Pyrrhocorax graculus, priročnik Ptiči Slovenije in Evrope, Joža Vršnik Preproste zgodbe s solčavskih planin, Fran Erjavec Domače in tuje živali v podobah, slike ...
Zelo podobna planinski vrani, nekoliko manjša, v zraku so opazne bolj ozke peruti. V celoti je črna. Kljun je rumen in krajši kakor pri planinski vrani, noge in stopala so rdeči. Ni je težko določiti, če jo vidimo od blizu, težje pa je, če kroži visoko nad nami. Ožje peruti in nazaj upognjena primarna peresa so lahko v pomoč pri določevanju, vendar moramo videti tudi rumen kljun. Izrazito gorska vrsta, prav tako družabna in dobra letalka kakor planinska vrana.
Status: Celoletna vrsta v srednji Španiji, Pirenejih, v Alpah, na Sardiniji, v gorah Balkana in severne Grčije. Ni obmorska vrsta. V Sloveniji redka celoletna vrsta.
Podobne vrste: Planinska vrana.
John Gooders, Priročnik Ptiči Slovenije in Evrope, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998
Nekega dne sem šel k ovcam na Krofičko in prišel do travnikov pod steno, v bližini studenca. Nenadoma sem zaslišal ropot, kakor bi padel hlod čez steno. Začuden sem obstal. Saj tu zgoraj vendar ni nobenega hloda! Takoj nato se je ropot spremenil v šum silovitega viharja. Tedaj sem opazil kavko, ki je pribežala od Škrbine sem, blizu za njo pa je bil orel. Kavka je na vso moč naglo letela, vendar orlu ni mogla odhajati. Zato je delala vijuge in pentlje, kolikor jih je bila pri tej brzini zmožna. Orel jo je posnemal, a vsak njegov zavoj je moral biti večji in počasnejši, ker je pač večji ptič. Kavka je medtem lahko menjavala smer, ni pa imela časa, da bi se kam skrila. Orlovi hitri zavoji so delali buč in hrup, kakor močan vihar in ne bi si mogel tega predstavljati, če bi sam ne videl in slišal. Kljub brzini in spretnosti je šlo kavki večkrat »za nohte«. Takrat se je z vso silo zaletela naravnost proti steni. Mislil sem že, da bo napravila samomor. A tik pred steno se je bliskovito prekopicnila v zraku in hkrati menjala smer. Orel, ki se je bil zapodil za njo, je moral zmanjšati brzino, da se ni zaletel v steno, medtem pa je bila kavka že daleč. Orel ji je takoj sledil in predstava se je začela znova. Precej časa sem ju tako opazoval, izida tekme pa nisem dočakal, ker me je delo priganjalo naprej. Ne vem, če se ni kavka prej ali slej vendar upehala in postala plen orlovih krempljev.
Nedaleč od tam, kjer sem opazoval lov orla na kavko, sem ob neki drugi priložnosti videl, kako je skobec lovil kavko. V primeri z orlom je skobec majhen in okreten. Prizadeval si je, da bi kavko napadel od zgoraj. Tako bi bil z njo hitro opravil, toda ona je v nevarnosti zakričala in takrat sta ji od jate, ki se je pasla v bližini, priskočili na pomoč dve drugi kavki. Tedaj je moral skobec zbežati. Čim pa sta se kavki vrnili k jati, se je vrnil tudi skobec. Kmalu je imel spet kavko v zraku, verjetno drugo, in lov se je pričel znova.
Zdi se mi, da skobec pri starejših kavkah nima posebnih uspehov, toliko več pa pri mladih, ker je silno vztrajen. Zato je razen orla tudi on kriv, da so nekdaj velike jate kavk postajale vedno manjše v zadnjih letih nisem videl nobene več, čeprav morda niso res vse uničene.
Joža Vršnik, Preproste zgodbe s solčavskih planin, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2005
Planinska kavka ali kramparica. Je enake velikosti s planinsko vrano. Kljun je malo ukrivljen, stisnjen in ne daljši od glave. Vsa je črna kakor žamet, samo noge so rdeče in kljun je rumen kakor kosji, zato ji pravijo tudi planinski kos in planinski škorec.
Ta dobrovoljna in nemirna ptica oživlja v številnih jatah pustote pod snežniki, prileti pa tudi v nižave, zlasti pred nevihtami. Takoj ko katera opazi kaj nenavadnega in sumljivega, zažvižga in vsa družba se vzdigne v višavo.
Hrani se kakor planinska vrana.
Gnezdi v strmem, nedostopnem skalovju.
Tudi ta planinka postane neverjetno domača in krotka. Domače ljudi dobro loči od tujih, na te se huduje in togotno krokoče, domače pa lepo pozdravlja. Posebno se veseli, če čez dolgo časa spet ugleda svojega gospodarja. Hiti mu naproti, ga glasno pozdravlja, mu sede na roko ramo in ga ogleduje od vseh strani. Rada pije mleko, včasih tudi vino. Čudno je pri njej to, da je čisto zaljubljena v ogenj, če le more, si da opraviti okoli njega. Na živo žerjavico meče papir in krpe in se veseli dima. Žareč ogelj čisto brez škode pogoltne, v kljunu ga tudi zanese streho; pravijo, da je tako že zažgala hišo.
Fran Erjavec, Domače in tuje živali v podobah, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1995