Delo, Trip - Jasna Kontler - Salomon: Od višine se ti ne zvrti, če je prevroče, pa skočiš v morje
Vis sodi med najbolj zelene otoke z nedotaknjeno naravo – Ni Gorenjska, spada pa med najhribovitejše hrvaške otoke – Najvišji je Hum na 587 metrih, v špiljah pod vrhom pa je leta 1944 bival Tito
Prijatelji, ki sem jim pred kratkim na vprašanje, kaj je najlepše početi na Visu, odgovorila, da je takoj za plavanjem v kristalno čistem morju zame to planinarjenje, so me debelo pogledali. Nato so, misleč, da se šalim, komentirali: »Planinarjenje na Visu je nekaj takega, kot če bi se v Sloveniji odpravil na planinski izlet v okolico Murske Sobote. Le da je na otoku še nekoliko bolj nemogoče!« Potem sem jim le dopovedala, da se motijo in da naj ob svojem obisku Visa ponesejo s seboj tudi planinsko opremo, vsaj dobre pohodne čevlje in palice. In seveda kopalke.
Vis že dobro leto premore označene planinske poti in pešpoti v skupni dolžini skoraj 50 kilometrov. Zanje je poskrbelo tamkajšnje zelo aktivno planinsko društvo Hum. Vodijo skozi čudovite predele neokrnjene narave na tem slabo poseljenem otoku; nekatere so ob obali, druge so speljane v katerega od številnih slikovitih zalivov. Z večine pa se odpira pogled na morje. Če boste izbrali pot, ki se začne blizu hotela v Komiži, boste naleteli tudi na etnoselo (etno vas), kjer še živi gostoljubna domačinka.
Viško hribovje zaseda predvsem zahodni del otoka. Najvišji je Hum na 587 metrih nadmorske višine. Čisto do vrha se ni mogoče povzpeti, ker je tam še vedno vojska, ki oskrbuje radarsko postajo. Tudi sicer se ga je bolje izogniti, saj se je edino tam na nekoč izjemno militariziranem otoku zgodila nesreča zaradi nastavljene mine. Tja je pred petimi leti zašel nesrečni nizozemski turist in izgubil stopalo. A brez skrbi, po tistem so na Vis prišli strokovnjaki za odstranjevanje min in ob pregledu okolice nekdanjih vojaških objektov ugotovili, da jih ni nikjer drugje.
Jurčki in gobani? To je strupeno!
Med pohodi boste odkrili številne »pomnike« iz polstoletnega bivanja JLA na otoku, naleteli boste tudi na bolj ali manj zapuščene spomenike iz druge svetovne vojne. Na Visu je namreč takrat umrlo kar nekaj pilotov in članov posadk, v špiljah na Humu, ki jih ni bilo mogoče bombardirati, pa je leta 1944 bival Tito s svojim štabom in predstavniki zaveznikov. V kraju Podšpilje, kjer se s stare ceste med Visom in Komižo zavije proti Titovi špilji, še pred nekaj leti ni bilo oznake za ta spomenik. Nato se je znova pojavil in ostal. A v špilji še vedno ni fotografij in nekaterih predmetov, ki so bili tam do leta 1991. Do kraja, ki ponuja tudi čudovit razgled, se boste povzpeli po več kot tristo kamnitih stopnicah in pri tem se bodo nad vami majale mreže z velikimi črnimi pajki.
Ti menda niso strupeni. Ena najboljših lastnosti Visa, pomembna za pohodnike, je to, da na njem ni strupenih ali kako drugače nevarnih živali. Razen v morju. To je pred kakšnim letom na svoji koži okusil tudi Slovenec, ki se je v enem od idiličnih zalivov srečal z morskim psom. Tudi pri rastlinah velja biti previden, saj bogata flora skriva nekatere strupene grmičke in zeli. A boljši poznavalci si bodo lahko tu do mile volje nabrali vsakovrstnih zdravilnih zelišč ali plodove mirte, ki jim sama pravim viške borovnice, odlične v likerju, v deževni zimi pa celo gobe, od katerih domačini cenijo le eno vrsto, jurčkov in drugih gobanov pa se celo bojijo, češ da so to, kakor nam je dejala domačinka, »strupeni klobučarji«. »Nevarne« gobe sem nabirala pred leti za novo leto pod grmi rožmarina ...
A tega strahu nimajo tisti domačini, ki so se doselili od drugod. Precej se jih je na otok zateklo v devetdesetih letih, ko ga je obenem z vojsko zapustilo veliko prebivalcev srbskega rodu. Mnogi od teh so pozneje prodali svoje hiše in vikende, a videli boste še dosti zapuščenih, večinoma uničenih srbskih počitniških hiš. Med temi, ki so se priselili, je tudi najzaslužnejši za razvoj planinstva na Visu, Željko Arnautović, ki je prej živel v Sarajevu.
Samo dva planinska doma na otokih
Arnautović je bil navdušen planinec že v Sarajevu, je pa tudi zagret potapljač. Oboje mu je prišlo prav na Visu, kjer je pred tremi leti ustanovil društvo; to je očistilo in označilo planinske poti, poskrbelo za izdajo zemljevida planinskih in drugih pešpoti, kjer so pač vrisane in opisane. »Vis je sicer eden najhribovitejših otokov, a se seveda ne more primerjati s tipičnimi planinskimi območji, na primer z vašo Gorenjsko. Vendar je tukaj mogoče hoditi v vsakem letnem času. V planinstvu in pohodništvu vidim eno temeljnih prihodnjih usmeritev viškega turizma. To nam dokazujeta tudi veliko zanimanje in navdušenje, ki sta se pokazala ob nedavnem odprtju planinskega doma, in že prej, ko smo usposobili planinske poti,« nam je povedal predsednik otoških planincev.
Vrhunec viškega planinstva pa je nedvomno ureditev doma Sveti Andrija na nadmorski višini 267 metrov, preurejenega iz dotrajanega občinskega objekta na hribu nad mestom Vis. Pri obnovi so veliko pomagali tudi člani planinskega društva Lisca iz Sevnice. Odprli so ga maja letos in je eden od samo dveh na hrvaških otokih, drugi je na Lošinju, in menda eden najlepših na Hrvaškem sploh. Premore 16 skupinskih ležišč, kjer pa nihče ne more bivati več kot tri dni zaporedoma. S tem so želeli preprečiti, da bi poleti postal cenen počitniški objekt. Sicer pa je na Visu za navadne turiste dovolj drugih prenočitvenih zmogljivosti po dostopnih cenah, le julija in zlasti avgusta so bolj navite.
Arnautović vedno poudarja, da brez slovenske podpore njihov planinski dom ne bi bil tako lep, kot je. »Pri planincih nikoli ni bilo nacionalnih ali kakšnih drugih predsodkov, vsi smo prijatelji in lahko bi si nas vzeli za vzor,« smo slišali od moža, ki se namerava v tem poletju z viškimi in sevniškimi planinci povzpeti še na Triglav in ki mu je uspelo o vrednosti planinskega turizma prepričati tudi viškega župana in komiško županjo.
Komur pa sta planinstvo in pohodništvo na Visu premalo razburljivi, se lahko preizkusi v plezanju (urejene plezalne steze so v bližini Komiže), potapljanju, jadranju z zmaji in, seveda, jadranju. Vsakoletno viško jadralno regato pa so tudi letos, tako je že več kot pet let, osvojili Slovenci.
Jasna Kontler - Salomon