Delo, Panorama - Špela Kuralt: ... iz celjskega javnega arhiva - Planinska zgodovina: Zabavne, domoljubne pa tudi žalostne zgodbe.
»Dolenc Gorenca vabi, / če se ti pit ne gabi, / le pridi kmalu k nam, / bomo dobre volje tam,«
je 2. septembra 1862 zapisal župnik Anton Veres v vpisno knjigo, ki je bila v gostilni Andreja Erjavca v Logarski dolini. Knjigo in druge dokumente iz 120-letne zgodovine delovanja Planinskega društva Celje – Matica je v hrambo prevzel Zgodovinski arhiv Celje, dr. Bojan Himmelreich pa je popisal vse gradivo, ki ga hranijo v 55 arhivskih škatlah.
Vpisna knjiga je imela nemško ime in že takrat so Slovenijo povezovali s Švico. Knjiga, ki je najverjetneje celo najstarejša vpisna knjiga v Sloveniji, se je namreč imenovala Spominska knjiga štajerske Švice v Solčavi. Zapisi v njej so tudi v nemščini, italijanščini, latinščini, grščini in celo hebrejščini. Prvi se je vanjo 16. avgusta 1862 podpisal Janez Šribar, skupaj z drugimi pomembneži in doktorji iz Celja.
Če so danes vpisne knjige polne predvsem podpisov in datumov, pa so takrat vpisovali pesmi in različne komentarje. Veliko pesmi je domoljubnih, kar za drugo polovico 19. stoletja ni bilo nenavadno, še več pa je pivsko navdihnjenih, v katerih se zahvaljujejo tudi gostilničarju Erjavcu: »Bodi hvalen večni Bog, / za dobrote tvojih rok. / Pa tudi Andrej on nam da, / vinca piti sladkega.« Zadnji vpis v knjigi je iz leta 1881, vendar knjiga ni polna. Zakaj je niso več uporabljali, arhivist dr. Himmelreich ni raziskoval.
Gradivo rešil Nemec
Vpisna knjiga je sicer mlajša kot Slovensko planinsko društvo, ki so ga ustanovili leta 1893 in je imelo prvo leto dve podružnici. Ena od teh je bila Savinjska, ki velja za prednico današnjega Planinskega društva Celje – Matica. Med ustanovnimi člani Savinjske podružnice je bil tudi Anton Aškerc, ki je bil v tem času kaplan v Mozirju. Društvo so ustanovili kot odgovor na ustanovitev Nemškega in avstrijskega planinskega društva, s čimer so se napetosti in mednacionalni boji med Slovenci in Nemci preselili tudi v gore.
Kljub temu pa so planinci ne glede na narodnost med sabo očitno povezani. Ko so na začetku druge svetovne vojne nacisti zasegli premoženje podružnice, ukinitveni komisar ni dobil bogatega arhiva društva. Gradivo je bilo namreč shranjeno v kleti Mestne hranilnice, katere direktor Udy je bil sicer nemškega rodu, vendar je bil planinec. Kot je pojasnil Himmelreich, je verjetno prav direktorjeva ljubezen do gora obvarovala gradivo gotovega uničenja. In prav to gradivo je danes dostopno vsem.
Planinske zgodbe
Planinci so bili zelo vestni pri popisovanju društvenega dela in tudi proračune so vodili zelo skrbno. Tako lahko iz dokumentov vidimo, da so že v Avstro-Ogrski vsako leto nekaj denarja namenili tudi za zavarovanje ... In že takrat so se ukvarjali s slovensko-nemškimi tablami oziroma napisi. Tako lahko v zapisniku ustanovitvenega sestanka 20. avgusta 1893 preberemo: »G. L. Goričar predlaga, da bi bili napisi slovenski in nemški. Propal. Napisi so samo slovenski.«
Društvo je kmalu začelo postavljati koče, prva v Savinjskih gorah na Molički planini se je imenovala po Franu Kocbeku, ustanovnem članu društva. Kocbek pa je 29. decembra 1929 iz Gornjega Grada v Ljubljano poslal dopis: »Podpisanec je izvedel iz zanesljivega vira, da je pustila Savinjska podružnica SPD v Celju iz Kocbekove koče na Molički planini pod, stenske deske in polovico stropa /odstraniti?/, tako da je ta koča za turiste nerabna. Ker je podpisanega sram, da bi ta planinski brlog še naprej nosil njegovo ime, prosi Slovensko planinsko društvo, naj prekrsti Kocbekovo kočo v Moličko kočo, katere ime je bilo do leta /?/ zaznamovano v špecijalki.«
Tudi kasneje so imeli z upravniki oziroma skrbniki koč nemalo težav. Tone Klanjšek je 5. septembra 1959 ugotovil porazno stanje v Mozirski koči: »V obednici so stali po mizah kozarci z že čisto suhimi cvetlicami, voda v kozarcih pa črna kot gnojnica. /.../ Med odejami je bilo mišje gnezdo, zraven za dve peščici mišjih odpadkov, žimnica zmočena, nova modra odeja pa prežrta in v njej luknja v premeru 10 cm. /.../ Ko je v preteklem letu kolonija odšla, so se tla v domu sicer poribala, v posteljnini pa so ostale bolhe, ki so se sedaj neverjetno razmnožile, tako da sem jih bil po nekajurnem delu v tem prostoru ves poln.«
Planine so Slovence od nekdaj navdihovale. Tudi tovariša Karla Juga, ki bi moral julija 1947 graditi progo Šamac–Sarajevo. Planinska skupina Sindikalnega fizkulturnega društva Kladivar iz Celja je za Juga napisala opravičilo, da bo v tem času šel raje gradit kočo na Golteh, ker je zelo slabega zdravja in precej izčrpan: »Prosimo vas, da ga vzamete v obzir za mesec avgust in nam potrdite prejem tega dopisa. Tov. Jug ima zdravniško spričevalo, da je res potreben oddiha.«
Če sodimo po kasnejših zapisih glede oddiha v gorah, si je tovariš Jug v gorah bolj slabo odpočil. Julija 1953 so namreč v Planinskem društvu Celje dobili obvestilo o nočnem razgrajanju v Frischaufovem domu na Okrešlju: »Povsem razumljivo je, da se delovni kolektivi oz. vsak delovni človek po napornem tedenskem delu mora duševno in telesno sprostiti, toda ne z razgrajanjem in pijančevanjem v planinskih postojankah.« Sledil je odgovor Celjanov: »Res je, da je Okrešelj lahko pristopna postojanka in da tja zaide mnogo takih nedeljskih planincev, ki nimajo prave planinske vzgoje, vendar jim pristopa na Okrešelj ne zabranjujemo, pač pa jih skušamo preko vodstev kolektiva in z režimom v koči navajati k pravemu, dobesedno treznemu planinstvu. Žal nam je, da za alpiniste še vedno nismo mogli odpreti depandanse, ki jo že osem let uporablja KNOJ.«
Bogat arhiv
Dopisov, zapisov in zgodb se je v 120 letih nabralo še veliko več. Sprva le rokopisi, kasneje tipkopisi, ogromno pisem. Med drugim je med dokumenti pismo ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, v katerem se je opravičeval, da ne more priti blagoslovit novega planinskega doma. Planinci so shranili tudi zapis sestanka predstavnikov Zveze borcev s tovarišem Francem Leskoškom - Luko glede koče na Mozirski planini. Celotno gradivo je tako pomemben zapis časa slovenskega planinstva, predvsem savinjskega. Je pa tudi povabilo, kot je zapisal Himmelreich, vsem planinskim društvom, ki ne vedo, kaj naj storijo s svojim gradivom: »V javni arhiv z njim!«
Špela Kuralt