Polet.si, Poletov potep - Janez Mihovec: Jesen s svojimi divjimi barvami v gorah naredi pravi paradiž. Če si želimo ogledati najlepše gore, storimo najbolje tako, da se povzpnemo na sosednje gore. Te morda niso bogve kako obiskane in posebej lepe, a razgled z njih prav gotovo velja.
Morda najlepši razgled na Julijske Alpe dobimo, če se v jeseni odpravimo na južna pobočja Karavank. Od njih nas loči le Savska dolina in odpre se nam pogled na mogočna severna ostenja. Zapeljemo se torej do vasice Dovje v Zgornjesavski dolini in nato skozi vas nadaljujemo nazaj proti vzhodu. Cesta na Ravnah zavije za skoraj 180 stopinj in pred nami se odpre pogled na Blažčevo skalo. Na mogočen monolit, ki sega navpično iz gozdnatega pobočja. Danes so na njej priljubljene smeri športnega plezališča. Nad Blažčevo skalo se spet priključimo markirani poti, ki popelje iz same vasi. Nekaj časa nas pot pelje po gozdu in se tu in tam spet priključi na gozdno cesto, ki pelje vse do planine Rožca. Dobro uro se je tako treba vzpenjati po gostem gozdu, kjer ni pravega razgleda, pogled nam pritegnejo rumeneči macesni. Človek si dobesedno zaželi razgleda in tudi ta pride na vrsto.
Potem pa se na višini kakih 1500 metrov gozd konča in stopimo na pobočja planine Rožca, ki se dvigajo vse do samega vrha Dovške Babe 1892 metrov visoko. Kot smo prej razgled pogrešali, se nam zdaj ponudi v vsej svoji lepoti. Pogled proti jugu je pogled na osrednje Julijske Alpe. Začne se z Debelo pečjo, nadaljuje z Draškima vrhovoma in Toscem ter svoj vrhunec doseže v Rjavini in mogočni piramidi Triglava. Pod obema vrhovoma se razprostirajo še mogočne zajede dolin Krma, Kot in Vrata. Pogorje se nadaljuje v Škrlatico in Špikovo skupino. Predvsem pogled na Špik je nenavaden, saj ga vidimo od strani in drugače, kot je njegova običajna piramida.
Na planini Rožca stoji planinska koča, ki je sploh ne bi bilo mogoče postaviti na lepšem kraju. In če smo že tu, se splača potruditi tudi do samega vrha Dovške babe. Treba se je dvigniti še za dobrih 250 metrov, kar nam vzame slabo uro časa. Bolj ko se dvigamo, bolj je izrazit tudi razgled na Karavanke, na Kepo na zahodu in Klek, Golico in Stol na vzhodu. Tik pod vrhom prečkamo pobočja kar po grebenu in tu se odpre še lep razgled na Celovško kotlino in visoke Ture v ozadju. Človek bi mislil, da je daleč od civilizacije, pa vendar je ta na dosegu roke v dolini. Tam se vidi senčna Mojstrana, pa tudi Karavanški predor, ki je točno pod nami.
Dostop
Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica in cesti naprej sledimo v smeri Kranjske Gore, a le do vasi Dovje pri Mojstrani. Tu zavijemo desno (smer Dovje) in cesta nas hitro pripelje v omenjeno vas od koder nadaljujemo v smeri Dovške Babe. Cesta nas že kmalu za vasjo pripelje na križišče, kjer nadaljujemo po desni cesti (ostro levo Kepa in Borovje). Tej cesti nato sledimo še dobrih 100 m, nakar preko mostu prečimo potok Mlinca, za katerim na levi strani opazimo planinske smerne table za Dovško Babo. Parkiramo na enem od parkirišč ob cesti.
Janez Mihovec