Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Boris Kumer 2675 18

Planinca rešili pred smrtjo

Dnevnik: Gorski reševalci iz Kranjske Gore in posadka helikopterja, opremljenega za nočno iskanje, so v soboto zvečer začeli iskalno akcijo pogrešanega planinca.
Delo: Rešili prezeblega planinca (dodano 17.01.09)

Slednji naj bi se izgubil med Srednjim in Visokim vrhom nad Gozdom - Martuljkom, njegovo življenje pa je bilo zlasti zaradi hudega mraza v nevarnosti. V uspešno končani akciji je sodelovalo 15 gorskih reševalcev, dva med njimi pa je helikopter odložil na grebenu in sta planinca, ki je bil že podhlajen, uspešno spravila v dolino.

Devetintridesetletniku iz okolice Radovljice sta tako zanesljivo rešila življenje.

Delo 13.01.: Rešili prezeblega planinca 

Gozd Martuljek – Kranjski OKC so v soboto okrog šestih zvečer obvestili, da se je med Srednjim Vrhom in Visokim vrhom nad Gozd Martuljkom izgubil 39-letni planinec iz okolice Radovljice. Zaradi zelo nizkih temperatur in izpostavljenosti terena je bilo njegovo življenje resno ogroženo, zato so takoj organizirali akcijo, v katero so se vključili 15 reševalcev GRS Kranjska Gora, policisti gorske enote in policijski helikopter, opremljen za nočno letenje in opazovanje. Posadka in opazovalec iz helikopterja so s pomočjo te tehnike planinca zelo hitro našli. Policijski helikopter je dva reševalca odložil na grebenu, posadka pa jih je usmerjala do planinca, nato pa so jih vodili po previsnih skalnih policah do snežnega žleba, po katerem so s podhlajenim, sicer pa nepoškodovanim planincem, varno sestopili v dolino. To je bil v Sloveniji prvi primer iskanja pogrešane osebe s helikopterjem v nočnem času.

13.01.2009

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Dnevnik GRS novosti

18 komentarjev na članku "Planinca rešili pred smrtjo"

Boris Strmšek,

Tudi jaz se strinjam, da fotografija nikakor ne paše k sestavku. Saj ne gre zato, da bi bilo treba prikazati na pol mrtvega planinca ali kaj podobnega, temveč je to tudi odnos uredništva, da k člankom dodajo primerne fotografije. V tem primeru kakšen zimski motiv z kakšnim opozorilom v pripisu. Če uredništvo nima primerne fotografije, je bolje, da ne doda nič. Tudi to je namreč pokazatelj neke kvalitete medija. In tako mimogrede, tudi Večer ima dobro arhivo fotografskega materiala, da ne boste hvalili samo ljubljanskih medijev. Pa to niti ni tako pomembno. Težava je. če novinarji in uredniki ne znajo uporabiti fotografskega materiala. To pa je že druga zgodba. Kar pa se tiče same vesti, pa tako ni nič posebnega, saj je folka, ki počne neumnosti v gorah in hodijo tja neprimerno opremljeni, kot sami opažate, še veliko in gorski reševalni službi še ne bo tako hitro zmanjkalo dela.


Boris Strmšek,

Mislim, da ima Filip prav glede govorjenja mimo. Saj je opozoril na precej enostavno stvar, ki marsikomu pade v oči, zato ne vidim smisla nato toliko polemizirati o tem. Kdo je nekoč in kdo še zdaj sedi v uredništvih je seveda pomembno, vendar tukaj gre bolj za površen odnos do gorništva. Medijem se to zdi precej nepomembna tematika, razen, ko se zgodi nesreča. Takrat je nekaj krvi zraven in to bolj pritegne bralce. Saj v sestavku ni šlo za nikakršne zvezdniške reševalce, sestavek je bil zelo preprost z osnovnimi dejstvi in povsem neprimerno fotografijo. Fotografija pa vsekakor veliko pove in pogosto tudi pritegne bralce k branju. Zato je šlo pravzaprav in ne o kakšni zgodovini novinarstva, reševanja, fotografiranja in podobno. Zdaj pri tej tehnologiji, ko lahko vsak novinar vtipka v računalnik osnovne podatke in mu nato vrže ven kup primernih fotografij ter izbere eno, je res hecno, da pozimi objavijo poletno fotografijo. To, da ljudje hodijo pozimi tako, kot da je še vedno poletje, pa je seveda še bolj hecno. In res se mi zdi zanimiv podatek ta, da je imel helikopter opremo za nočno iskanje, ki je bila v končni fazi učinkovito uporabljena. To šteje.


Mitja Košir,

Poznam vsaj dve fotodokumentaciji (Delo, Dnevnik), ki imata bogat arhiv še iz davnine, ko ju še niso polnili helikopterski snemalci in fotografi in ko je v kakšnem uredništvu sedel celo kdo, ki ni bil omejen v glavi, ampak je celo sodeloval v reševalnih akcijah, ne le kot novinar, ampak - glej ga zlomka, kot reševalec na terenu. Toliko o tej zlajnani temi o kretenskih in omejenih novinarjih in nekakšnih "zvezdnih" reševalcih teh omejenih sirot. Včasih se splača pomoliti nos v kakšno zaprašeno gradivo, saj so bili tudi nekoč reševalci in zapisovalci njihovega dragocenega dela. Mitja Košir


Mitja Košir,

S sliko, dragi gospod Vidmar, ne boste povedali, kako boli, kako deluje strah, koliko znoja steče in kako vesel je reševalec, če mu uspe. Poročilo o reševalni akciji, vsaj po moje, ne more biti nikakršna promocija, mora pa biti akcija korektno predstavljena javnosti. In to velja za reševalce in spremljajoče novinarje, zanje še posebej. Mitja Košir


Mitja Košir,

Dragi Filip Vidmar, midva ne govoriva drug mimo drugega. Morda le segava po drugih in drugačnih izkušnjah. Mitja Košir


Mitja Košir,

Tako pač je, če o tebi ne pišejo in te ne slikajo, te ni - bravo. Sicer pa že davno ni več moja stvar kaj in zakaj na Dnevniku uporabljajo slikovno gradivo. Da ga pa imajo vem, in vem tudi, da se novinarjem dogajo vsakršni zdrsi (le komu se ne), še posebej hitro pa redaktorjem, ki skupaj spravljajo posamezne strani časnika. Seveda je fotka prepomemben del vesti, vendar zlasti takrat, ko pišeš o hudih stvareh tudi prav postavljena beseda lahko veliko pove, največkrat (še vedno) največ. Mitja Košir


Mitja Košir,

Filipu Vidmarju: Se zapišejo tudi nesmisli in so se mi zapisali. Tudi tokrat (pre - pomembna, pomembna). Vendar se sploh ne bi pojavil na tej spletni strani, če bi o novinarskem delu prav tukaj ne bilo povedanega toliko površnega, celo podcenjujočega. Bi morda le veljalo, kot sem menda že zapisal, pogledati v kakšno dokumentarno gradivo, vsaj za primerjavo. Mitja Košir


Iztok Snoj,

Zanimivo, me pa slika ob članku ni prav nič zmotila. Lahko tudi povem, zakaj ne. Po moje je lahko vsakomur jasno, da je slika simbolična, gore in vrhove le simbolizira.

Nočna slika z reševanja ne bi bil nikakršen kvalitetni dodatek k članku.

No, kaka "dnevna" slika Srednjega in Visokega vrha pa ni več tisto, kajne?


Igor Zlodej,

Menim, da gorniški portal s fotografijami nima nič, je iz časopisa, tam pa so po večini zelo revni s takim materialom, še bolj pa omejeni v glavah in nesposobnosti novinarjev, če jim zadeve ne serviraš na krožniku s sto pojasnili zraven običajno niso sposobni skupaj sklanfati nič spodobnega oz. verodostojnega, razen seveda nekaterih svetlih izjem, ki pa so res izjeme in, če že sami nimajo materiala, se vsaj potrdujio, da ga dobijo. Eden takih, ki je imel res veliko slikovnega gradiva je bil Mirko Kunšič, ko je bil še aktiven.


Igor Zlodej,

Če imajo te hiše tako bogate foto dokumentacije, zakaj jih potem ne uporabijo in ker jih niso,še vedno stojim za svojim komentarjem. Novica ali prispevek sta nekaj vredna, če je dober tekst, podprt z ustrezno fotografijo s kraja ali vsaj primerno simbolično ali na TV s sliko, drugače ga pa za javnost ni. Tako pač je.


Filip Vidmar,

Nekako ne vidim pravega smisla opremljanja konkretnih člankov z napačnimi, a vseeno konkretnimi fotografijami. Kaj imata skupnega članek o zimskem reševanju z Karavank s poletno sliko z Mangarta? S tem se portal (?) nevarno približuje rumenim medijem. Seveda pa je to samo moje mnenje.


Filip Vidmar,

Seveda se uredniku opravičujem, če se slučajno čuti prizadet, in se mu obenem zahvaljujem, da je sploh objavil. Kritika bi morala biti (in naj bo tako v tem primeru) naslovljena na Dnevnik, ki ima tokrat rumeno piko, ne zelene.


Filip Vidmar,

Tokratno "fotodokumentiranje akcije" to sploh ni in mi je jasno, cenjeni g. Kavar, da gre za nepomembno zadevo.

Zame je ta slikovna oprema brzinsko razvrednotenje nekega pomembnega dogodka, in ravno s tem se ne morem strinjati. Ne poznam podrobnosti, verjamem pa, da so vključeni pokazali in dokazali svoje znanje in voljo in s tem naredili vse v mejah možnega. Razen tistega onéta na Dnevniku.

Pravzaprav sem hotel povedati, da slika včasih pove vsaj tisoč nepotrebnih besed :))


Filip Vidmar,

Dragi g. Košir, bojim se, da govoriva eden mimo drugega; in tudi obratno najbrž velja.

Problem vidim povsem drugje. Postajamo vse bolj površni, obenem pa nam asociacije še vedno delujejo, in tako nekdo morda res misli, da je bil fotografija posneta v tistem prostoru in času. Avtor je sicer naveden, korektno, nikjer pa ne piše, da je to "simbolična" slika (saj končno to sploh ni, ker je čisto iz drugega vica).


Filip Vidmar,

Ker sem že začel komentarje, naj dodam še nekaj. Verjamem, da je vsakomur jasno, da je slika simbolična - vsakemu, ki vsaj občasno hodi v gore, sploh pa vsamemu, ki je bil kdaj na Mangartu. Za vse druge bralce, ki pa jih ve verjetno več kot predhodno opisanih, pa ne bi dal roke v ogenj, da niso slike povezali s člankom in da si jih ni precej mislilo "aha, tako je torej na Visokem vrhu poleti ..."

Smešno se mi torej zdi:

- da za simbolično sliko uporabijo jasno prepoznaven vrh,

- da je ta vrh vsaj tisoč m višji od kraja reševanja,

- poleg tega je napačna gorska skupina,

- letna časa slike in članka sta si diametralno nasprotna,

- da na sliki ni niti reševalcev, temveč običajni planinci, eden celo s kolesarsko čelado.

Skratka, otročje, in to pri enem od treh velikih slovenskih dnevnikov. Saj Dnevnik menda ni Ognjišče (pa tega ne pravim zaradi križa na sliki!!). Primer simbolične slike so npr. fotografije traku POLICIJA STOP, ki jih posebej radi uporabljajo opremljevalci spletnih člankov o nesrečah in zločinih (in so mi ravno tako zoprne, saj nič ne povedo).

Morda sem se vtaknil v to tudi zato, ker moram v neki ediciji občasno tudi jaz opremljati članke s fotografijami, da niso preveč dolgočasni - ali pa je treba le zapolniti prostor.

Eh, ja, gremo naprej ...


Filip Vidmar,

G. Košir, res govoriva drug mimo drugega. Vi pa žal še sam proti sebi v tem zadnjem vašem stavku. "Fotka je prepomembna, beseda pove največ". Včasih je dobro tudi kaj jasno povedati in se opredeliti.

Hotel sem opozoriti le na banalno dejstvo zanikrnosti naših rumenih medijev (kar končno Dnevnik naj ne bi bil in sploh ni bistveno, da so to objavili tam) in poprositi, da se ponarejena zlata jajca ne bi z neznosno lahkostjo valila kamorkoli/kjerkoli. V dobi elektronskih medijev je to morda še večji problem kot včasih, saj brskalniki ne morejo ločiti med korektnimi in falsificiranimi dejstvi.


Filip Vidmar,

G. Košir,

midva nimava nič s tem člankom v Dnevniku in vi niste zapisali nobenega nesmisla. Novinarji smo pa lahko vsi, le korektni naj bi bili pri tem, kot tudi pri vsakem drugem početju.

Lep vikend želim vsem v teh dnevih, ko se je dan končno odločil, da se bo spet začel uveljavljati.


Janez Kavar,

Menim, da gre pri fotodokumentiranju akcije za sekundarno (ne)pomembno zadevo! Prepričan sem, da opisana akcija pomeni nov kvalitativen mejnik v (helikopterskem) reševanju v gorah pri nas. Nekaj podobnega kot je bila decembra 1993 prva uporaba helikopterja Slovenske vojske za gorsko reševanje. Izvajalcem reševalne akcije, predvsem posadki (policijskega) helikopterja, gre iskreno čestitati!

V Dnevniku je izvedba akcije (strokovno) zelo slabo opisana. Mnogo bolj strokoven je zapis o poteku in izvedbi akcije v Delo (13.1.2009, stran 7 - Rešili prezeblega planinca). Posadka helikopterja je očitno učinkovito uporabila napravo za nočno opazovanje t.z. "night vision google" (npr. http://news.cnet.com/8301-13639_3-10129956-42.html)

Upajmo le, da se vrlih pilotov, ki so znali učinkovito uporabiti tehnologijo, ki je sicer namenjena (tudi) iskanju prebežnikov preko meje, ne bodo lotili paragrafarski birokrati... Vsekakor pa - bravo fantje!

Janez Kavar

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Kam gre veter, ko ne piha
Naslednja objava Slap pod Sušico ...
  • Število objav: 46095

Novosti