Večer, 17.01.07, Gore: ... po šestih poteh na Dražgoše
Večer, sreda, 17. januarja 2007
Gore
Planinski pohodi po prijetnih travnatih poteh namesto po snegu in mrazu
Planinci, člani skoraj vseh planinskih društev, so hodili po poti Antona Trstenjaka, Pohorskega bataljona in po šestih poteh na Dražgoše
V vseh letošnjih sobotah in nedeljah so se zvrstili številni planinski pohodi po vsej Sloveniji. Med njimi tudi najštevilčnejši v Posavju, Prekmurju, na Pohorju ter pod Jelovico na Dražgoše, v njih pa so sodelovala skoraj vsa slovenska planinska društva. Skupni cilj letošnjih pohodov je množična udeležba, saj sta ob lepem vremenu druženje in hoja mnogo prijetnejša kot v megli, snegu in mrazu, ki običajno spremljajo že tradicionalne zimske pohode.
Sončno vreme in topel veter sta bila res prijetna sopotnika in tako ni čudno, da je skoraj 30 tisoč slovenskih planincev korakalo po nadelanih poteh, ponekod tudi blatnih cestah in lužah, namesto po ozkih gazeh zdrizastega snega. Skupno vsem letošnjim pohodom je res lepo in toplo vreme in veliko število pohodnikov.
Spominske slovesnosti nas predvsem združujejo
Vsaka slovesnost ob nekem pomembnem, prelomnem dogodku je povezana s spomini tistih, ki jih je določeni dogodek osrečil, ki se počutijo ob njem zmagovalci, in s spomini tistih, ki jim ta dogodek pomeni nesrečo, poraz, grenak spomin. Le redki so zgodovinski dogodki, ob katerih smo bili vsi srečni. Zmagovalec je imel vedno prav, poraženec pa nikoli. Vedno je bilo treba zamolčati, prikriti bolečino premagancev, kar so zmagovalci skoraj vedno zmogli, premaganci pa so kot poraženci vselej molčali. Mogoče je kdo upal, da v času demokracije ne bo premagancev in zmagovalcev, ampak ker so bremena preteklosti prehuda, se ta delitev še vedno pojavlja.
Vendar se vedno bolj kaže, da je čas prekril močna čustva svetovnih vojn, ta vzplamtijo le še ob spominskih svečanostih, ko se odprejo stare rane zgodovinske delitve. Kot vselej se ob takih spominih zbere množica podobno mislečih ljudi, na katerih čelo se postavi politika in odigra vlogo voditelja in govorca. S tem prevzame nase odgovorno nalogo usmerjevalca miselnih tokov množice ljudi, ki se ob svečanih dogodkih zbirajo in miselno delijo. Ni treba ponavljati idej o premoščanju ideoloških razlik, o sodelovanju pri obvladovanju tekočih izzivov, problemov. Uspeh pa je že, da se zavedamo notorične nagnjenosti k prepirom, nasprotovanjem, egoizmom vseh vrst, ki nas prevzemajo takrat in predvsem takrat, ko nimamo evidentiranega skupnega sovražnika, ko nam gre razmeroma dobro. In prav med planinci je prisotna umetnost zatiranja negativnih čustev, posebno če miselne tokove ljudi obvladajo govorci, ki nas ob takih spominskih svečanostih povezujejo, kar je značilnost letošnjih praznovanj.
Da nismo tolerantni do tujcev, smo pokazali že večkrat, da nismo tolerantni do drugačnih, smo pokazali ob novem letu, da ne prenesemo drugače mislečih, dokazujemo vsakodnevno. Edino, kar nas druži, je planinsko prijateljstvo. Ampak tudi udeleževanje masovnih pohodov je mešanica prepričanj, pričakovanj, dokazovanja, je nekaj, kar nas združuje in cepi obenem in iz česar se izvijemo le s pozitivnim mišljenjem in druženjem na enakih, skupnih pohodih. Zato je bilo letos na vseh večjih pohodih slišati: ni bistveno, zakaj smo prišli, bistveno je, da smo prišli skupaj, da se družimo, skupaj zapojemo in se pogovorimo.
URŠKA ŠPROGAR