Polet - Davorin Tome: Preganjanje stresa v naravi
Nov delovni teden je nadaljevanje prejšnjega, ki se je končal s piskanjem v ušesih kot posledici stresa v službi. Pri nekom zaradi sestankov s poslovnimi partnerji; če bodo pogovori uspešni, bodo ostali v poslu, če ne, kdo ve, kako se bo vse obrnilo. Druge stiska zaradi povečanega povpraševanja na trgu, ki jih sili v dvanajsturni delovnik. Domov hodijo samo še spat. Tretje delodajalci že pet mesecev niso izplačali, četrte duši gneča tečnih ljudi v dolgi vrsti pred okenci, peti morajo v petih dneh narediti desetdnevni posel. Piskanje v ušesih tudi zvečer pred spanjem ne popusti, kar je zanesljiv znak, da bomo novo dozo stresa naslednji dan le naložili na tistega, ki smo ga pridelali že prejšnji dan. Nič obetavnega!
In potem vikend, čas dopustov. Če imamo poleg domačega dela še čas in če je vreme ugodno, skočimo v naravo na šilce sprostitve. Končno nekaj trenutkov, ko na piskanje v ušesih pozabimo. Ni sestankov, ni dogovorov, ni pregovarjanja z ljudmi in predvsem ni nobene odgovornosti. Popolna odsotnost odgovornosti je tisto, zaradi česar je izlet v naravi tako sproščujoč. Tam, v naravi, od nas nihče prav nič ne pričakuje ali zahteva.
Odgovornost do narave
Je že res, da v naravi od nas nihče nič ne pričakuje ali zahteva, kar pa še ne pomeni, da nimamo tudi nobene odgovornosti. Dolgo smo se sicer res vedli, kakor da je nimamo, danes pa, ko nas je čedalje več in nas tudi čedalje več išče svoj prostor za sproščanje pod milim nebom, se moramo med obiskom narave vesti odgovorno in se podrejati pravilom. Na to nas med drugim opozarja tudi kriza biodiverzitete.
Pred desetletji je veljalo, da morajo obiskovalci gora odpadke spravljati pod kamenje. To je bilo eno zgodnejših pravil lepega vedenja pri sproščanju v naravi. Danes, ko se po hribih vzpenja in spušča stokrat več ljudi kot takrat, moramo smeti odnesti, od koder smo jih prinesli. In ko govorim o izletih v naravo, odpadki sploh niso glavni problem. Veliko več škode naredita izletnikom prijazno urejanje krajine in napuh turistov. Medtem ko so smeti le moteče na pogled, turistična infrastruktura in brezobzirne aktivnosti izpodrivajo prvotne prebivalce. Mar menite, da na blatni promenadi, ki vodi na Šmarno goro, shojeni od tisočev podplatov, nekdaj niso uspevale rastline? Ali pa da na strminah sredogorskih smučarskih središč nekdaj niso rastli gozdovi in v njih niso živele gozdne živali? Torej, ko gremo po nove moči v naravo, bodimo odgovorni! Drugače se nekoč (nadaljevanje je sicer malce patetično, a ne daleč od resnice!) ne bomo imeli več kje sproščati, saj bomo naravo povsem izrinili.
Koncentrirani in razpršeni turizem
Veliko ljudi za sproščanje v naravi potrebuje vse udobje, ki so ga navajeni doma. Zato čez vikende obiskujejo smučarska središča s široko paleto vlečnic in hotelov, urejene plaže s senčniki in ponudbo hladnih pijač, visokogorske koče s popolno postrežbo, sveže pokošena igrišča za golf, predvidljive adrenalinske parke, urejene steze za kolesarski kros. Za dolge dopuste dajejo prednost turističnim krajem, kjer stojijo hoteli kot v grozdih in kjer na dosegu roke dobijo vse, kar jim srce poželi in denarnica prenese. Zaradi izjemne gostote ljudi v takšnih krajih narave praktično ni. Pa to načeloma ni prav velik problem. Ker način preživljanja dopusta in sproščanja temelji na popolni odvisnosti od turistične ponudbe, lahko ljudi s premišljenim načrtovanjem brez težav usmerimo tja, kjer naravi ne povzročajo veliko škode. Seveda, če bi le bila tudi volja načrtovalcev takšna.
Drugi prisegajo na sprostitev ob prvinskem stiku z naravo, kar pomeni, da si na izletu želijo čim več narave in čim manj ljudi. Ob koncu tedna se razpršijo vsak na svoj konec, vse udobje, ki ga potrebujejo, vzamejo s sabo. Njihov cilj so brezpotja, divje reke, zakotni vrhovi, težko dostopni gozdovi, odmaknjeni pritoki. Za daljši dopust izbirajo kraje zunaj klasičnih agencijskih turističnih poti. Če je denar, tudi nebo ni omejitev: Antarktika, tropski otoki, osrčje Tibeta. Takšnih naravoslovnih turistov je čedalje več, njihove izkušnje se med somišljeniki hitro širijo. Najbolj ohranjeni deli planeta postajajo tako čedalje bolj obljudeni, usoda narave v njih pa odvisna zgolj od odgovornega vedenja obiskovalcev, na kar pa ni preveč računati! Ljudje obiskujejo te kraje zato, da umirijo piskanje v ušesih, ne zato, da bi se vadili v obzirnosti do narave. Pa tudi če se v tem motim, bi povprečni turist potreboval veliko več znanja, da bi bilo od njegove odgovornosti kaj koristi za naravo.