ustanovljen na današnji dan pred sto leti
Žarko Rovšček: Pod vrhom Porezna (1630 m) stoji današnja planinska postojanka, po drugi svetovni vojni večkrat obnovljena in nadgrajena nekdanja italijanska vojašnica. Na njeno predhodnico, malo bolj vstran ležečo staro kočo nekdanje Cerkljanske podružnice SPD, ki jo je slavnostno pospremila množica 1500 navdušenih planincev (l. 1907), nas spominjajo le še stare črnobele fotografske podobe. Po 1. svetovni vojni so jo zasedle italijanske obmejne straže in jo z leti popolnoma uničile.
Fotografije: Arhiv PD Tolmin
16. marca 1924. leta so se Jože Bevk, Evgen Božič in Zorko Jelinčič v zimskih razmerah povzpeli na vrh Porezna. Med počitkom, v varstvu zapuščene stare planinske koče, so se zedinili, da tudi »formalno« ustanovijo ilegalni planinski klub. Po uporabnem planinskem rekvizitu so ga poimenovali Krpelj. Božič je na ožgan tram nekdanje stavbe izpisal ta pomembni datum, ki se je kasneje pojavljal tudi v žigu Krplja. Mračne razmere po italijanski zasedbi Primorske, z vsemi posledičnimi ukrepi fašističnega režima, so ustanoviteljem, brez posebnih iluzij za prihodnost, narekovale njegovo ilegalno delo. Soški podružnici SPD je v ozračju zatiranja slovenskih društev tedaj že pojemala sapa. Vse do usodnega trenutka leta 1928, ko so oblasti aretirale njenega zadnjega predsednika, Franceta Štruklja, in zaplenile društveni arhiva, je bil Krpelj njen ilegalni sopotnik.
Planinski klub Krpelj naj bi združeval vse tiste zanesljive Primorce, ki se srčno zavzemajo za osvoboditev Primorske; so navdušeni planinci in drzni raziskovalci podzemskega sveta, neustrašni prenašalci slovenske literature preko meje in v nobenem primeru niso pripravljeni izdati imena Krpelj.
Planinsko dejavnost so na Primorskem v takratnih razmerah gojili nacionalno najbolj osveščeni. Dokler jih niso razmere razpršile vsepovsod, so krpljevci redno prirejali skupne planinske izlete, najprej na najbližje vrhove: Senico, Bučenico, Jalovnik s Kobiljo glavo, Škrbino, Kuk in Vogel. Obiskovali pa so tudi bolj oddaljene gore. Znan je njihov večdnevni zimski vzpon na Krn. Opravili so ga pozimi pred formalno ustanovitvijo Krplja (7. – 11. 1. 1924). Med večdnevnim neprekinjenim sneženjem so postali ujetniki snežne beline in povzročili nemalo skrbi domačim, pa tudi nervozo pri oblasteh, ki so budno sledile vsem njihovim premikom. V zimi leta 1926, med večdnevnim obleganjem Kanina, jim je nudila zavetje nekdanja stara koča. Po povratku v dolino pa so jih ponovno čakale vsakdanje tegobe takratnega, za Primorce neprijaznega, časa. Med letnimi turami izstopa prečenje grebena med Črno prstjo in Gradico poleti 1927. Med obiskom Zahodnih Julijcev (23. - 24. 7. 1928) je Zorku Jelinčiču ob poskusu reševanja udeleženke ture usodno zdrsnilo na snežišču pod Škrbino Zadnje Špranje. Nalomil si je hrbtenico. Po reševalni akciji italijanskih vojakov, ki jo je iz Zajzere sprožil sam Kugy, in daljšem okrevanju, so ga kot zavednega rodoljuba in organizatorja odpora aretirali in obsodili na 20 let ječe. Brez svojega duhovnega vodje so krpljevci vse do 2. svetovne vojne obiskovali gore v manjših skupinah na širšem območju Julijcev. Med pogostimi nočnimi turami so ilegalno prestopali rapalsko mejo, saj je bil vzhodni del Julijcev v celoti onstran mejnikov in dostopen samo s posebnimi dovolilnicami.
Kljub pričevanjem Štruklja in Božiča nas nekatere domače zbirke posameznih akterjev ali njihovih potomcev lahko še vedno presenetijo s kakšnim osebnim fotografskim spominom na tiste dni, ko so obiskovali gore v manjših skupinah. Fotografije iz arhiva Janeza Vidmarja, ki so mu nadeli naziv »dvorni fotograf Krplja, nam pomagajo ustvarjati lažjo predstavo o Krpljevih akcijah, čeprav njegove podobe niso številne.
Povsem slučajno so se krpljevci že kmalu po ustanovitvi kluba l. 1924 začeli ukvarjati tudi z jamarstvom. Podžgala jih je novica o tem, da se tolminski fašisti zanimajo za naše podzemno bogastvo. Družno so se pognali v raziskave posoškega kraškega sveta, najprej v jamo Smoganico pri Drobočniku (Most na Soči), kjer so v 11 akcijah našli tudi okostje jamskega medveda. Kar devetkrat so obiskali Zadlaško (Dantejevo) jamo v neposredni bližini Tolminskih korit. V Pološki jami so raziskovali l. 1924 in 1927. Jame v Žlebih pri Slapu ob Idrijci (Krasnica, Zidanca, Zevka, Polženca) so oblegali v letih 1924 in 1927 (3x), o čemer še danes priča z minijem izpisan krpljev znak pred enim izmed vhodov. V Babji jami pri Mostu na Soči so iskali možnost preskrbe s pitno vodo (7x). V Jami v Senici iz Baške grape in Pod ključem v Modreju so v 4 raziskovanjih (1927, 1928) iskali povezavo. To je le nekaj pomembnejših raziskav. Segli so vse do Landarske jame v bližini Podbonesca (Pulfero), kjer je bil tudi pred kratkim odkrit njihov podpis, po soški dolini pa vse do Kanala in navzgor proti Banjšicam.
»Na planine smo zdaj prenesli dijaške kongrese in tečaje za vso Primorsko. Tod preko so krpljevci tovorili knjige za naša prosvetna društva in je šel propagandni material med naše ljudi, da jim je vlival zaupanje v bodočnost. Čez planine smo bežali in reševali pred aretacijami in konfinacijami protifašistične delavce, Slovence in Italijane. Tako so nas gore pogosto reševale in nam dajale moči.« Tako opisuje razmere Zorko Jelinčič. Med krpljevci so bili nekateri vidni predstavniki primorskega odpora proti fašizmu, posamezniki tudi tigrovci. Krpljevih akcij so se udeleževali: Jože Abram – Trentar, sestre Gerželj, Ciril, Zdravko in Marija Munih, Milan Mikuž, Jože Munih – Pečan, bratje Franc, Ludvik in Valentin Štrukelj (Modrejce), Janez Vidmar in Milutin Vuga – vsi z Mosta na Soči (Sv. Lucija); Jože Bevk (Laharn), Avgust Berlot (Kanal), Evgen Božič (Klavže), Zorko Jelinčič (Podmelec), Klement Jug (Solkan), Marij Kogoj (Solkan, Ljubljana), Slavko Mašera (Kobarid); Stanko Polenčič, Albert, Ivanka in Mici Rejec ter Rasto Tuzulin – vsi iz Tolmina, Joško Ščuka (Barkovlje).
Rezultati zavzetega raziskovanja so kljub ilegalnemu delu klicali po objavi prvih raziskovalnih dosežkov. Dilemo, koliko in kje, so razrešili na svojem zboru 16. 10. 1924 v Podmelcu. Svojemu članu Francu Štruklju, študentu stavbne tehnike in avtorju jamskih načrtov z Modrejc pri Mostu na Soči, ki je imel osnutke zapisov že v predalu, so prižgali zeleno luč. Že kmalu sta izšla v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe, eni redkih še živečih slovenskih publikacij na Primorskem, dva njegova članka o podzemeljskem svetu na Tolminskem. Njegove zabeležke so pomemben vir o delu Krplja. V njegovi, po čudežnem naključju rešeni zapuščini, so se ohranili načrti: Pološke in Zadlaške (Dantejeve) jame, Smoganice nad Drobočnikom, Krasnice v Žlebih nad Slapom ob Idrijci, Turjeve jame ob Nadiži (v literaturi tudi z imenom Kovačeva, Obernejzova ali Pelerinčeva j.) in jame v Gladkem čelu pri Starem selu (Kobarid). Za svoje načrte, na katerih je bil Krpljev podpis, je na prvi razstavi gozdarstva in obdelovanja visokogorskega sveta leta 1924 v Tolminu prejel častno diplomo. Organizatorji so se namreč zanimali tudi za t. i. turistične zanimivosti, na srečo pa so se zadovoljili z imenom avtorja, ne da bi raziskovali »kdo je ta Krpelj, ki zakonito niti ni obstajal« (Jelinčič). Možno je, da so od tam zašli podatki o Krpljevih dosežkih na strani knjige o jamarski raziskavah v Furlaniji, Due mila grotte (Touring Club Italiano, Milano 1926). Njena avtorja, Bertarelli in Boegan, priznavata Krplju prve pristope v določene jame v Posočju z navedbo »Krpelj C.T. (Club Turistico – op. Ž. R.)«
Ilegalni PK Krpelj predstavlja nepretrgano navezo planinstva v Posočju od ustanovitve Soške podružnice SPD l. 1896 do današnjega PD v Tolminu, ki simbolično oživlja njegovo ime z izdajanjem našega društvenega glasila Krpelj. V 24 letih je na 1352 straneh izšlo 29 številk (povprečna naklada 650 izvodov), v katerih so bili poleg člankov o številnih dejavnostih društva objavljeni tudi dragoceni dokumenti o delu Krplja. Kronika PK Krpelj je bila objavljena v jubilejnem zborniku Stoletje planinstva na Tolminskem (PD Tolmin, 1996) in zborniku z naslovom Zorko Jelinčič - Nad prezrtjem in mitom (PZS, PD Tolmin, 2000). Prispevke o Krplju najdemo tudi v izbranih delih Zorka Jelinčiča, Živim v besedi (ZTT, 2011), v Planinskem vestniku, v Naših jamah, Tolminskem zborniku (1997), Goriškem letniku (2002-29) in v drugem tisku. Pred leti pa je bil Krpelj predstavljen tudi v posebni TV oddaji iz serije Gore in ljudje.
PK Krpelj je v knjigi Stoletje v gorah (CZ 1992) ob Drenu, Skali in »Gojzerci« označen kot spremljevalec (sopotnik) Slovenskega planinskega društva. To ni naključje, saj so bili nekateri krpljevci povezani tudi s Skalaši. Ilegalni Planinski klub Krpelj povezuje preteklost in sedanjost in daje globlji smisel tudi našim današnjim prizadevanjem za razcvet planinstva in jamarstva v domačem okolju in tudi širše.
Kadar naša misel in pisanje posežeta v zgodovino, smo že uvodoma pred retoričnim vprašanjem: »Mar gre spet za naš obračun s preteklostjo?« Večnega, za vselej veljavnega obračuna z zgodovino ni, saj ta nastaja s slehernim dnem. Vsaj v času lastnega življenja smo tudi sami njeni sooblikovalci. Za nami pa pridejo drugi, morda bolj pronicljivih misli, z ostrejšim peresom v roki. Stojimo torej pred izzivom. V preblisku današnjega trenutka se spogledujemo z davnimi dogodki. Tokrat s stoletnico ustanovitve ilegalnega Planinskega kluba Krpelj. Naj še kdo reče, nekateri o tem celo pišejo, da je po prvi svetovni vojni planinstvo na Primorskem popolnoma usahnilo. Živelo in preživelo je skupaj s svojim neomajnim ljudstvom do današnjih dni.