Polet.si - Gregor Šket: Gorsko kolesarstvo je razmeroma mlad šport. Njegove korenine segajo v prvo polovico sedemdesetih let, ko so na severozahodu ZDA nekateri kolesarski zanesenjaki uresničili željo,
... da bi se s kolesi namesto po asfaltu podili po gozdovih, hribih, kolovozih in brezpotjih. O očetovstvu gorskega kolesa je še vedno precej polemik. Med pionirje vsekakor spadajo Gary Fisher, Tom Ritchey, Charlie Kelly, Otis Guy, Keith Bontrager, Joe Breeze ... V tistih časih so večinoma predelovali stare clunkerje, jih opremili s krampastimi gumami, zmogljivejšimi zavorami in predvsem verižniki s tremi zobniki, ki so omogočali prestavno razmerje, s katerim je bilo možno premagovati strme vzpetine. Začetki so bili bolj ali manj primitivni, večina teh koles je imela zelo omejen rok trajanja, mnoga med njimi so se dobesedno sesedla že po enem spustu. A tehnika je napredovala in omogočala čedalje bolj drzne podvige in pustolovščine.
K nam je gorsko kolesarstvo prišlo s približno desetletno zamudo. To, kar so Američanom sredi sedemdesetih pomenili clunkerji, so bili za nas rogi, bottecchie, atale ... Če je kdo po srečnem spletu okoliščin od strica iz Amerike ali Kanade dobil katerega izmed tamkajšnjih koles, je bil to skoraj praznični dan. Kolo smo si ogledovali kot muzejski primerek.
Tehnika kot gonilo napredka
Kot že rečeno, se je z leti izboljševalo naše znanje, zato se je povečevala naša neustrašnost, seveda so nam to omogočala tudi kolesa, ki so bila vsako leto boljša, zmogljivejša in robustnejša, hkrati pa lažja, okretnejša in udobnejša. Poti, ki so se v začetnih letih zdele neprevozne, so postale mala šala. Užitek je bil čedalje večji, izzivi in podvigi čedalje zahtevnejši. Tako smo se na lepem znašli v navzkrižju z drugimi uporabniki gozdnih stezic in planinskih poti. Jasno, planincem smo šli na živce, ker so bili tam mnogo pred nami. Dojemali so nas kot divjake, ki uničujemo njihov mir in njihove poti. Po svoje jih lahko celo razumem. Tudi sam sem preplašil marsikaterega sprehajalca, ko sem pridrvel izza ovinka. A marsikaj lahko povem tudi v zagovor gorskih kolesarjev. Upal bi si trditi, da nas ima velika večina zelo poudarjen odnos do narave, ki jo dojemamo kot naše bistvo, zavedamo se njene pomembnosti in naredili bi vse, da bi trajala za vedno. Ne verjamem, da je komur koli izmed nas kdaj padlo na pamet, da bi ji namenoma hotel storiti kaj žalega.
Veliko gorskih kolesarjev je tudi planincev, zato so jim pravila vedenja v gozdovih in gorah zelo dobro poznana. To so civilizirani in kultivirani ljudje z odlično logiko in občutkom za soljudi. Gorski kolesarji nikakor ne uživamo, če strašimo sprehajalce. Raje iščemo neobljudene poti, take, na katerih prej srečaš medveda kakor človeka. Če se že srečamo s kom, ko drvimo proti dolini, se zanesemo na res dobre zavore, hitrost močno zmanjšamo, pozdravimo in odpeljemo naprej. No, seveda se kdaj zgodi kakšen neljub pripetljaj. Sicer pa tudi vsi planinci niso uglajeni gospodje.
Nove oblike in navade
Dejstvo je, da se je gorsko kolesarstvo v vseh teh letih razvilo v evropski in svetovni fenomen, iz katerega se je razvila tudi nekakšna nova subkultura. Znotraj gorskega kolesarstva so nastale nove zvrsti, ki so si med seboj precej različne. Ene so skoraj bliže cestnemu kolesarstvu, na drugi strani so ekstremisti, ki kršijo zakone gravitacije. V začetnih letih smo gorski kolesarji živeli v prepričanju, da je treba na vrh hriba ali gore priti na lasten pogon in da je spust nagrada za vloženi trud. Predstavniki mlajših generacij so nekoliko drugačni. No, vsaj tisti, ki se navdušujejo nad gravitacijo, vozijo kolesa, s katerimi je navijanje pedalov navkreber skoraj nemogoče. Zato so obsojeni na rinjenje, še raje imajo tako imenovano »shuttlanje«, se pravi, da se na vrh pripeljejo z avtomobilom, kombijem ali terenskim vozilom. Predvsem ti zadnji so ugledu gorskega kolesarstva morda naredili največ škode, kar zadeva uničevanje poti in tudi spoštovanje pravil vedenja v naravnem okolju.
A kljub temu to ni bistvo problema. To se skriva v uredbi o vožnji v naravnem okolju, ki gorska kolesa izenačuje z motornimi vozili. To pomeni, da je vožnja z gorskimi kolesi v naravnem okolju prepovedana povsod, kjer ni izrecno dovoljena. To je prav obratno kot v večini evropskih držav, kjer se z gorskim kolesom lahko vozite povsod, razen tam, kjer to ni prepovedano. V mojem osebnem primeru to pomeni, da sem nekajkrat na teden, ko naredim svojo priljubljeno osmico na Rašici, v prekršku. Podobno velja za vse moje kolege, ki uživajo na Katarini, Golovcu, Rožniku in na vseh drugih stezicah naše prelepe zelene domovine, za katero so na primer v ameriški reviji Bike zapisali, da je kot ustvarjena za gorsko kolesarjenje. Verjetno jim niso povedali o naši neživljenjski zakonodaji. No, še sreča, da pri nas nimamo gozdnih čuvajev ...
Številni moji znanci, ki so združeni v Slovensko kolesarsko pobudo, se že več kot poldrugo desetletje trudijo, da bi gorsko kolesarstvo dobilo primeren status, da bi zdrava pamet zmagala nad birokracijo, da iz osamljenih primerov ne bi vlekli splošnih sklepov. Upam, da nam bo čim prej uspelo najti pameten kompromis, ki bo v korist planincem in gorskim kolesarjem. Prepričan sem, da bi se slednji že zdavnaj dogovorili. Saj veste, nad tisoč metri se vsi tikamo ...
KOMENTAR BRALCA POLETA
Spuščajoči se gorski kolesarji praviloma ne sodijo na označene planinske poti
V majskem Poletu je izšel tudi prispevek z naslovom »Planinci, gorski kolesarji in nekaj zdrave pameti« avtorja Gregorja Šketa, v katerem je nekaj trditev, ki, vsaj po mojem mnenju, zaslužijo dodatni komentar.
Po opisu prihoda gorskega kolesarstva v te kraje sledi trditev, da so šli gorski kolesarji (GK) planincem »na živce, ker so bili tam mnogo pred nami«. Toda, GK niso in ne »gredo na živce« mnogim planincem zaradi »pravice prvega« pač pa zato, ker se na označenih planinskih poteh povsem upravičeno počutijo ogrožene s strani spuščajočih se GK. Še naprej avtor zatrjuje, da so GK »civilizirani in kultivirani ljudje z odlično logiko in občutkom za soljudi« in še naprej, da se, če »se že srečamo s kom, ko drvimo proti dolini, zanesemo na res dobre zavore, hitrost močno zmanjšamo, pozdravimo in odpeljemo naprej«. Toda, mar res lahko nekoga, ki s kolesom ter ustrezno opremljen, torej zaščiten, drvi proti dolini po označeni planinski poti, že vnaprej označimo za »civilizirane in kultivirane ljudi«? Mislim, da precej težko, če v to skupino ljudi sodijo predvsem tisti, ki drugih soljudi ne ogrožajo tako močno, kot GK planincev. Da pa jih ogrožajo, ni dvoma, kajti navzdol drveči GK bo v primeru, da planinec ne bo pravočasno odskočil – to pa je lahko nadvse verjetna možnost denimo v primeru pohodnika, ki je otrok, starejši, slušno prizadet…ipd. – v tega lahko priletel s precejšnjo hitrostjo in stavim, da bo precej krajšo potegnil pohodnik. Da pa naj bi pohodnike to, da se GK pri drvenju navzdol po označeni planinski poti zanašajo na »res dobre zavore« pomirilo, pa zgolj dokazuje, da avtor prispevka očitno ne razume ali ni zmožen dojeti, v čem pravzaprav tiči kleč, ki onemogoča normalno, torej varno sobivanje pohodnikov in GK. Seveda se GK in drugi kolesarji pri spustu zanašajo na »dobre zavore«, v nasprotnem jim še na misel ne bi prišlo, da bi se s kolesom sploh spuščali. Toda, to pohodnike lahko pomiri v tolikšni meri, kot denimo lahko pomiri voznike na avtocesti to, da se voznik v nasproti vozečem vozilu tudi zanaša »na dobre zavore« nasproti drvečih se železnih gmot.
Skratka, še kako potrebno je v pristojni zakonodaji upoštevati, da med pohodniki in GK na označenih planinskih poteh praviloma ne more biti sožitja, kajti spuščajoči se GK so pešcem na omenjenih poteh preprosto preveč nevarni, s čimer so nevarni tudi sebi. Zato mora na vseh markiranih poteh, razen na tistih delih, kjer te potekajo po položnih širokih gozdnih/poljskih cestah (ipd.), obveljati absolutna prepoved spuščanja s kolesi, kakršnimikoli že. Prva točka kodeksa GK bi se morala potemtakem glasiti: Spuščanje s kolesom po označenih planinskih/gorskih poteh je možna samo tam, kjer je izrecno dovoljeno z ustrezno oznako, povsod drugje pa je izrecno prepovedano. (torej domala na vseh markiranih poteh v RS).
Se pa da strinjati, da je splošna prepoved vožnje s kolesom v naravnem okolju nesmiselna in bi jo bilo potrebno umakniti, kolikor je to mogoče. Toda, naj za to ne bo merilo v dozdevnem »sožitju« kolesarjev in pešcev v slovenskih urbanih okoljih, ker ga tam večinoma sploh ni. Kolesarske »steze« tu največkrat zgolj jemljejo prostor pešcem, to pa je seveda povsem nesprejemljivo.
Pohodnik in gorski kolesar.
Miro Samardžija