PD Fram - Urška Trček: ... kot uvertura v nepozabno poletje
Vsako leto, pravzaprav že sedemnajst let zapored, se ve, da bodo mladina in vodstvo, ki se bo udeležilo taborov PD Fram, zamudili vsaj del Festivala Lent, ki se v istem času odvija v Mariboru. A nič ne de, na številu prijavljenih otrok se to ne pozna, konec koncev pa smo tudi mi, dobrih sto kilometrov stran od Drave v svojih VIP šotorih deležni koncertov in predstav, ki nam jih pripravijo umetniki druge vrste. Ptiči s svojim žvrgolenjem (nismo diskriminatorni, tudi razglašenim kavkam in vranam dovolimo izkusiti trenutke slave), žuželke z brenčanjem, črički s svojim večernim petjem, narava pa nam tako vsak dan znova pripravi izviren nastop žanrsko precej podoben improligi. Seveda se koncertni program dnevno spreminja, kdaj pa kdaj pa se jim kot spremljevalni vokalisti ali celo solisti pridružijo še reke s svojim bučanjem in pa kakšni večji sesalci in kopitarji s svojim godrnjanjem in rukanjem. Tudi pri nas so odri raztreseni vse naokoli, kdaj med skalami, kdaj med gozdovi, a vselej v neokrnjeni naravi. Za tehnično podporo in osvetljavo v nočeh so tudi letos skrbele edine koncesionarke narave za osvetljavo, kresničke, sodelovale so še z javorjevim lesom, ki nam ga je Damjan položil ob gozdni poti, da je nočno popotovanje do umivalnice na prostem potekalo brez večjih težav, tudi če si pozabil čelko. Res pravljična kulisa, škoda le, da so lesne baterije tako hitro pošle. Za posebne efekte je prvi dan poskrbela Agencija Republike Slovenije za okolje, ko je napovedala hude nočne nevihte, ki smo jih dobili servirane na pladnjih, postreženih od desetih zvečer pa tja do sedmih zjutraj. In to dobro obloženih pladnjih. No, vreme imamo po navadi tako boljše, kot je v tistih dneh na Štajerskem, je pa res, da je prvo noč pokoncertni afterparty za vodnike trajal do jutranjih ur. Nekdo je pač moral preverjati šotore in skrbeti za to, da posebni efekti niso preveč vplivali na občinstvo.
Opis vam ni ponudil veliko podatkov o tem, kje smo bili, koliko nas je bilo, kako dolgo smo počitnikovali, kam vse smo se podali in kaj smo počeli, ko se je nebo jokalo. Na kratko: bili smo v Kamniški Bistrici, bilo nas je 72, od tega več kot 50 otrok. Naš tabor je trajal 7 dni, od sobote do sobote, v tem času pa smo raziskovali vrhove, slapove, reke in balvane v okolici. Ko so bili dnevi preveč deževni smo v jedilnici izpolnjevali planinske dnevnike, se igrali družabne igre in komaj čakali da sonce spet požgečka travo, da lahko zakurimo taborni ogenj. Bilo je toliko aktivnosti, da bi težko zapisala vse, prav gotovo pa ima vsak od otrok svoj lasten izbor najljubših. Za starejše otroke bi brž ko ne to lahko bil obisk najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp, Grintovca, in spanje na planinski koči, za mlajše skupinsko branje pravljic, kopanje v Kamniški Bistrici, obisk Velike Planine, plezanje na balvanih ali pa morda celo junaško upiranje rabljem na planinskem krstu. Sama bom izpostavila le nekatere posebnosti, ki definirajo naš tabor in ga dvigajo nad suhoparni vsakdanjik.
Že prvi dan smo poskrbeli, da so naši otroci pridobili nekaj teorije glede gibanja v gorah in opreme. Zbrano so poslušali in tako so se že drugi dan, med planinskim izletom na Veliko planino izkazali tudi s poznavanjem meteorologije, ko nas je na poti do Zelenega roba ujela gosta megla. Megla, ki se je privlekla čez našo pot, je otroke zmedla in iskreno so se začeli spraševati, zakaj na Veliki planini tako kurijo. Sploh ni čudno, da so se tako zmedli, konec koncev je bil taborni ogenj naš stalni spremljevalec, podobno zadimljenost pa smo v taboru dosegli vsakič, ko smo na ognjene zublje odvrgli kakšno vejo, ki je bila polna s še zelenimi iglicami.
Tako kot taborni ogenj, nas je vsakodnevno spremljal tudi planinski mnogoboj. Njegove igre oz. dejavnosti, ki so bile del vsakdana, so otroci vzeli zelo resno, pa naj si je šlo za nogomet, pospravljanje šotorov ali petje pesmi. Nihče ni želel razočarati nikogar, zato je bila spalka vsakič skrbno pospravljena na ležalniku. Vedelo pa se je tudi, da neprizanesljivi ocenjevalec, vodnik Matjaž, opazi vsaki papirček Šumi bombona. O tem, ali je kazen za papirček dejansko prišla zaradi vzdrževanja reda ali zgolj Matjaževe zavist, da se bombon ni raztopil v njegovih ustih, ni bilo časa za razmišljati.
Poleg čiščenja šotorov, smo v sklopu mnogoboja reševali tudi stanovanjsko problematiko stalnih prebivalcev gozda, majhnih palčkov, ki so jim ekipe povsem brezplačno postavljale mondena domovanja. Vedeti morate, da je bilo v to ceno všteto tako projektiranje, kot tudi končna izgradnja doma. 6 palčjih družinic je tako prejelo hišo na ključ, uredili pa smo jim tudi dovoze in garaže. Sicer sramežljivi palčki so s taborom pridobili nekaj prijateljev, radovedno pa so kukali iz svojih skrivališč še posebej zadnjo večer, ko so udeleženci poskrbeli za divje ritme ob zvoku harmonike. To noč je bilo poleg zabave prav posebno tudi spanje. Najpogumnejši so se odpravili do Jurijevega hrama, se povzpeli na njegove senike in tam preživeli eno najbolj zabavnih noči. Čeprav na seniku nismo spali vsi, se je pri zajtrku takoj opazilo, kdo je prenočil malce drugače. Izdali so jih skuštrani lasje in tanki rumeni dodatki v njih.
Za letošnji tabor je bila značilna tudi izjemno nizka povprečna starost udeležencev, stari so bili od treh let pa tja do štirinajst. Kljub zares nizki starost tudi domotožje ni nagajalo prevečkrat, čeprav smo na taboru uvedli prepoved mobilnih telofonov. Da ločenost od svojih otrok tudi staršem zaradi te prepovedi ne bi bila prezahtevna, smo poskrbeli za dober sistem obveščanja staršev preko smsov, ki so jih prejeli prav vsak dan, za bolj živo predstavo, kaj otroci počnejo, smo vsak dan na spletu objavili fotografije iz aktivnosti. Neverjetno je, kaj lahko odsotnost tako majhnega predmeta, kot je telefon, naredi za družabnost in povezanost otrok. Ker niso imeli dostopa do zunanjega sveta, so se bili primorani ukvarjati s tistim, ki jih je obdajal, s tem pa so pridobivali nove prijatelje.
Ognjemeta, kot krasi Festival Lent, nismo imeli, smo pa poskrbeli za iskrice v očeh. Marsikdo se je zaljubil, marsikdo našel novega zelo dobrega prijatelja, marsikomu je ob odhodu šlo na jok in prav nihče ni zapustil tabornega prostora brez nepozabnih doživetij. Kemija na taboru je bila letos res nekaj posebnega. Čeprav smo se morali prilagajati vremenu, smo s skupnimi močmi uspeli izpeljati program tako kot smo si ga zamislili. Vsak odrasel, ki je imel na taboru kakšno funkcijo, je pomagal ustvariti zelo pisan mozaik, ki ga je vsak od otrok zagotovo shranil na posebno mesto v svojem srcu in spominu. Da pa bo spomin na tabor ostal tudi v fizični obliki, smo na lesene podloge narisali markacije, ki so jih otroci dobili ob zadnji večerji, malce pred čevapčiči, ko je dolino Kamniške Bistrice zajel vonj po dobrotah, vsaj tako dobrih kot z Rance ob Dravi.
Urška Trček