Primorske novice - Neva Blazetič: V Posočju so pred 120 leti sredi gora med prvimi organizirano planinarili.
V Posočju praznujejo 120 let planinstva, ki je skozi burno zgodovino krepilo nacionalno zavest
Pionirji primorskega planinstva
V Posočju so pred 120 leti sredi gora med prvimi organizirano planinarili. Takratni začetniki si niti predstavljati niso mogli, kako množično bodo ljudje čez sto in več let rinili v hribe. Od prvih 43 članov v celotnem Posočju se danes Planinsko društvo Tolmin s skoraj 700 člani lahko pohvali, da je v slovenskem vrhu glede na zaledje v prebivalstvu. Z odmevnimi dosežki na različnih področjih nadaljujejo napore in veselje predhodnikov, ki so se morali med drugim boriti tudi za to, da so gore spet postale slovenske.
Na prelomu 20. stoletja je bila hoja v hribe predvsem domena izobraženih krogov. Kmetje, ki so morali zaradi dela gristi kolena v strminah, niso razumeli, zakaj se gospodje zgolj zaradi veselja potijo v gorah. Danes v hribe hodijo skoraj vsi - za zdravo telo, umiritev ob opazovanju prelepe narave in bistrenje glave.
Posoški planinci so od vsega začetka navdihovali planinstvo na Primorskem in širše. In to počnejo tudi danes. Planinsko društvo (PD) Tolmin je dedič nekdanje Soške podružnice Slovenskega planinskega društva, ki so jo leta 1896 ustanovili v Tolminu. Bila je začetnik organiziranega slovenskega planinstva v Posočju, pa tudi širše, saj v takratnem času na Primorskem ob boku nemške ni bilo še nobene druge slovenske planinske organizacije. Zavedni posoški ljubitelji gora so se povezali pod vodstvom odvetnika Karla Trillerja. Prvim planincem od Soče v Trenti in Loga pod Mangartom do Kanala so se kmalu pridružili Cerkljam, Goričani in še mnogi s celotne Primorske in širše. V prvem letu delovanja so vpisali 43 članov.
Krepitev slovenske nacionalne zavesti
Glavni cilj podružnice je bil, “da ohrani istini ono samoslovensko lice, katero so tuja društva spačila že marsikateremu lepemu kraju slovenske domovine", so zapisali v pravila delovanja. Ta cilj so negovali vseskozi v času burne primorske zgodovine. V letošnjem jubilejnem letu je tolminsko planinsko društvo pripravilo vrsto prireditev, s katerimi so obujali spomin na dolgo prehojeno pot in poudarjali pomen soške podružnice za razvoj planinstva v Posočju in za krepitev slovenske nacionalne osveščenosti. Zaključni dogodek se obeta jutri ob 18. uri v tolminskem Kinogledališču s slavnostnim govornikom, predsednikom Planinske zveze Slovenije Bojanom Rotovnikom, in bogatim kulturnim programom. V galeriji je od 5. novembra na ogled razstava Fotografi praznujejo ob 120-letnici planinstva v Posočju, ki bo odprta do konca meseca.
Navdihovali so ostale na Primorskem
Označevanje planinskih poti, društveni izleti in gradnja koče na Krnu so sledili osnovni usmeritvi, da gore postanejo slovenske. Prvo leto so markirali številne poti v okolici Tolmina in Kobarida, postavili so kažipotni steber v Bovcu, organizirali več izletov in osnovali sklad za gradnjo koče na Krnu. Naslednje leto so na Krn že vodile štiri različne poti. Duška so si dajali na skupnih izletih s planinci iz drugih podružnic.
“Zgodba o začetkih razvoja organiziranega slovenskega planinstva na naših tleh je dolga, burna in razvejana,” pojasnjuje Žarko Rovšček, avtor glasila Krpelj, ki so ga izdali ob 120. obletnici Soške podružnice. V brošuri se sicer osredotoča na zadnjih deset let delovanja.
Kot pravi Rovšček, je slovensko planinsko društvo pred 120 leti že gradilo prve postojanke in urejalo poti v gorah. "Pretežno gospodarska prizadevanja so bila zgolj osnova za širjenje političnega vpliva in postopno vračanje 'slovenskega lica' našemu gorskemu svetu. Soška podružnica je bila prva na današnjem ozemlju Primorske. Ni segla ravno do njenih skrajnih meja, vendar je bila v svojem zgodnjem obdobju z razsejanim članstvom edina nacionalna protiutež prodorni primorski sekciji nemško-avstrijskega planinskega društva. Njen zgodni nastanek je zagotovo navdihnil in spodbudil organiziranje kasnejših podružnic na Primorskem,” navaja Rovšček.
Čas med obema vojnama je bil po zasedbi Italije sovražen do slovenskih društev in to do take mere, da je končno prišlo do njihove ukinitve. Enaka usoda je doletela tudi soško podružnico, ki so jo že pred prvo svetovno vojno pestile krize, a se je večkrat spet pobrala. Ilegalni planinski klub Krpelj, ki je poskušal ohranjati planinstvo v zasužnjeni deželi, je po prvih aretacijah svojih članov tudi začel ugašati. Od takrat dalje so gore ob rapalski meji obiskovale samo še neformalne skupine narodno zavednih gornikov. Nekateri med njimi so po osvoboditvi dvignili na noge novo planinsko društvo.
Društvo so ljudje
“V celotnem obdobju, od ustanovitve podružnice do današnjega dne, so ljudje glavni vir navdiha za društveno delovanje, glavni porok za uresničevanje planinske ideje,” poudarja Rovšček. “Tudi danes, v popolnoma drugačnih časih, brez predanih ljudi društva ne bi bilo. Obstajala bi zgolj beseda na papirju. Društvu življenje vdihujejo marljivi posamezniki, ki ustvarjalno sodelujejo, so neugnani prostovoljci na posameznih področjih. V društvu vidijo višji pomen,” predane člane pohvali Rovšček in poudarja: “Društvo smo ljudje, samo ljudje!”
Prva koča med Krnom in Batognico
Sredi poletja 1901 so na sedlu med Krnom in Batognico na okoli 2000 metrov nadmorske višine postavili prvo kočo, ki so jo poimenovali po prvem predsedniku Trillerju. Odprtje so pospremili s pravo ljudsko veselico, saj je imela tudi velik simbolni pomen. Bila je prva koča na ozemlju, ki ga je do takrat obvladovala Primorska sekcija nemško-avstrijskega planinskega društva. Ker lokacija ni bila posrečeno izbrana, jo je v naslednjih zimah uničil sneg.
Zato so pod vrhom Krna začeli načrtovati Gregorčičevo kočo oziroma zavetišče, ki ga danes poznamo pod imenom Gomiščkovo zavetišče.
Do leta 1906 je imela soška podružnica na svojem območju . že 46 zaznamovanih poti z ličnimi kažipoti in je prirejala številne izlete v bližnjo in daljno okolico. Med drugim so uredili pot k izviru Soče, izdelali skrinjice in vpisne knjige.
Pridobila je koncesijo občin v tolminskem in bovškem okraju za gradnjo poti, koč in zavetišč. To je odprlo možnosti za posege v gorskem svetu Posočja. V Trenti so uredili planinski sobi z ležišči in nadelali nekaj pomembnih poti, med drugim čez Komar na Dolič s povezavo na Kugyjevo pot na Triglav, od cerkve v Trenti čez Mlinarico in iz Zadnjice čez Kriške pode.
Najbolj razvejeni in dejavni
V začetku leta 1946 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo za okraj Tolmin s sedežem v Tolminu, ki je kasneje postalo PD Tolmin. Imelo je velikopotezne načrte za razvoj planinstva gornjega Posočja, kasneje pa se je omejilo na ožjo Tolminsko. Pri obnovi poškodovanih poti in zgradb so se osredotočili na postojanko na planini Razor in jo po dolgoletnih naporih uredili po vseh ekoloških standardih. Kot dedič nekdanje soške podružnice se društvo danes uvršča med najbolj razvejana v Sloveniji. “V društvu je v različnih sekcijah povezanih skoraj 700 članov. S to številko smo v vrhu Slovenije, glede na zaledje prebivalstva pa sploh,” je zadovoljna dolgoletna predsednica Milena Brešan. Kot pravi, je bilo v preteklosti toliko vrhunskih dosežkov, da jih je težko našteti. Vsi so dragoceni, prav tako pa je dragocen trud, ki so ga vlagali v obnovo koče, v urejanje poti... Pod okriljem društva delujejo gospodarski, mladinski, markacijski, alpinistični in vodniški odsek ter odseka za turno kolesarstvo in varovanje gorske narave. Sestavni del sta tudi jamarska sekcija in fotografska skupina. Operativno samostojno v PD Tolmin deluje tudi postaja gorske reševalne službe (GRS).
NEVA BLAZETIČ