Polet – Željko Kozinc: Na severni strani Bohinjskega jezera je bilo nekoč osemnajst pastirskih planin.
Polet, četrtek, 9. avgusta 2007
Na svoji zemlji
Laz, ena najlepših bohinjskih planin
Planina ima še dovolj darov
Na severni strani Bohinjskega jezera je bilo nekoč osemnajst pastirskih planin. Od teh jih je »živih« deset, vendar večina med njimi životari. Planšarjev skoraj ne vidiš. Vstajajo že v svitu, da pomolzejo krave, preden se porazgubijo po pašnikih, potem pa jim ves dan mineva v različnih mlekarsko-sirarskih opravilih v kočah in stajah, mirno, nekako letargič-no, mimoidočim planincem umaknjeno. Na planini Laz, kjer na višini 1560 metrov pasejo vsako poletje od srede julija do malega šmarna (8. septembra), pa planinski popotnik nemara še doživi nekaj stare planšarske romantike. Laz je ponavadi prvo počivališče planincev, ki so se po strmi gorski cesti pripeljali z avtomobili do planine Blato in so namenjeni v Triglavsko pogorje, najraje v privlačna brezpotja nad Velim poljem. Po dobri uri hoje z Blata je zasluženi počitek poplačan še z lepim pogledom po vršacih in družbo razmršenih macesnovih viharni -kov.
Planina se zdi kot gorska vas. Njena arhitekturna dediščina kaže iznajdljivost bohinjskega gorjanca in njegov prvinski čut za obdelavo lesa. Planšarske tradicionalne gmotne kulture pa je komajda kaj ostalo. V kotu kakšnega stanu morda še odkrijemo okrašene modele za maslo, starosvetne pinje za metenje masla, žehtare za mleko in sklede za kisanje mleka. Domačini so te predmete večinoma oddali v Planšarski muzej v Stari Fužini.
Premislek o življenju na planini se pojavi nevsiljivo in zlagoma. Že pogled na pastirske stanove je lahko zgovoren: nekateri že opuščeni, drugi predelani ali na novo postavljeni posnemajo razsutost velikanskih skal, ki so se v zeleno zakraselo dolino zvalile z orjaškega, navpik preklanega hrbta Debelega vrha (2390 m), tiste dobrodušne in krpanovsko okorne gore, ki »diši po mleku in siru« (Stanko Klinar). Razporeditev stanov na videz nima sistema. A če bi lahko strnil stoletne pogovore med majarji, bi ugotovil, da so si ravno toliko vsaksebi, kolikor je lahko kdo uveljavil mojega proti tvojemu.
Roka bohinjskega kmeta pa je bila majhna, in planina Laz ima še danes dovolj darov, da lahko to roko vsako leto napolni. Daleč pod melišča seže paša, ki se vse bolj zarašča, in zmeraj manj je črede, ki bi jo lahko sproti pomulila. Zmeraj manj je tudi ljudi, ki bi živino lahko pomolzli. Živijo neopazno, skoraj skrivnostno, in tudi takrat, ko z njimi skleneš kakšno kupčijico za dobroto, med planinci že kar legendarno, se reče, ko kupiš od njih nekaj mleka ali skute, te gledajo nekako postrani, kot v zadregi. Zazdi se ti, kot da bi te iz teh oči ošinila pradavnina bohinjske pastirske kulture, ki sega nemara še v predslovanske čase, tista, ki jo le slutiš in jo skušaš, pred teboj razsuto v zadnjih koščkih, jecavo nagovoriti... Tone Cevc, raziskovalec ljudskega življenja, piše o njih: »Življenje v samotnem gorskem okolju jih čustveno preizkuša, napolnjuje s strahom in skrbjo, spet drugič dviguje z doživetji v naravi. Posebno starejši, ki več desetletij planinijo v isti planini, poznajo vsak njen kot, vsak vrh, vsako skalo.« Povsod, kjer so pasli, je zdaj obstala težka temna zelenina, domovina samote. Hrum sveta je daleč. Planine so resne in borne. Od kmetovalcev danes zahtevamo velike pridelke in nizke cene. Do Laza bi morala vdreti grozovita traktorska pot, kakršna že pelje na Planino pri jezeru, in planšarje bi morali nagovarjati, naj na pašnike vržejo še kaj dušika, da bo mleka več... »Gorje, da daleč ni ta dan« (Simon Gregorčič). Zdaj je pot do Laza še zavita, ponekod jo komaj ločiš od divje narinjenih skal. Naravne sile so ti obrusile pot. Grebeni so resnobni, upognjeni kot od starosti. Od blizu se lahko zazreš v njihove gube, izrezljane vodne žlebiče. Voda je vse to ustvarila, a vode ni. Kjer more, izgine v prepustnih tleh. Le na dnu kotanj je prst in na njih vztrajajo pastirji. Ali pa več ne vztrajajo. »Pastirji so šli čez rob. Črede glasov so odgnali, nagnetene glasove po žlebu« (Dane Zajc).
Besedilo in foto Željko Kozinc
Dostop: Iz Stare Fužine v Bohinju (546 m), kjer je treba plačati cestnino, po cesti proti dolini Voje, nato ob potoku Suha na planino Blato (1147 m) sedem kilometrov. Od tam je na planino Laz (1560 m) dobra ura prijetnega vzpona po gorskem gozdu.