirji, tako da je prišel do imen iz prve roke. Plod zbiranja je bilo imenoslovje Julijskih Alp, ki je izšlo v letih 1928-1929.
"Veliki ljudje vidijo prek svoje dobe," je ob koncu pregleda Tumovih vzponov dejal Živec. In čeprav so nekatere Tumove ideje preživete v času, se tisti, "ki jim alpinizem niso le številke, še vedno lahko pogovarjajo s Tumo".
HELENA RACE