Razgledi - Borut Peršolja: Na današnji dan pred 120 leti je začel izhajati Planinski vestnik, ki ni bil le društveno glasilo,
... temveč narodna, kulturna, strokovna in naravovarstvena revija. Danes ima v slovenskem kulturnem prostoru prav posebno mesto (s kulturo si deli tudi rojstni dan – 8. februar), saj izhaja tako rekoč nepretrgoma in je ena od najstarejših revij z gorniško tematiko na svetu in hkrati najstarejša slovenska revija, ki še izhaja.
* * *
Moje prvo srečanje s Planinskim vestnikom sega v avgust leta 1983, ko je bil v njem objavljen moj članek z naslovom Prenos zvezne štafete mladosti in triglavske štafete v Vrata. Idejni vodja in mentor pri pisanju je bil Vinko Cedilnik, tedanji načelnik mladinskega odseka PD Domžale. Še istega leta sem postal naročnik revije in tako ga domov dobivam že dvaintrideset let. Spletno kazalo vseh objav Planinskega vestnika pokaže natanko 100 zadetkov povezanih z mojim imenom. 
Večinoma gre za besedila, objavljenih je bilo tudi nekaj mojih fotografij (na aprilski številki leta 2003 je objavljena tudi naslovnica z mojo fotografijo Velike Planine). Ob moji prvi objavi je bil urednik Marijan Krišelj (z njim nisem imel nobenega stika), kasneje pa sem sodeloval z Milanon Cilenškom, Marjanom Raztresenom in sedanjim urednikom Vladimirjem Habjanom.
V letu, ko je bil urednik Cilenšek, nisem v Vestniku objavil nič (verjetno sem bil prezaposlen s končevanjem osnovne šole in prvim letnikom gimnazije), sva pa kasneje sodelovala, ko je gorništvo pokrival za mariborski Večer. Bil je reden gost na tekmovanjih Mladine in gore in kot ustanovitelja tega tekmovanja me je kar trikrat intervjuval.
Od Raztresena sem prek Jane Racman dobival kakšen telefonski klic ali droben listek z njegovo bežno opombo. Med oddajo in objavo članka je pogosto minilo veliko časa – včasih sem na kak članek že kar pozabil, pa sem ga potem vseeno zagledal objavljenega. 
Ko je Peter Mikša pripravljal knjigo Slovensko planinstvo sem mu predlagal, da vanjo umesti tudi Raztresenovo intervencijo ob zaprtju Janeza Janše, ko je v majski številki leta 1988 na predzadnji strani Planinskega vestnika objavil zapis in Janševo fotografijo. V času demokratizacije je bilo Raztresenovo uredniško dejanje, ki ga je izpeljal brez odobritve vodstva PZS, vsekakor pogumno in brez dvoma na mestu. Žal Mikša predloga ni sprejel.
Habjana sem spoznal, ko je leta 2000 pripravljal Tumove Planinske spise. Povabil me je – glede na to, da sem leta 1997 končal univerzitetni študij z diplomskim delom Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp in zanj prejel študentsko Prešernovo nagrado – za pisca spremne besede in recenzije. Odgovorne naloge si ob skromnem začetnem znanju nisem upal prevzeti. Habjana sem kasneje predstavil predsedniku Planinske zveze Slovenije Andreju Brvarju (takrat sem bil prvič podpredsednik PZS) in skupaj smo opravili tudi prvi pogovor o prihodnosti Planinskega vestnika. Na seji upravnega odbora, na kateri je bil Habjan imenovan za novega urednika, je Raztresen glasno protestiral, da »sem ga odstavil, ker mi ni hotel objaviti članka o izredni skupščini Planinske zveze Slovenije«.
Habjan me je spomladi leta 2004 – takrat je PZS že vodil častni član PZS Ekar – prosil naj napišem uvodnik. Besedilo z naslovom Vpijmo! sem oddal, vendar so v uredništvu ocenili (objavi je najbolj nasprotoval dr. Andrej Stritar), da planinsko politično ni primeren za objavo (šlo je za jasno kritiko Ekarjevega ravnanja, ko je rokohitrsko spremenil Častni kodeks slovenskih planincev). Med drugim sem v njem napisal: »Do vrednot nas vsak dan vodi daljša pot, ki jo podaljšujejo novo znanje in izkušnje. Sčasoma vrednote postanejo samoumevne in kasnejši tok dogodkov jih ponovno spravi v gibanje. Če vrednote razburkanost preživijo, je njihov rok trajanja podaljšan – do naslednje samoumevnosti.«
Prosil me je, da naj pripravim nov, bolj strokoven in vrednostno nevtralen članek za aprilsko številko. S člankom Slovensko gorništvo sem se lotil pretiravanj o tem, koliko ljudi sploh hodi v hribe. Vendar je bil tudi ta članek zavrnjen, tokrat brez obrazložitve. Tako sem za Vestnik skorajda nehal pisati, sem pa Habjanu hvaležen, da me je z zavrnitvami objav vzpodbudil, da sem začel pisati in objavljati na blogu Razgledi. Si pa nikoli nisem mislil, da bom moral v Vestniku kdaj zahtevati popravek (in to celo že avtoriziranega besedila), vendar se je lani zgodilo tudi to.
Planinskemu vestniku sem skušal biti ves čas v oporo še drugače. Kot predsednik Planinskega društva Domžale sem leta 2003 – ob mednarodnem letu gora – za vse člane društva (bilo jih je 422) naročil izvod Planinskega vestnika in jim ga poslal na domači naslov. Okrog dvajset članov se je nanj tudi naročilo, društvo pa odtlej naroča kar tri izvode – enega za društveno pisarno, enega za Domžalski dom in enega za častnega predsednika društva. Društvu sem podaril tudi petnajst zeleno vezanih letnikov Planinskega vestnika. Mojco Mlinar–Strgar, bibliotekarko na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, sem ob 110. obletnici revije prosil, naj razišče, kako je z lestvico najstarejših slovenskih in še izhajajočih revij. Rezultat je znan. Seveda ne morem mimo svojega funkcionarskega delovanja: kadarkoli je razprava v organih PZS nanesla na Vestnik, sem v njej aktivno sodeloval – kritično (zlasti do koncepta revije za vse ljubitelje gora), vendar na koncu tudi v korist revije, bralcev in uredništva.
O tem, kako na podlagi raznovrstnih izkušenj gledam na Planinski vestnik danes, pa v jutrišnjem prispevku.
Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.