Po ljudski pravljici v Bohinju — Zložil Anton Medved (19. 5. 1869 Kamnik  † 12. 3. 1910 Turjak). Triglavu... Ime človeka, priimek zveri - Ivan Sivec

Pomlad je pregnala sneg,
Okopnela je planina ;
Dolgo čredo v strmi breg
Žene in popeva Mina:
„0 rumena zora,
O visoka gora!"

Čuje jo pogorski duh,
V nogah kozel, mož nad pasom,
On ima tenak posluh,
Pa zapoje z milim glasom :
„ Lepše od očnice
Sije Mini lice."

Vedno više v Čisti zor
Stopa ona pot kameno,
Vedno ljubše s sinjih gor
Nekaj vabi dušo njeno:
„Le naprej, le dalje
V divno to oskalje!"

Manj in manj jo zvon budi,
Črede zvon, Čimdalje kašnje,
Iz preduhov v dol vrši
Veter na samotne pašnje:
„Pasi se, o Čreda,
Nihče te ne gleda —.

Danes ne in jutri ne —
Tretji dan pa planšar Luka
K čredi na polog prispe
In iz močnih prs zauka:
„Kje si, Mina, kje si?
Ali Še v telesi?"

Daleč tiho kakor grob. —
Mladi mož odpre vrnilo,
Stopi pred leseni strop
In zakliče z dvojno silo :
„Ali ni nikoga ?
Kje si, kje — za Boga?"

Na trame pastirskih koč,
Na tokave in planice
Pade noč, prejasna noč
In posluša tožne klice :
„Ljubica, govori,
Kje si, kje na gori?"

Glavo mu povesi trud,
Leže pod skalovje sivo,
Sen pritakne se mu hud,
Nekdo mu zatrja živo :
„Mino tvojo — žal je —
Gorski duh ukral je."

Solnce vsplava nad gore" —
Vzdrami on se, k čredi steče
In otveze za roge
Jedno si goved in reče:
„Brž na srečno gonjo
Z manoj hodi ponjo!"

V ranem jutru in zvečer,
Po vrhovih ostrozobih,
Planšar kliče v jednomer
Na globokih brezden robih:
„Jaz ti dam junico,
„Ti mi daj devico!"

Vedno više v Čisti zor
Pot ga vodi kamenita,
Vedno večkrat s sinjih gor
Jeka bije glasovita:
„Jaz ti dam junico,
Ti mi daj devico!"

Zdajci — pod skalovjem — glej
Nekaj črnega na travi!
Kar visi navzdol, naprej,
Ali ni podobno glavi — ?
„Mina, ali nisi —
Nihče drugi — ti si!"

Vrv iz roke izpusti,
Pazen na stopinjo slednjo
V dol korači, pol drči
In naposled pade prednjo :
„Dal sem ti junico,
Dal si mi devico."

Mrtvih ni, le spečih lic —
Roka ji na prsi stiska
Šopek burje in očnic —
Ljubej nje vesel zavriska:
„Dal sem ti junico,
Dal si mi devico."

Rahlo dvigne jo od tal,
Naloži na krepke rame.
Saj je zanjo — kaj je dal —?
V duši se mu kes razvname :
„Našel sem devico,
A predal junico."

Da imam oboje zdaj,
Kako nosil bi veselje !
Morda ganejo še kaj
Gorskega duhova želje
„Dal si mi devico;
Daj mi Še junico!"

Gorki tovor odloži,
V mrzlem vetru ga ostavi ;
Čez meline in čeri
Glas njegov se zopet javi:
„Dal si mi devico,
Daj mi še junico!"

Tiho, tiho vse okrog,
Kamor koli se obrne —
Dan premine —- težkih nog
K bledi deklici se vrne:
„Dal si mi devico,
Daj mi še junico!"

In junica — tisti hip —
Predenj stopi in zamuka.
On obstane, kakor kip —
A takoj vesel zauka:
„Dal si mi devico,
Dal si mi junico !"

K Mini nagne svoj obraz.
Hu — kako je mrzla, bleda — !
„Čuj me, čuj me, jaz, sem jaz —!"
PlanŠarju drhti beseda :
„Tebe sem, devico,
Našel in — junico."

Čuje ga pogorski duh,
V nogah kozel, mož nad pasom,
On ima tenak posluh,
Pa zapoje z milim glasom:
„Dal sem ti junico
In — mrtvo devico. —"

 

---

Ime človeka, priimek zveri

V torek je minilo 140 let, kar se je v Kamniku rodil eden boljših slovenskih pesnikov in dramatikov Anton Medved, znan predvsem po izjemno tankočutnih lirskih in dobrih epskih pesmih, kot dramatik pa je bil most med prvimi slovenskimi poskusi in poznejšo moderno. Posebno njegove zgodovinske drame so preživele čas, kot poet pa je manj znan, čeprav je vsaka njegova pesem izdelana do podrobnosti, pa tudi metrično klasično natančna. V minulih dneh so se vendarle spomnili na izjemnega ustvarjalca, a kot je slišati, bo vsaj prihodnje leto, ko bo sto let od njegove smrti, doživel ponovno obuditev. Na dan prihajajo tudi nekatere neznane podrobnosti: čeprav se je zapisal duhovniškemu poklicu, je imel hčerko. O umetniku nam je pripovedoval dr. Emil Cesar, ki je o njem napisal tudi dve obsežni knjigi.
Največji poznavalec njegovega življenja in dela, zdaj 82-letni dr. Emil Cesar, je z Antonom Medvedom pravzaprav vstopil v literarno vedo.
»Zanj me je navdušil dr. Anton Slodnjak. Z Medvedom sem se ukvarjal še kot študent, kake tri leta. Ponosen sem na to, da sem prav zaradi raziskovanja njegovega življenja in dela imel veliko stikov s pisateljem Finžgarjem, Medvedovim zaščitnikom in prijateljem, pa tudi z literarnim zgodovinarjem Francetom Koblarjem, ki mi je glede tega moža, posebno njegove dramatike, dal prenekateri napotek.«
Na ovitku ene od Cesarjevih knjig o njem, s podnaslovom Znameniti Kamničani, lahko preberemo: »Pesnik in dramatik Anton Medved se je rodil leta 1869 v Kamniku, tamkajšnjemu meščanu in obrtniku. Po študiju bogoslovja v Ljubljani je kot kaplan in ekspozit služboval v ljubljanski škofiji. Umrl je kot župnik na Turjaku. Objavil je dva zbornika Poezij (1906, 1910); zgodovinske tragedije: Viljem Ostrovrhar (1894), Kacijanar (1895, predelana 1910), Za pravdo in srce (1896, predelana 1907) ter drame in veseloigre: Krivica in dobrota (1910), Na odru življenja (1902), Na ogledih (1903), Cesar Friderik na Malem gradu (1908), Posestrimi (1905) itd. Uredil je izbrano delo Simona Gregorčiča (1908) in Slovenske legende (1910), oboje z ilustracijami Antona Koželja.«
Bil je nadvse zanimiva in verjetno tudi preveč občutljiva duša. Cesar dodaja: »Moram poudariti, da v duhovniškem poklicu ni bil nesrečen, ampak ga je močno prizadelo, ko mu škof ni dovolil nadaljnjega šolanja v Vatikanu, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Občasno se je vdajal pijači – včasih je to skupaj trajalo 14 dni – potem pa je spet več mesecev abstiniral. In ustvarjal.«
Kot sin kamniškega obrtnika – sodarja – se je s pesmijo zelo duhovito obrnil tudi na očeta. Ena najbolj znanih gazel pravi:
»Jaz delam ode, vi delate sode, moj oče. / Nikomur menda ne delava škode, moj oče. / Za sode je treba dokaj vina, nekoliko vina tudi za ode, moj oče.«

Za pravdo in srce
Je eden tistih dramatikov, ki je doživel veliko uprizoritev. Tudi danes prenekatero amatersko gledališče rado postavi na oder kakšno od njegovih dram. Med njimi najpogosteje Za pravdo in srce, kjer sta hkrati prikazani zgodovina in ljubezen. Dr. France Koblar je v knjigi Starejša slovenska drama poleg Levstikovega Junteza, Jurčičeve Veronike Deseniške in drugih iger uvrstil tudi to Medvedovo tragedijo. O njej je zapisal:
»Pasivno žensko tragiko je pesnik prenesel v središče svoje tretje tragedije Za pravdo in srce. Ob dogodkih kmečkih uporov 1572. je upodobil usodo preprostega dekleta, ki vzljubi grajskega sina zaradi njegove dobrote in ker upa, da bo kot grajska gospa prinesla odrešitev tudi kmetu.«
O umetnikovi dramatiki na splošno pa: »S posebno voljo, da Slovenci dobimo zgodovinsko tragedijo, je pisal svoje prve drame. Za vse pesnitve je bilo treba podrobnega zgodovinskega študija; trem velikim tragedijam se pozna, da je pesnik bodisi iz šole bodisi iz zasebnega proučevanja imel pred očmi posamezna Shakespearova, Goethejeva in Schillerjeva dela. Tako je Medved slovensko zgodovinsko tragedijo snoval ob znanih svetovnih zgledih.«
Cesar dodaja: »Vsekakor je eden največjih slovenskih dramatikov pa tudi lirskih in epskih pesnikov. Na njegovo žalost pa je za njim nastopila moderna, ki je bila veliko bolj agresivna in izrazitejša v vseh pogledih, zato je Medved nekako ostal v njeni senci, čeprav je pravi most med prejšnjim ustvarjanjem in moderno.«

Češnja pod mojim oknom
Lani so izšle pesmi doslej skoraj neznane pesnice Kristine Šuler, ki je bila Medvedova ljubezen. O tem se doslej ni pisalo, čeprav je v zbirki njenih pesmi z naslovom Češnja pod mojim oknom ena posvečena prav njemu. Pravzaprav je njen naslov: Svojemu učeniku (A. M.). Medveda so veliko premeščali iz kraja v kraj, med drugim je služboval tudi v Bohinjski Bistrici, kamor so preselili tudi učiteljico Šulerjevo.
V daljši spremni besedi lahko preberemo: »Prvo službo je dobila v Bohinjski Bistrici, kjer je bila od leta 1888 do 1889, nato je od leta 1890 do 1901 službovala v Šmartnem pod Šmarno goro, potem od leta 1901 do 1924 v Stari Gori v Slovenskih goricah.«
Cesar pa ve o Šulerjevi povedati še veliko več: »Bila je odlična pesnica, ki je začela pisati že pri štirinajstih letih. Prav srečanje z Medvedom je usodno vplivalo na njeno ustvarjanje in življenje. Nesebično ji je pomagal, jo usmerjal in ji stal ob strani.«
Šulerjeva je po upokojitvi živela v Ljubljani. Znana je kot ena najstarejših aktivistk OF. Umrla je 1959. v 94. letu. Skoraj neznano pa je, da je imela z Antonom hčer Kristo, zaradi katere so jo premestili v Slovenske gorice.
»Tudi hči je doživela zelo tragično usodo. Najprej je bila aktivistka, pozneje zaprta v italijanskih zaporih, po vojni pa je pristala celo na Golem otoku. Najbolj žalostno za pesnico je bilo, da je hčerka umrla pred njo.«
O tem je Cesarju pripovedoval pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je bil zaščitnik obeh: Medveda in Šulerjeve.

Sto štirideset let pozneje
Sto štirideset let po Medvedovem rojstvu v Sloveniji nanj spominja nekaj ulic, v Kamniku tudi doprsni kip in spominska plošča na kraju, kjer je nekdaj stala njegova rojstna hiša, po njem se imenuje tudi vrtec. Tone Ftičar, vodja kamniške izpostave javnega sklada za kulturne dejavnosti, pove:
»Zdi se mi, da je imenovanje vrtca po Medvedu nekoliko neposrečeno, po drugi strani pa moramo krepiti spomin nanj. Kot vem, je naš skladatelj Samo Vremšak uglasbil več njegovih pesmi. Leta 1995 smo imeli ob izidu njegovih pesmi literarno-glasbeni recital, letos pa bomo obudili spomin nanj verjetno šele jeseni, v maju ne bo dogodkov.«
Ob 140. obletnici ustvarjalčevega rojstva so se nanj spomnili na Konjšici, na eni od njegovih postaj. Prejšnjo nedeljo so organizirali prijetno proslavo, na kateri je bil slavnostni govornik dr. Emil Cesar:
»Ni bil samo pesnik in dramatik, temveč tudi velik domoljub. Ko je prišel na Konjšico nad Litijo, so bile tam povsem nemogoče razmere. Trideset let niso imeli duhovnika pa tudi vse drugo je bilo na nizki ravni. Ustanovil je šolo in nasploh kulturno prebudil kraj.«
Znana je anekdota o tem, ko ga je škof Jeglič vprašal, kako se pride na Konjšico. Medved mu je v latinščini odgovoril: »Prevzvišeni! Gor se pride po vseh štirih, dol pa po riti!«
Cesar je poudaril pomen velikega misleca, narodnjaka, izjemnega pesnika in odličnega dramatika. Njegova sklepna misel je bila ta: »O njem ni treba veliko govoriti, njega je treba preprosto prebirati.«
Prihodnje leto bo sto let od piščeve smrti. Menda mu bo tedaj posvečene nekaj več pozornosti tako v Kamniku kot na Turjaku, seveda pa tudi na njegovih vmesnih postajah. Smrt pri 41 letih je menda pospešil eden od njegovih nasprotnikov, neki Premk, ki mu je javno zagotovil, da bo razkrinkal njegovo zasebno življenje. Seveda je imel v mislih predvsem nezakonsko hčer. V Cesarjevi knjigi preberemo:
»V takem vzdušju mu je bila dobra vsaka družba, ki se mu je ponudila. Dogodki so bili zadosten razlog, da je končal abstinenco. Finžgar pripoveduje, da so potem nekaj dni popivali in pili cvičkasto vino, kar je bilo za njegovo želodčno rano strup.«
Medved je bil res nadvse zanimiva in rahločutna oseba, vredna spomina, zanimivo pa je, da je znal vedno pogledati na svet tudi skozi svetla očala. Znan je odgovor ogorčenemu očetu, ki ga je v pismu spraševal, ali je sploh še človek, ko pa se tako čudno vede. Dejal je:
»Kot Anton sem človek, kot Medved zverina, to je odgovor vašega sina.«

Ivan Sivec 

Slovenske novice 23. 05. 2009