Pozdrav z vrhov - Elizabeta Gradnik: ... od konca 19. do sredine 20. stoletja
»Planinske razglednice, gotovo najlepše, kar jih je izšlo do sedaj med slovenskimi, je ravnokar izdala Radovljiška podružnica …Te razglednice bodo gotovo dobrodošle vsakemu hribolazcu, bodisi nabiralec razglednic ali ne.« (Planinski vestnik, 1900 – Ob tem velja še omeniti, da je isti mesečnik leta 1897 prinesel novico, da se je na Dunaju ustanovilo posebno društvo zbiralcev razglednic.)
»Razgledno dopisnico z II. Klanskim (Belopeškim jezerom) in z Mangartom je izdala Češka podružnica »Slov. plan. društva«. Podoba je krasna in tudi reprodukcija je dovršena.« (Planinski vestnik, 1898)
»Tvrdka Goričar&Leskovšek je izdala izborno uspele, barvaste razglednice iz Savinjskih Alp. Fotograf je znal posneti vso krajinsko veličastnost in ljubkost …« (Planinski vestnik, 1910)
Takšnih in podobnih sporočil o novih planinskih razglednicah je, zlasti v starejših letnikih Planinskega vestnika, vse polno. Odražajo neizmeren ponos na lepote domačega, predvsem gorskega sveta, obenem pa zdravo samozavest in pohvalo ob uspelem izdelku oziroma dosežku. Kar sama od sebe se nam ponuja primerjava z znamenitim zapisom, ki ga je v steklenički na vrhu Triglava pustil kaplan Ivan Dežman leta 1809, v katerem pravi, da je bil zelo korajžen, da je prilezel na vrh in obenem sporoča, da je njegovo največje veselje na gorah.
Glavni namen izdajanja razglednic lepo opiše notica v Planinskem vestniku iz leta 1900: »Navdušeni prijatelj prirode in veliki turist, vrli gospod župnik Lavtižar v Ratečah, nas je iznenadil s krasno razglednico, ki jo je sam založil v korist koči v Planici …Vse sličice so okusno razvrščene, zlasti se pa čudimo izredni jasnosti vseh predmetov v tako malem obsegu. Lična in ljubka nova razglednica bode vsled tega gotovo popolnoma dosegla svoj namen: opozarjati domačine in tujce na nedavno še prikriti gorenjski biser.«
K uveljavljanju razglednic je zelo pripomoglo hitro razvijanje turizma. Vsakdo je želel iz kraja, ki ga je obiskal kot turist, svojim bližnjim poslati razglednico. Moda pošiljanja in zbiranja razglednic je trajala do prve svetovne vojne in je založnikom prinašala velik zaslužek.
Prve razglednice iz našega gorskega sveta so bile opremljene z nemškimi imeni slovenskih krajev, saj so jih izdajale nemške oziroma avstrijske založbe, predvsem dunajska umetniška tiskarna Karl Schwidernoch, ki je imela v svojem programu izdajanje razglednic vseh krajev avstro-ogrske monarhije. Zelo pogosto se kot založnik in tiskarnar teh prvih razglednic v nemščini pojavljata Ferdinand v. Kleinmayr iz Celovca ter firma Purger & Co. iz Muenchna. Sicer pa je bila v Ljubljani največja tiskarna in založniška hiša Ig. V. Kleinmayr & Bamberg, ki je okrog leta 1900 začela tiskati velike naklade planinskih razglednic. Poleg fotografskih predlog so uporabljali tudi slikarske, za katere so angažirali slikarje krajinarje Ladislava Benescha, M. Ruppeja in Edwarda Comptona. Razglednice po fotografijah slikarja in fotografa Srečka Magoliča je tiskala Hribarjeva tiskarna v Celju.
Na Bledu je deloval poklicni fotograf Benedikt Lergetporer, ki je s svojo veliko kamero in stojalom že v devetdesetih letih 19. stoletja prekrižaril Julijske Alpe in na razglednicah upodobil številne motive.
Na Jesenicah je imel svoj fotografski atelje Fran Pavlin, najplodovitejši slovenski razgledničar. Kot navdušen snemalec pokrajinskih, predvsem planinskih motivov iz Karavank in Julijskih Alp, je izdal veliko število koloriranih in črnobelih razglednic, ki jih je deloma tiskal, deloma pa izdajal kot originale. Sodeloval je tudi s Slovenskim planinskim društvom, ki mu je v Planinskem vestniku leta 1906 namenil tole obvestilo: »Nove razglednice nam je poslal te dni na ogled g. Fran Pavlin, fotograf na Jesenicah. Razglednice (štiriintrideset po številu) predstavljajo najlepše točke Julijskih planin in s proge Bohinjske železnice. Ker nam primanjkuje prostora, da bi jih v tej številki dostojno opisali, jih priporočamo za sedaj najtopleje v nakupovanje. Razglednice so res krasne in fino izdelane.«
Pavlin je bil ob koncu II. svetovne vojne med bombardiranjem Jesenic ubit, obenem pa je bil uničen ves njegov fotoarhiv. K sreči se je velik del njegove bogate zapuščine ohranil vsaj na razglednicah.
Velik naročnik planinskih razglednic pri vseh zgoraj naštetih je bilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo (Deutsch und Oesterreichischer Alpenverein) s svojo Kranjsko sekcijo (Section Krain), ki je delovalo na slovenskih tleh.
Leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, katerega osnovni namen je bil prvotno predvsem ohranjanje slovenskega lica slovenskim goram, je obvestilo o svojih prvih planinskih razglednicah objavilo v Planinskem vestniku štiri leta po ustanovitvi. Tako lahko preberemo: »Planinske dopisnice z jako lepo podobo Triglava in Aljaževega stolpa v bledem zelenkastem tisku je dalo napraviti Slov. plan. društvo. Načrt je izdelal gospod L. Vencajz in s tem znova pokazal svojo spretnost v slikanju in naklonjenost našemu društvu. Srčna hvala! – Te dopisnice prodaja na drobno in debelo gospod J. Bonač, trgovec v Ljubljani. Nadejamo se, da jih domači in vnanji trgovci in prodajalci čim preje naroče prav obilo.«
Planinske razglednice so bile velikega pomena tudi kot sredstvo propagande v narodnem boju in pri ohranjanju in potrjevanju nacionalne identitete. Slovenske gore so bile konkreten teritorij in obenem simbolni prostor, v katerem se je odvijala bitka za prevlado med Nemci, kasneje tudi Italijani in Slovenci.
Poleg razglednic, ki so prikazovale naravne lepote gorskega sveta oziroma pokrajinske znamenitosti, je bilo tudi veliko tistih, ki so prinašale podobe planinskih koč. Vse slovenske planinske stavbe iz začetnega obdobja delovanja SPD in Aljaževih gradenj so imenovali trutzhütte – postavljene iz kljubovanja agresivnemu nemškemu nacionalističnemu delovanju v naših gorah. V času vse ostrejšega nemškega nacionalizma je bilo vsako odprtje slovenske koče oziroma koče, ki jo je postavilo Slovensko planinsko društvo s svojimi podružnicami, prava nacionalna demonstracija. Člane in odbornike SPD, goste in ostale udeležence odprtja so že v kraju pod goro, kjer je stala nova koča, pričakali pokajoči možnarji in slavoloki z vznesenimi napisi kot sta Pozdravljamo vas, planinski sini, ki delujete v slavo domovini! ali Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska!
Razglednice s podobami novo zgrajenih slovenskih koč so bile izredno priljubljene in številčne. Bile so dokaz o slovenski prisotnosti v gorah, danes pa dragocen dokument, ki nam pomaga pri raziskovanju slovenske planinske zgodovine.
Množičnost in dostopnost razglednic, ki je bila pogojena z velikimi nakladami in relativno nizko ceno, je odigrala pomembno vlogo pri propagiranju lepot naših gora in navduševanju za hribolazništvo. Da pa propagandi planinskih lepot močno in poceni koristi tudi slika lastnega gostišča oziroma lokala, so hitro ugotovili tudi mnogi premožni podjetniki, trgovci, gostilničarji in hotelirji, ki so bili med pogostimi založniki planinskih razglednic, na katerih se, poleg naravnih krasot v okolici, znajde tudi stavba njihove dejavnosti. Seveda pa je vsak pravi hribolazec ali gorolezec poslano razglednico, poleg ponosnega sporočila o prehojeni poti ali doseženem vrhu, opremil tudi z žigom z vrha ali iz planinske koče kot dokaz, da se ni ustavil samo v gostilni.
Zanimiv je zapis Jakoba Aljaža iz leta 1923, v katerem opaža, da so mnoge fotogra-fije in razglednice, ki jih poprej niso poznali in ki so tako poceni, krive, da ni več novih slikanih slik gora in panoram, kakršne je slikal Marko Pernhart in čigar trikrat povečano kopijo Panorame Triglava iz leta 1867 je Aljaž dal naslikati znotraj svojega stolpa na Triglavu. V istem sestavku pove, da je videl slikane panorame Triglava, Stola in Šmarne gore v palači škofa Vidmarja v Kranju in je posredoval, da jih je Hugo Roblek fotografiral in iz njih napravil razglednice.
Slovensko planinsko društvo je od leta 1897 imelo tudi amaterski foto odsek oziroma odsek amater-fotografov. Njihov mentor je bil Gustav Pirc, ki je že v prvem letniku Planinskega vestnika (1895) objavil fotografiji Aljaževega stolpa in Vodnikove koče. Odsek je uspešno deloval do leta 1911. Po njihovih fotografijah so društvo in njegove podružnice izdelovali razglednice, ki so jih tedaj poimenovali tudi razgledne dopisnice, planinske dopisnice ali oglednice. Med člani tega odseka velja omeniti Alojzija Knafelca, Josipa Kunaverja, Bogumila Brinška in Rudolfa Badjuro. Mnoge od njihovih amaterskih fotografij po umetniški plati prekašajo izdelke poklicnih fotografov. Večina zgoraj naštetih je pripadala planinski druščini Dren, ki je začela delovati leta 1907 in se je ukvarjala tudi s planinsko fotografijo. Prednjačil je Bogumil Brinšek, po njegovi smrti leta 1914 pa Josip in Pavel Kunaver ter Ivan Tavčar.
Od leta 1923 je odsek fotografov amaterjev deloval pri mariborski podružnici SPD.
S prvo svetovno vojno se je končala tudi zlata doba razgledničarstva. Po njej je bilo še nekaj časa v obtoku manjše število »starih« razglednic, ki so pogosto imele pretiskana nemška imena koč in dodana nova poimenovanja v slovenščini.
Leta 1921 je bil ustanovljen Turistovski klub Skala, ki je združeval mlade, željne novih izzivov tako na področju gorništva, smučarstva, izobraževanja kot kulturnega udejstvovanja, kjer so se najbolj sistematično ukvarjali prav s planinsko fotografijo, pri kateri so uveljavljali sveže, nove pristope. Njihov fotoamaterski odsek, ustanovljen leta 1922, je poleg diapozitivov in povečav izdelal tudi veliko razglednic, ki so služile v propagandne namene. Poleg najbolj plodnega in uspešnega Janka Ravnika so delovali še Janko Skerlep, Ivan Tavčar, Stane Tominšek, Dana Kuralt, Franc Krašovec, Cveto Švigelj, Josip Kozak in drugi.
Med tistimi, ki so se poklicno ukvarjali s planinsko fotografijo sta znana studia Pelikan v Celju in Vengar v Radovljici.
Kot sporočilno sredstvo so se razglednice razvile iz dopisnic. Prvo dopisnico je kot »Korrespondenz-Karte« izdala dunajska pošta leta 1869. V slovenskem prevodu so jo sprva imenovali listnica, od leta 1873 pa dopisnica. Razglednica je nastala še nekoliko kasneje kot mešanica dopisnice in pisemskega lista, z odtisnjeno sliko določenega kraja. Slikovni del je zavzemal manjši prostor, večji del je bil namenjen besedilnemu sporočilu. Po letu 1896, ko so začeli razglednice tudi serijsko izdajati, je postajal motiv vse večji, dokler ni razglednica dobila oblike, ki jo poznamo še danes. Do leta 1904 je bila sprednja stran namenjena izključno naslovu, hrbtna pa sliki in sporočilu. Razglednice so bile izdelane v tehniki litografije, izum cinkovega klišeja leta 1880 pa je omogočil tiskanje velikih naklad.
Kljub mnogim sodobnejšim, enostavnejšim in hitrejšim posredovalcem sporočil verjetno večina med nami še dandanes s svojih potovanj in izletov (vsaj tistih daljših) svojcem in znancem pošlje razglednico s pozdravi. Kako zelo pogosto in razširjeno je bilo to v preteklosti, nam lahko povedo zlasti zbiralci, ki svojo strast tešijo v stotinah razglednic iz najrazličnejših krajev in obdobij. Zagotovo so planinci še posebej radi pošiljali pozdrave z gora, saj so bili dokaz, da jih na cilj ni pripeljala lagodna vožnja s kočijo, vlakom ali avtomobilom, temveč njihov lasten trud. Ali kot je zapisal starosta slovenskih planincev France Kadilnik leta 1866:
»Čvrste roké,
dobre nogé,
čista glava
dospo vrh Triglava!
Vsaka razglednica sčasoma postane pomembna tudi v zgodovinsko dokumentarnem pomenu kot objektivna priča o dogodkih, krajih, naravi in ljudeh v preteklosti. Na starih fotografijah pogosto ne najdemo zapisa o motivu ter času in kraju nastanka, medtem ko imajo razglednice praviloma zabeleženo, kaj prikazujejo, poleg tega pa iz poštnih znamk, žigov in sporočil na njih, lahko razberemo tudi datacijo.
Pričujoča knjiga je zbir dragocenih pričevalk časa, ko sta se v gorah rojevala, kalila, utrjevala in končno obstala ponos in samozavest slovenskega naroda.
Elizabeta Gradnik,
Gornjesavski muzej
VIRI:
Planinski vestniki
Matjaž Deržaj: Planinski pozdrav, Ljubljana 1993
Triglavski zbornik; Mirko Kambič: Triglav v slovenski fotografiji, Ljubljana 1976
Jeseniški zbornik; Tone Konobelj, Dušan Prešeren: Jesenice na razglednicah
dr. Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva, Radovljica 2009
Boštjan Šaver: Nazaj v planinski raj, Ljubljana 2005