Delo, 23.08.05, Pisma bralcev: Odprto pismo vodstvu PZS
Planinska koča ali koča pijancev?
Odprto pismo vodstvu PZS
Noč na 14.8.2005 sem prebil v koči v Grohotu pod Raduho. Zaradi utrujenosti in slabega vremena sem odšel na skupna ležišča že ob 19h. Uro zatem me je predramil hrup iz spodnjih prostorov; mislil sem, da je prispela večja skupina planincev, pa sem se precej motil. Ko hrup ni pojenjal tudi po eni uri, ampak se celo stopnjeval, sem začel spoznavati, da imajo prišleki kaj malo skupnega s planinstvom.
Trki steklenic in kozarcev so se nadaljevali tudi po 22 uri do nekako 23.30, ko se je druščina kakih 15 ljudi primajala v prostore skupnih ležišč, kjer je glavnina nadaljevala »svoj posel« z nezmanjšano močjo, ne ozirajoč se na druge goste. Nemški par je ob nekaj gluhih prošnjah za tišino vztrajal do tretje jutranje ure, nakar se je preselil (zaradi fizičnega incidenta v njuni neposredni bližini) v sprejemni prostor in na klopeh pričakal jutro. Sam tega nisem storil, saj hrup v spodnjih prostorih ni bil bistveno manjši, pa tudi neposredno fizično ogrožen nisem bil. Šikaniranje, preklinjanje, dolgovezenje, krohotanje, tacanje, prižiganje/ugašanje luči … pa niso bili dovolj močan razlog, da bi se premaknil iz mehke postelje – kam? V deževno noč? Druge sobe so bile zasedene, v njih pa tudi majhni otroci …
Oskrbnica koče je resda nekajkrat prišla druščino mirit, a učinek je bil podoben, kot če bi poskušala zaustaviti voz v spodnjem delu klanca. Sprašujem se: le čemu, ko pa ga je sama (in/ali njen pomočnik) spustila na vrhu, ko ga je še imela v rokah?
Očitno je skupina prišla v kočo z edinim namenom, da se ga ob podaljšanem vikendu pošteno vlije, s planinstvom pa ima skupnega le toliko, kolikor je pač potrebno za vzpon (in sestop) od avtomobila do prostora za žurko s poceni ležišči, ko človek pač obnemore od pitja.
Očitno je tudi, da je prihod pijanske kompanije bil dogovorjen, saj mi je pomočnik oskrbnice pred nastanitvijo svetoval, kje naj izberem ležišče (poleg nemškega para), ker da prihaja še neka večja skupina. Da jih pozna, mi je postalo dokončno jasno, ko jih je klical po priimkih kmalu po polnoči in jih silil z žganjem, vsakega posebej, rekoč : »Če je vojska, je vojska za vse.« (?)
Vodstvo Planinske zveze Slovenije javno pozivam, da ta dogodek razišče in ustrezno ukrepa!
Sprašujem pa, kaj bo naredilo, da se kaj takega ne bi več zgodilo, ne v omenjeni ne katerikoli drugi planinski koči pod okriljem PZS, kajti močno dvomim, da je opisani dogodek izjema!?
Pravila, zapisana v statutu PZS in hišnem redu koče, so le mrtva črka na papirju in v nemajhen posmeh organizaciji sami, dokler se tako grobo ignorirajo.
Menim, da bi bilo treba (nujno!) seznaniti s tem sramotnim dogodkom vse oskrbnike planinskih koč in domov ter zagroziti z nemilo kaznijo, če se kaj takega še kjerkoli ponovi. Tako boste dokazali, da ga resnično obsojate, resnično obžalujete, njenim akterjem pa resnično ne dajete potuhe.
Mirko Dobnik
Rošnja 5, Starše